Se lahko na kratko predstavite?

Sem upokojena predmetna učiteljica gospodinjstva in slovenščine. Z možem živiva v Mariboru. Imam dva poročena sinova, vnuka, ki obiskuje četrti razred osnovne šole in dve predšolski vnukinji. Učila sem na osnovnih šolah, kjer sem poleg pouka vodila recitacijske krožke in pripravljala proslave. Moji učenci so se uvrščali na najvišja mesta pri Cankarjevem tekmovanju, tudi na državnem nivoju. Bila sem članica razvojne skupine RO za učenje slovenščine z računalnikom in sem soavtorica računalniških programov Pavliha (Opis, Oris, Oznaka). Upokojena sem 25 let, a sem se šele po upokojitvi, ko me ni več obremenjevala služba, začela aktivno ukvarjati s pisanjem. Napisala sem 20 knjig, od tega imam objavljene 4 pesniške zbirke, 2 knjigi kratke pripovedne proze, 11 romanov. 2 romana in potopis imam še v založbi MKC, pripravljene za tisk. Sem članica KD Studenci in aktivno delujem v sekciji Vedrina v Bralni, Recitacijski in Literarni skupini.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

V umetnost verjamem, saj to je tisti del našega življenja, ki je lep, ki nas bogati in nam prinaša zadovoljstvo, ki nam razvija estetski čut. Meni umetnost pomeni sprostitev in beg iz vsakodnevnih obveznosti.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Meni pomeni leposlovno ustvarjanje neko nujo, da se izpovem, da napišem to, kar želim, da ostane, da bodo vedeli mlajši, ki to berejo, kako smo včasih živeli, kako smo premagovali težke razmere, kakšen je bil naš nekdanji svet, kako se je spreminjalo naše okolje. Pripadam tisti generaciji, ki je imela v času po drugi svetovni vojni težko mladost zaradi pomanjkanja. V času mojega življenja smo doživeli korenite spremembe na vseh področjih.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Na širši družbeni ravni? Leposlovna knjiga daje še vedno ljudem ne samo sprostitev, ampak nova spoznanja, čustveno razgibanost, oblikovanje domišljije in poleg vsega tudi vpliva na bralčevo ustno in pisno izražanje in pravilnost njegovega govorjenja in pisanja. Skratka, na razvoj človekove inteligence.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Kultura človeka oblikuje, ga kultivira, mu budi narodno zavest.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Ustvarjalcu in poustvarjalcu umetnost nudi način izražanja, gledalcu, bralcu, poslušalcu pa vzbuja prijetna čustva, uživanje, morda celo željo, da bi sam kaj podobnega ustvaril.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Leposlovno knjigo lahko vzameš v roke, kadar imaš čas. Z njo nisi vezan na točno določen prostor. Kar ti je všeč, lahko večkrat prebereš. Lahko si izpisuješ. Lahko jo nosiš s seboj. Ko jo bereš, zaznavaš črke z očmi, moraš jih znati povezovati, v mislih pa si oblikuješ podobe po svoji zamisli. Zato smo včasih tudi razočarani, če najprej beremo knjigo, nato pa gledamo film. Tudi sama rada berem knjige in imam izredno bogato lastno knjižnico.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Mnenja so zelo različna. Odvisno je od starosti in od izobraženosti. Bom uporabila Prešernove besede: »Eden hvali in spet drugi vpije: ´Fej te bodi!´«

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Niti ni tako slabo. Seveda pa je avtorjev v naši majhni Sloveniji ogromno. Najbolj so seveda upoštevani in cenjeni priznani in vidnejši avtorji. Začetniki imajo dosti težav, da uspejo.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Seveda mora podpirati človekove vrline. Nič ne sme biti pisano tako, da bi se imel bralec možnost naslajati ob podlosti, škodoželjnosti, brutalnosti in podobnih negativnostih. Tudi, če protagonist telesno propade zaradi negativnih lastnosti antagonistov, mora moralno zmagati.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Družbena soodgovornost se mora odražati v tem, da ostaja na strani nemočnih, zatiranih. Dobro literarno delo je tisto, ki ponudi bralcu katarzo.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Navdih pride na različne načine. Mene je pripravila do pisanja kakšna prebrana knjiga, nagovorila me je sestra, žalost ob umrli mami, dnevniki in kronike, ki jih pišem že 55 let, slike iz albumov, spominski dnevi, stara pisma, natečaji. Da sem napisala roman Cvet tulipanovca, se je zgodilo na nekem mojem literarnem večeru. Čestital mi je kolega in mi prinesel naslikan cvet tulipanovca in mi je dal kar naslov, pod katerim naj bo moja nova knjiga.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena, ko delo zaključite?

