Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Bil je čudovit dan. Nobene tečne stranke, nobenih komplikacij, nove stranke in čudovito uspele sadike. Sonce je bilo ravno prav prijetno in še Klavdij je na večerjo povabil Julijana z novim prijateljem. Pa ravno ta dan, ko se mi je kuhalo. Tudi jabolčni zavitek po maminem receptu sem utegnil pripraviti.

Klavdij je vstopil v hišo in me pozdravil. Takoj sem začutil njegovo prisotnost. Potegnil me je v svoj objem in me potem strastno poljubil. Ta dan je deloval drugače, tako skrivnostno, a zanimivo, da me to sploh ni motilo, ravno nasprotno, prav zabavalo me je.

Rekel sem, naj izbere vino, in sekundo za tem sem že slišal, kako je odprl vrata očetove vitrine z vini. Z resnim glasom me je poklical k sebi. Spogledala sva se, z roko mi je popravil lase. »Umiri se,« je šepnil in vedel sem, na kaj je mislil. Vedno sem tako divjal, ko sem pričakoval obisk. Poljubil me je na čelo, na ustnice. Izgubil sem se v njegovem poljubu, mehkobi njegovih ustnic, njegovem okusu. Pozabil sem na vse okoli sebe, se popolnoma umiril. »Oprosti, če … oprosti, ker …« je zajecljal Klavdij. Običajno so mu šle besede lažje z ust kot ta dan. Pri vhodnih vratih je pozvonilo in želel sem si, da bi imel še kakšno minutko s Klavdijem, da bi povedal do konca, kar je mislil. Pogledal sem vrata in potem njega. Pokimal mi je, nakazal, da je okej, da naj kar odprem. Tiho sem zavzdihnil in odprl vhodna vrata. Na pragu pred sabo sem zagledal visokega, zastrašujočega moškega, ki ga nisem poznal, ob njem pa je stalo dekle pšeničnih las in zelenih oči. Takoj sem jo prepoznal. Moje srce je ponorelo. Kolena so se mi zašibila. Hvaležno sem pogledal Klavdija in se potem vrgel v njen objem. Zana. Moja sestra Zana.

Potegnil sem jo v hišo, a sem se prepozno spomnil, da je nadnaravna in da je še nisem povabil v hišo. »Auu!« je zavpila, ko jo je odbilo stran od mene. Zarežal sem se. »Fak, oprosti, vstopita v hišo,« sem hitro dodal in jo zopet objel.

Slekla sta si jakni, ko je na hodnik prilajal Denali. Paco pa ga je prehitel po levi in nas vse veselo pozdravil. »Tvoja?« je vprašala Zana in me pogledala. »Ja, Paco in Denali, dobil sem ju od najboljšega prijatelja, ko sta … ko sta umrla oče in mami,« sem odgovoril in se šele takrat zavedel, da sta bila to tudi njena starša. Oči so se ji orosile in še enkrat me je potegnila v svoj objem. »Oprosti, da si moral iti sam skozi vse to,« je rekla iskreno. »Če bi vedela, če bi …« je jecljala v solzah. »Saj ne bi mogla ničesar storiti. V redu je, Zana. Mimo je …« sem jo skušal potolažiti.

V želodcu ji je zakrulilo. »Kaj tako lepo diši?« je rekla in pokukala v kuhinjo. »Verjetno jabolčni zavitek, po maminem receptu je,« sem odgovoril in oči so se ji kar zasvetile.

»O, fak … Ibsen, ti si vampir … kaj boš pa …« sem se spomnil, ko sem na mizo nosil dobrote, ki sem jih pripravil za večerjo. »V redu je, saj jem tudi človeško hrano … a le, če je res dobra,« je odgovoril in se zarežal. »Je dobra, verjemi,« je dodal Klavdij in mi pomežiknil.

Zana in Ibsen sta ostala čez noč pri naju, v sobi za goste. Zani sem po večerji razkazal celo posestvo, cvetličarno z vrtnarijo, pa tudi na grob sva šla. Ponoči je bilo lažje, manj je bilo možnosti, da bi nas kdo videl in jo kdo prepoznal. »Kaj pa si?« sem jo vprašal, ko sva hodila čez most, kjer sta se ubila starša. »Izmenjevalka,« je odgovorila in mi pokazala svoje prave, svetleče zelene oči. Klavdij in Ibsen sta hodila za nama in klepetala. »Bi želel, da ostanem tu, ob tebi?« je vprašala. Pokimal sem. »Ja, rad bi, da si tu, če želiš biti tu,« sem odgovoril. Pokimala je. »Ja, hočem biti tu,« je dodala. »Z Rebeko in Amelio bom jaz uredil z magijo, drugi pa je tako ne bodo prepoznali,« je rekel Klavdij, ki se je pojavil tik za nama. Nasmehnil sem se in ga objel. Spomnil sem se, da se še nisem zahvalil za to, da je poiskal mojo sestro. Močno me je stisnil k sebi. »Hvala, muc,« sem šepnil. »Zate vse,« je šepnil nazaj. »Ljubim te,« sem rekel. »Tudi jaz te ljubim,« je odgovoril.

»Kako sta srčkana,« je komentiral Ibsen. »Ibi, a se spomniš, ko sem ti pred leti rekla, da bi imela brata geja …« je rekla Zana in vsi štirje smo se nasmejali.

