Piše: Melanija M. K. Lamerov

FALCO

Vstopil sem v sobo z mirno glasbo. »Mmm, dolgo vas že ni bilo, moje roke so vas pogrešale,« me je ogovoril z nežno poženščenim glasom. Le zagodel sem »mhhm« in se začel slačiti. Okoli pasu sem si ovil mehko bež brisačo in se ulegel na mizo na trebuh. Maser je svoje spretne prste zaril v mojo kožo, moje utrujene in napete mišice. Včasih sem hodil k njemu na masažo vsak četrtek. Sedaj nisem imel volje za to že nekaj časa. Tudi potrebe ne. No, do danes.

Ko je končal z masažo, sem ležal na hrbtu. Zdrsnil je po mojem stegnu navzgor in me prijel v roko. Moje telo je prepoznalo njegov dotik, možgani so dali telesu dovoljenje, da se lahko vzburi. Čeprav sem poznal njegov dotik in ritem, mi je še vedno ugajal. Tuje roke na mojem tiču, naveličanem samozadovoljevanja. »Strah me je bilo, da ne boste več prišli, pa sem rekel, da bom izkoristil priložnost, ko boste zopet tu …« je rekel mirno, a sem v glasu vseeno zaznal nervozo. Na sebi sem začutil nekaj povsem novega. Takoj mi je bilo jasno, bil je njegov jezik. Odprl sem oči in videl, da me je vzel v usta. Kako pogumno dejanje, brez dovoljenja si je drznil kaj takega. Kdo drug bi bil zato ob življenje. Trznil sem in se napel, se želel upreti, a me je roteče pogledal. »Prosim, dovolite mi, tako dolgo si vas že želim okusiti, vsa ta leta, ko prihajate k meni …« je rekel. Res ga je bilo dobro čutiti, sem pomislil. Videl sem, kako je vmes dražil tudi sebe. Z roko sem ga prijel za tilnik in ga povlekel nazaj nase, na svojega trdega nestrpnega tiča.

Slaba vest je prišla za mano med vožnjo proti domu. Ni mi dalo miru, jezno sem zaklel. »Se je morda navezal name v vseh teh letih, po vseh teh masažah s srečnim koncem?« sem se vprašal. »Moral bom zamenjati maserja,« sem rekel naglas in Ernest me je le pogledal. »Je bilo kaj narobe?« je preveril. Odkimal sem, a nisem dodal ničesar drugega.

Takoj ko sem rahlo nejevoljen vstopil v hišo, je moje razpoloženje izboljšala Sila, ena od mojih treh zvestih štirinožnih spremljevalcev. Vedno smo imeli pse, že odkar se spomnim. Moj oče je bil ljubitelj živali. Ko je umrl in sem prevzel njegovo mesto, sem si načrtno kupil tri afriške boerboele. Dve samici, Silo in Faye, ter samca Bulleta. Bullet je bil črne barve, Faye srnje rjava ter Sila bela z lisami in pikami v barvi mahagonija. Boerboeli so mi bili od nekdaj všeč, vendar oče ni bil zaupljiv do nepoznanih pasem. Po naravi je afriški boerboel inteligenten, lahko učljiv, zanesljiv, zvest, uravnotežen, zelo zaščitniški, samozavesten, pogumen, odličen čuvaj, gibčen, hiter, odporen, aktiven in umirjen, kljub temu tudi prijazen in ljubeč pes. Vsi trije psi so se večino časa, ko sem bil doma, zadrževali v osebnem delu moje hiše. Bili so res poseben tim, moja druga družina. Z njimi sem se pogovarjal tudi takrat, ko se nisem pogovarjal z nikomer drugim. Z njimi sem se crkljal, divjal in igral. Vsak od njih je bil tudi izučen in streniran za svoje področje. Bullet je zavohal skoraj vsako vrsto droge in Faye je bila naučena, da me prebudi, če ponoči zazna kak nepoznan drugačen zvok. Droge res nisem maral. V hiši in pri mojih zaposlenih je nisem toleriral in je bila strogo prepovedana. To je bilo edino, na kar sem lahko vplival, in Bullet mi je pri tem zvesto pomagal. Sila pa je bila edina, ki je z mano trenirala v vseh okoliščinah in načinih in šla z mano tudi kdaj na teren. Bila je najbolj vzdržljiva in najbolj fizično zmogljiva.