Za te predloge sem vedno odprta. Vsak nasvet mi je dobrodošel, če le ni predaleč od mojega koncepta.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Vsekakor bi rada, da bi bralec občutil to, kar čutim sama. V glavnem so moja dela avtobiografska in skušam napisati tako, da se vživim v tisto situacijo, ki sem jo nekoč doživela, in bi rada, da bi tako občutil tudi bralec. Ne maram biti izumetničena. Moji junaki so osebe iz mesa in krvi, živijo, kot jih usmerja življenje. Sem po duši realist. Za zgodovinske romane pa temeljito preštudiram zgodovinske podatke in se teh držim. Seveda brez domišljije ne gre, a ta mora biti v mejah razumnega in pravih dejstev.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Pisanje je že dvajset let sestavni del mene. Vsak dan napišem dnevnik, kar sem doživela čez dan. Ko se pa lotim pisati roman, je to moje trdo delo. V celoti se posvetim zgodbi, ki jo ustvarjam in ta me spremlja povsod, še v snu. To je moje drugo življenje. Usmerja me, dokler zgodbe ne končam. Potem se šele vrnem nazaj v realni svet.

Kdaj je knjiga zaključena?

Ko knjigo napišem, še ni zaključena. Berem jo, popravljam, dopolnjujem, pilim. Nato jo spravim za nekaj časa in ko jo spet prebiram, imam občutek, kot da je nisem sama napisala. Spet jo berem. Nemalokrat se mi kakšen del zdi nepotreben ali se čudim, da sem ga tako napisala in popravim. Moj prvi bralec je sestra. Ko ona prebere, se pogovarjava o tem in pove mi, kako bi se njej zdelo boljše. Dostikrat se strinjam z njo in popravim, kdaj pa kdaj pa tudi ne in ji dokažem svoje argumente. Se mi pa zgodi, da ko knjigo pošljem v založbo, še ugotovim, da bi bilo treba kaj spremeniti in popraviti. Preden gre knjiga v tisk, jo najmanj desetkrat preberem. Zame je končana šele, ko je natisnjena.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

