Piše: Melanija M. K. Lamerov

IRON

Brez izbire in kakršnekoli možnosti sem se odpravil na dvoboj, ki ga je gospod Remm organiziral za tisti večer. Po vsakem dvoboju sem v glavi odštel znesek, ki ga je zaslužil od zneska, ki sem mu ga dolgoval oziroma sta mu ga dolgovala moja pokojna starša.

Naveličan in utrujen sem se usedel v svoj star pick-up terenec temnomodre barve, da bi se odpeljal, a se ta dan ni hotel prižgati. Pogledal sem na uro, ki me je preganjala. Nisem imel dovolj časa, da bi preveril, kaj je narobe z avtomobilom, kaj teži staro mašino. Jezno sem udaril po volanu, zaloputnil z vrati in se takoj peš odpravil proti napol razpadajoči dvorani.

Čeprav sem se redno gibal v vseh začasnih službah, ki sem jih opravljal, se moje telo še vedno ni povsem navadilo na bolečine v mišicah in izčrpanost. Večurno kidanje snega pri ljudeh, ki so me zato plačali, je v mojem telesu pustilo pekoč občutek. Prav tako se še nisem povsem zacelil od dvoboja iz tedna pred tem.

Edina stvar, ki me je držala pogumno pokonci, je bila misel na moj cilj. In prvi korak do cilja je bilo odplačevanje dolgov.

Vonj krvi, pomešan z vonjem dragih parfumov in vonjem moškega potu, mi je obračal želodec. Zgodilo se je že, da sem bruhal v kak kot hodnika, preden sem lahko normalno zadihal v nečloveških pogojih, ki so me obdajali.

Nikoli se nisem bal nasprotnikov in nikoli nisem razmišljal o tem, da bi izgubil dvoboj. Morda sem ravno zaradi goreče želje po svobodi in trmastega karakterja kipel od samozavesti in zato tudi premagal vsakega nasprotnika. Med dvobojem sem iz sebe iztresel ves bes in jezo, zato sem odšel domov malo lažji. A nikoli srečen, to pa ne. Sreča ni bila na seznamu mojega počutja.

Tisti dan je bil drugačen, že zaradi avtomobila, ki se ni hotel prižgati, in zaradi časa, ki ni bil na moji strani. Na dvoboj sem prišel v zadnji minuti. Niti razgibati se nisem uspel, ko je množica že žvižgala in klicala imena.

Krut boj brez pravil in omejitev, brez trenerjev, brez zaščite in brez pravega ringa. Pomemben je bil samo denar, ki se je v kakem večeru obračal v vrtoglavih zneskih, o katerih smo navadni smrtniki samo sanjali lahko. Vrtoglavi zneski, ki sem jih moral tudi sam odplačevati.

Tisti dan je bil res drugačen, tudi počutil sem se drugače. V nekem momentu sem med publiko zagledal moškega, ki je zrl vame. V njegovih očeh sem prepoznal zaskrbljenost in poželenje. Nikoli prej ga nisem videl, a sem vedel, da ga želim videti še kdaj. Do takrat ni v meni še nihče prebudil te radovedne plati in želje, da izvem, kdo je. Stal je tam kot nekakšen bog. Oblečen v črno, enako kot trije moški, ki so stali za njim.

V naslednjem momentu so mi stvari skoraj ušle izpod nadzora zaradi nezbranosti. Moški pa se je kar naenkrat pojavil ob meni, za prepovedano črto. Pogumno je posegel v dvoboj in ujel roko mojega nasprotnika. Dominantno, a še vedno rahlo ga je potisnil stran od naju, na varno razdaljo.   

Že dolgo se nisem več bal dominantnih moških, a je ta zašibil moja kolena. Zazrl se je v moje oči, bil je ravno tako visok kot jaz, temne polti in širokih ramen. Njegovi lasje so bili postriženi natančno in na zelo kratko, skoraj pobrito. Njegove oči so bile tako temno rjave, če bi na hitro pogledal, bi rekel, da so črne. V roko je prijel mojo dlan, kar je bilo še bolj pogumno. Ob njegovem dotiku sem trznil, nisem maral nepričakovanih nežnih dotikov tujcev.