Za Silo sta na hodnik priletela tudi Bullet in Faye. Vse tri sem pozdravil, poljubil na glavo in počohal. »Andiamo a giocare …« sem jih v italijanščini povabil k igri in iz škatle s pasjimi igračami zvlekel veliko pisano vrv.

Zasvojen sem bil z vonjem in otipom sveže oprane posteljnine. Gospodinja mi jo je morala menjati na tri dni. Moja razkošna postelja je bila moj svet. Obraz sem zakopal v blazino in vdihnil nežen vonj po mehčalcu. Zgubil sem se v svojih mislih, plašilo me je dejstvo, da sem imel med oralnim seksom cel čas pred očmi Irona in željo, da bi bila to njegova usta. Če sem do takrat mislil, da nimam šibke točke, je bilo potem, ko sem spoznal njega, drugače.

Čez nekaj dni so moji fantje naleteli na novo sled o smrti brata Konstantina. Roel, brat, ki je bil rojen med mano in Konstantinom, je ta dan vztrajal, da gre z nami. Roel običajno ni hodil na teren. Bil je moj glavni svetovalec, a nikoli ni bil dovolj pogumen, močan in sposoben, da bi prevzel očetov položaj, na katerem sem pristal jaz.

Znašli smo se na naslovu pred stanovanjem v siromašnem predelu mesta. Nikjer naokoli skoraj ni bilo žive duše, kot da nihče več ne bi bival v teh razpadajočih stavbah. Stali smo na zunanjem hodniku pred vhodnimi vrat. Ernest in Leo sta vlomila v stanovanje, ki je bilo prazno, a sta vseeno pregledala stvari. Nedaleč stran sem zaslišal vpitje in preklinjanje. Nekdo je nekoga lovil po zunanjih hodnikih stanovanj. Kar naenkrat se je izza ovinka pred mano pojavil obraz, ki ga nisem pričakoval. Iron. Bil je zadihan, nekdo ga je lovil. Nagonsko sem ga potegnil med nas, ga obrnil stran in mu na glavo nadel kapuco temne mikice, ki jo je imel na sebi pod jakno. Lepo se je pomešal v mojo ekipo in ko sta se moška, ki sta ga lovila, približala naši zasedi, nista niti opazila, da je med nami. Pogledala sta me, ko sem zaščitniško stal na hodniku s prekrižanima rokama preko prsi. Nekaj sta zamomljala in stekla naprej v nasprotno smer.

Iron se še vedno ni pomiril, a si je vidno oddahnil, ko je slišal korake, ki so se oddaljevali. Na njegov hrbet sem previdno položil roko in pogledal me je preko ramen. Njegov obraz je bil videti utrujen in nenaspan. V oči mi je padel tanek obroček, pirsing, ki ga je imel v levi nosnici. Za dvoboje si ga je snel. Obroček je bil odsev barve njegovih svetleče sivih oči. Pokimal mi je v zahvalo in želel nekaj reči, ko naju je prekinil Ernest, ki je stopil iz stanovanja s prenosnim računalnikom v roki. »To je Konstantinov računalnik,« je rekel resno. Srce mi je poskočilo in čeljust se mi je jezno napela. En korak bližje morilcu. Ko sem pogledal, da bi našel Irona in izvedel, kaj je želel reči, sem videl le še njegov obris, ko se je oddaljeval po stopnicah navzdol. Zopet sem mu pustil oditi. »Conosci questo ragazzo?« je preveril Roel. »Ne, ne poznam ga,« sem odgovoril razdraženo, ker me je Roelovo vprašanje razjezilo. Nisem bil pripravljen priznati, kako močno me je prevzel Iron. Opazil sem, kako me je Ernest pogledal, edini, ki je prepoznal laž v mojem tonu.