O zaključku pisanja sem pravkar odgovorila. Začnem pa tako, da se mi najprej porodi ideja, ki jo nosim nekaj časa v sebi in jo v mislih oblikujem. Nato sledi realizacija. Pišem z računalnikom in svoje misli zlivam na ekran. Za vsako osebo, ki nastopi, si posebej zapišem njeno ime in kaj predstavlja. Svoje misli moram hitro zapisati, da ne pozabim. Pri romanih vsako poglavje, ko ga končam, še enkrat preberem, preden pišem naprej. To navadno naslednji dan, ko prespim. Če pa pišem pesmi, mi je lažje, da pesem najprej napišem na papir, nato jo »friziram« in nazadnje prepišem na računalnik.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Idejo nosim v sebi, včasih tudi več mesecev. Nato si izoblikujem in napišem shemo. Šele potem se lotim rokodelstva. Pri zgodovinskih romanih pa najprej študiram snov, si zapišem ključne stvari v beležko, nato pišem poglavje. Študiram po delih. Zgodi se, da po šest ur na dan študiram, pišem pa samo kakšno uro.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Tudi v proznih besedilih skušam uporabljati pesniški jezik, to so razne metafore in zamenjave. Z dobesednimi navedki se skušam približati govorcu in ga tako tudi karakterizirati. Tudi s stilom pisanja skušam biti zanimiva.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Pišem pesmi in prozo. V dramatiki se še kot pisateljica nisem preizkusila, čeprav je bilo moje prvo »literarno delo«, besedilo za igrico Janko in Metka, ki sem ga napisala, ko sem bila stara štirinajst let in smo po njem igrali lutkovno igrico. Med pisanjem poezije in proze je bistvena razlika. Pri pesmih moraš biti iskriv, domiseln, upoštevati moraš ritem, tvoj jezik mora biti metaforičen, a ne smeš prehajati v šablone. Če uporabljaš klasične oblike, moraš paziti na ritem, na rimo, na obliko pesmi itd. Je pa zato poezija krajša. Pri romanih moraš imeti vztrajnost, da zgodbo pripelješ do konca. Predvsem moraš paziti, da se ne ponavljaš niti vsebinsko niti jezikovno, če tega ne želiš. Moraš uporabiti širok besedni zaklad, dosti sopomenk, tudi pesniški jezik. Ves čas moraš biti zanimiv. Esejistika je nekoliko lažja, vendar pa moraš dobro poznati in proučiti temo. Najlažje je pisati neumetnostna besedila, ki pa imajo spet svoje posebnosti.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Z literaturo pri nas ne moreš obogateti. Na to sploh nisem nikoli pomislila. Tudi o slavi ne razmišljam. Pišem predvsem za svojo dušo. Sem pa vesela, če vidim, da moje knjige bralce zanimajo, si jih izposojajo ali jih celo kupujejo. Počaščena sem, če imam na predstavitvi polno dvorano in rada odgovarjam na njihova vprašanja v zvezi s svojimi knjigami.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Knjiga mora biti umetniški izdelek, čeprav zadnje čase zasledim tudi knjige, ki so natisnjene običajno v samozaložbi in jih pišejo ljudje, ki imajo malo znanja o jeziku in književnosti. Se pa trudim, da bi bile moje knjige tako zanimive, da bi bile tudi prodajni artikel, kajti potem je knjiga za založbo zanimiva. Sama pa sem imela prej s knjigami stroške kot dobiček.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Doslej me je še vsako rojstvo moje knjige silno razveselilo. To je res kot rojstvo otroka. V vsako knjigo sem vložila mnogo truda in zato sem tembolj vesela, ko dobim izdelek v roke. Ko tekst oddam in ga založba sprejme, vem, da bo tudi kmalu knjiga zagledala beli dan. Ko še ni bilo covid krize, sem za vsako knjigo pripravila predstavitev in vedno je prišlo precej ljudi. Nič ni prijetnejšega kot to, ko spoznavaš, da ljudje tvoje knjige berejo. Moram se zahvaliti založbi MKC, da poskrbijo za promocijo knjig in prepoznavnost avtorja.

Opišite bralca?

Moji bralci so ljudje različne izobrazbe in poklicev. Nekatere moje knjige berejo tudi starejši otroci. Med drugim sem napisala tudi mladinski roman. Tisti, ki me poznajo, mi napišejo svoje vtise o knjigi in jaz sem vesela vsake povratne informacije. Knjiga Gospodinjska tovarišica je bila tako odmevna, da sem dobivala navdušena odobravanja po pošti in telefonu od svojih bivših učencev, kolegov in krajanov. Ker sem opisovala resnične dogodke, so se jih radi spominjali in jih ponovno doživljali. Prav tako so moje kolegice iz grobeljskega internata z velikim navdušenjem prebirale knjigo Jasnin dnevnik. Tudi one so se ob tej knjigi spominjale svojih mladih let. Polepšala sem jim dneve, ko so to brale in posojale so svojim znancem. Roman Filip so na primer skupinsko brali v domu starejših v Jrušincih in so varovanci podoživljali dogodke iz svoje mladosti. Od vseh mojih knjig pa je doživela največjo pozornost Pripoved stare meščanke. Ljudje, sploh pa starejši Mariborčani, se zanimajo za stare meščanske hiše. Zasledujem izposojo knjig na COBISS-u. Imam kar velik krog bralcev. Knjiga Moj Trst, ki je lani izšla, je najbolj brana na Primorskem.