Zani sem moral povedati vse o naju s Klavdijem. Kako sva se spoznala, kako sva začela. Kako sem izvedel, da je nadnaravni. Potem sva ji povedala za Klavdijevo poznanstvo z najinim dedkom Everettom in vse dedijeve pikantnosti. Povedal sem ji o cvetličarni in ji pripovedoval o Ianovi in Niobini ljubezenski zgodbi.

»Kaj pa tisti vikend, ga še imamo?« je vprašala Zana. Nasmehnil sem se. »V bistvu sem ga prodal, potreboval sem denar za odplačevanje kredita, ki sta ga vzela starša za rastlinjak.« Njen obraz se je razžalostil.Klavdij je nadaljeval moj stavek. »A je ostal v družini, jaz sem ga odkupil zanj,« je rekel in me pogledal. Zanine oči so se kar zasvetile. »To sem izvedel šele pred kratkim, prelisičil me je, tako ali tako je vedel, da ne bom prebral, kar mi bo dal v podpis,« sem hitro pojasnil in vsi so se mi smejali.

Zana in Ibsen sta bila prav posrečen par, tako dobro sta se ujemala v vseh dejanjih in besedah. Videlo se je, da sta se poznala že dolgo časa. Ko sem ju gledal, sem to želel za naju s Klavdijem. Nosila sta enak prstan, ki ju je povezoval in združeval. Bila sta poročena. In prvič v svojem življenju sem tudi sam pomislil na poroko, na poroko s Klavdijem.

»Kako si postala nadnaravna, kdo te je rešil?« sem vprašal radovedno. »K meni v bolnico je nekajkrat prišel zanimiv moški v pisanih oblačilih, vedno je govoril, da mi bo pomagal. Ne vem, zakaj sem mu zaupala, ob njem sem se počutila tako varno. Nikoli nisem nikomur povedala zanj. Nekega dne sem se zbudila v nepoznani sobi. Ob meni je sedel ta moški, Ksaver. Počutila sem se drugače, tako zdravo, tako polno energije in življenja. Uspelo je, je bilo vse, kar mi je rekel. Kasneje mi je vse pojasnil. Umrla sem, starši so me pokopali. A pokopali so telo, ki je bilo s pomočjo magije le na videz moje. Ksaver mi je rešil življenje, spremenil me je v nadnaravno, v izmenjevalko. On je bil čarovnik, bila sem njegova prva poskusna sadika druge vrste. Prav tako mu je uspelo začarati, da sem odrasla in se normalno razvila. Naučil me je živeti, sprejeti drugačnost. Pokazal mi je svet, pokazal novo življenje. Cenila sem drugo možnost, ki sem jo dobila,« je pojasnila Zana. Pokimal sem, v njenih očeh sem videl žalost. Pogledala me je. »Ksaver je nekaj let nazaj zapustil ta svet, omagal je med izvajanjem težkega uroka,« je omenila.

»Čakaj, a ni tu naokoli nekdo, ki ima svojo lisico? A veš, Ibi, ko so se zadnjič pogovarjali v družbi. Tisti neki Tillman, ki je sedaj postal novi Araz. Me prav zanima, kako izgleda ta lisica,« je rekla Zana veselo in pogledala Ibsena. Ta se ji je le nasmejal, zato je pogledala še naju. Jaz nisem vedel, kaj naj ji rečem, Klavdij pa me je lahkotno objel čez ramena in rekel: »Tillman, Klavdij Vernon Tillman.« Zana ga je zmedeno pogledala in odkimala, Ibsen jo je prijel za roko in ji namignil na Klavdija. »Kaj? Ti si novi Araz? To pomeni, da je Zander tvoja lisica? Moj brat je faking lisica?« je zavpila vsa navdušena in skočila name preko klubske mizice. »Kako se je to zgodilo, kako je to možno? Očitno nama je bilo usojeno, da se pomešava med nadnaravne,« je veselo dodala in me poljubila na lica. »Kako sem srečna, da sva se našla,« je šepnila, ko se je zrinila med naju s Klavdijem in naju oba objela preko ramen.

Zvečer sem ležal na Klavdijevih golih prsih, božal njegove trebušne mišice, njegovo mehko kožo. S prstom sem podrgnil po obliki obeska, ki ga je imel stalno okoli vratu. »Kje si dobil to verižico in obesek?« sem vprašal tiho. Njegove oči so se zožile. »Mama jo je naredila zame. Čarobna je, narejena iz moje krvi, mojih telesnih tekočin in mojega mesa. Del mene je, povezana je z mano,« je pojasnil. »Zato vedno reagira na tvoje počutje in občutke,« sem komentiral in se spomnil, kako se je zasvetila takrat, ko sva se prvič dotaknila. »Kakšen pa je njen namen?« sem bil radoveden. Zavzdihnil je. »Ščiti osebo, ki jo nosi, narejena je bila zato, da bi jo predal svojemu potomcu ali sadiki,« je odgovoril tiho, kot bi mu šle besede težko iz jezika. Poljubil sem ga na mesto, kjer je počivalo njegovo srce, in zaspal.

To noč sem spustil svoje zidove, želel sem mu pokazati. Vedel sem, da Klavdij nikoli ne spi dovolj trdno, da ne bi zaznal mojih misli, mojih želja.