Množica je molčala, ne vem, ali zaradi šoka ob prekinitvi dvoboja ali pa zaradi najinega možatega gej momenta. »Imaš lastnika?« me je vprašal z robustnim mirnim tonom. Njegov glas me je očaral. Rahlo sem pokimal in pogledal čez svojo ramo. V publiki sem poiskal gospoda Remma. Ozrl se je za mojim pogledom in strogo vprašal, kdo je moj lastnik. Izgubil sem se v momentu, razmišljal, kaj za vraga hoče od mene, od mojega lastnika. V misli so se mi prikradli slabi spomini, ki sem jih dolga leta hotel pozabiti. Slabi spomini o moškem, ki me je kupil, ko sem bil še samo nedolžen najstnik. Moje mučne strahove je prekinil Billy, ki me je obvestil o prekinitvi dvoboja.

Bolj kot sem želel odhiteti proti domu, bolj so se mi zapletale noge. Uletel sem skozi zadnja vrata dvorane v temačno ulico. Obstal sem in globoko vdihnil, da bi se pomiril. Na levi sem zaznal zverinski zvok edinstvenega luksuznega blindiranega vozila knight XV, česa takega še nisem videl v živo, o njem sem samo bral. Kdo za vraga je bil v tej zanikrni dvorani tako pomemben, da se je vozil s tako zaščitenim in varnim avtomobilom?

Takrat sem ga zagledal, od avtomobila je proti meni prihajal moški, ki je prekinil dvoboj. Ob pogledu nanj se je moje telo vznemirilo. Kdo je bil ta moški, sem se spraševal. Zagledal sem se v njegove korake v robustnih črnih škornjih, ko se mi je samozavestno približeval. Ustavil se je malo pred mano, se zagledal v moj ranjeni obraz in se ob tem nevede spačil. »Koliko si zaslužil? Te je vsaj treniral?« je vprašal radovedno. Zavzdihnil sem. »Dvajset odstotkov zaslužka sem dobival, za čim hitrejše okrevanje,« je bilo vse, kar sem spravil iz sebe. Želel sem si, da me ne bi več spraševal. Strah me je bilo njegovih vprašanj, na katera sem odgovoril tudi, če tega nisem želel. Kot da je odgovore kar sam vlekel iz mene.

»Še se bova videla, Iron. Sedaj pa pojdi, svoboden si!« mi je rekel vzpodbudno in se bežno dotaknil moje rame. Kaj?! Svoboden? Jaz nisem svoboden.

Iz žepa sem potegnil telefon in poklical eno redkih telefonskih številk, ki sem jih imel v imeniku. Preden sem uspel pozdraviti in pojasniti, zakaj kličem, mi je gospod Remm odgovoril na vprašanje, ki ga niti postavil nisem. »Iron. Končala sva. Tvoji dolgovi so odplačani. Pozabi name in jaz ne vem več zate,« je rekel strogo in skoraj plašno ter prekinil vezo.

Z vsakim korakom, ki sem ga naredil, se je cesta zdela daljša, brezkončna. Obupal sem, obstal in gledal, kako svetloba izginja v temo v močnem nalivu dežja. Še naravi se je mešalo, neurje pozimi je bilo nekaj novega v današnjih časih. Sledil sem luči in to ni bila kar tako ena luč. Bilo je sonce, ki je kukalo izza oblakov, naznanjalo konec neurja.

Na koncu teme je vedno sonce, ki vzide. Neke sanje, ki se izpolnijo, kot mavrica, ki se iznenada pojavi na nebu. V takih trenutkih sem ljubil nevihte. Nevihte so združevale sanje z realnostjo. Minilo je pet dni od mojega zadnjega dvoboja, ki je bil prekinjen. Gospod Remm me res nikoli več ni poklical in tudi tisti drugi moški se ni pojavil. Čeprav sem čakal, kdaj bo prišel po svojo lastnino, po mene, po to, kar je odkupil.