Spet sem naročil gosti sok. Ogabna oranžna barva je nevabljivo zevala iz kozarca. Stisnil sem ustnice in pomislil, da je limonada prekisla, mehurčkov ne pijem tako zgodaj zjutraj, da se mi ne dvigne življenje prejšnjega dne iz želodca, in se tako vdal v oranžkasto usodo. Takole posedam v zimskem jutru, ožarjenem s tisto jutranjo čisto svetlobo, gledam dol po ljubljanski ulici, kjer se tare prvih kofetarjev in turistov. V ustih začutim tisti dobro znani okus in četa misli hipotetičnih scenarijev, kako bi bilo, če bi bilo to in ono, mi zakoraka v glavo. Kako bi bilo, če bi imel zdaj pred sabo kozarec viskija, če bi imel notranji mir, če bi me nedelje ne morile, če bi bil srečen. Na primer. Ali je sreča to, kar doživljam zdaj? Odsotnost skrbi in razmišljanja o nadaljnji prihodnosti? Varnost, ki jo nudi neko finančno zaledje, streha nad glavo in dve delujoči roki? Žal mislim, da ne. Da sem jaz ta, ki mu nekaj vedno manjka. Nekaj bo vedno manjkalo, nekaj bolj mehkega, oprijemljivega kot ta nujna zlodejstva vsakdana. Viski, z eno kocko ledu. Prvi požirek, ki ga začutiš, ko narahlo zapeče in steče po grlu vse dol do želodca. Vseeno mi je, ali drag ali poceni. Ne bi opazil razlike, samo da nima okusa po parfumu. Za ostalo pa se mi gladko jebe. Odkar več ne pijem, več sanjam. Včasih se zbudim in si zaželim samo pljusk viskija, ki bi me v sekundi streznil. Ironija pa taka. Podobno kot zeleni čaj, če ga pustiš predolgo v skodelici, te bo uspaval, če pa ga vzameš ven po treh minutah, te bo zbudil. Včasih prav začutim okus v ustih, pogoltnem slino in jo potem splaknem z oranžno brozgo.

Če bi bilo kot nekoč. Ne pijem, ne kadim, ne fukam, jebeni amiš sem postal. Življenje res ni več tako zanimivo. Dnevi so si nekako bolj podobni. Dolgi, neizprosni, brezvezni. Ali pa sem to postal jaz? Starejša gospa za mizo levo poleg mene je brala časopis in polglasno komentirala naslove sebi v brk. Ni ji bilo prav, jezna je bila na ljudi, ki so zasmučali in se ubili, nad morilcem, ki je uporabljal kuhinjski nož, nad peško, ki je prečkala štiripasovnico in so jo bili zgazili do smrti, par strani naprej v glavnini časopisa še nad politiko. Na koncu je bentila še nad horoskopom na zadnji strani, ki ji ni bil po godu. Vmes je, ne da bi pogledala skodelico, odpila požirek kave. Fant in punca nasproti mene sta se pomenkovala o sestavljanju omare v spalnici. Zato sem sklepal, da sta očitno bila par, ona povprečna rjavolaska, on nek pegasti mulo, neki tisti hipster scena, kvazi oranžkasta brada in čudna kapa, kot bi jo spletla njena prababica, on pa bi jo bil prisiljen nositi, da je ne bi užalil. Morda pa mu je bila všeč. V redu. Malo sta se pričkala pa malo pozabila, malo pila vsak svojo kavo z mlekom in se spet pomenkovala. On ji je očital, da mu ne pomaga pri omari, ona pa njemu, da ne zna nič narediti prav. Kako lepo, sem pomislil. To je to, da dan hitreje mine, če ga deliš še z nekom. Deliti svoj dan. Oba živita istega, pa vendar vsak s svojimi očmi. Najbrž je tudi to nekakšno bistvo življenja, ki sem ga jaz zaobšel. Morda mi, nekateri, kreteni kot sem jaz, ostajamo neprilagojenci, nekompatibilni z vsemi živimi bitji, samosvoji luleki, ki čas preživljajo s posedanjem v kafičih ob gostem soku, sanjajoč o viskiju in cigareti. Morda smo samo tisti filerji ali kako bi se temu reklo, nekakšni statisti v življenju.

Ampak danes sem skoraj vesel. Danes je bila drugačna nedelja. Pomignem natakarici s čopom kot lipicanski konj, ki me začuda v prvo opazi in pristopi, dela se prijazna in tudi jaz poskušam biti: »Viski, kocka ledu.« Pokima, »Kateri viski želite?« »Jameson, 0,5.« Pokima spet in odide. Lasje v čopu bingljajo za njo. Opazujem, ali ima kje v tem predpasniku skrite cigarete. Ponavadi jih imajo pri sebi, da čim hitreje izkoristijo svojih pet minut od sitnih gostov. Vrne se z viskijem na pladnju. Ne sme ga prinesti kar tako v rokah, to sem vedel. Čeprav je bil le en kozarec. Vsa pijača mora biti prinešena na pladnju. Pravila in še več pravil. Ne vem, zakaj mi take stvari kar ostajajo v glavi. Nepotrebne informacije. Prinese viski in potrudim se prijazno pogledati. Vprašam, če ima morda kakšno cigareto za sposoditi, poskušam z bedno foro, ki nikoli ni bila smešna. Na hitro me premeri in iz žepa potegne zlate Marlboro. Preveč je dobre volje, da ne bi kadila, sem vedel. Nasmehnem se in zatežim še za vžigalnik, ah, kreten. Nikoli nimam dovolj, naj me strežejo od spredaj in zadaj. Prižgem cigareto, eno leto bo, odkar je nisem, naredim požirek viskija. Vem, da rabim nekaj časa, da se navadim znova na že pozabljeni ritual, dimljeni okus nostalgije. Pa nekako gre. Za hip pozabim vse, kar je, in znova vdihnem to, kar mi prinaša.

E, Miloš, na zdravje. Malo privzdignem kozarec, kot da Miloš sedi nasproti mene, in polglasno izrečem: nate, na vse življenje, ki je bilo, in na vse, kar še bo. Nostalgija se nalahno prikrade izza ovinka, čutil sem že prej, da me čaka tam. Opogumljena zdaj zareže vame in se z mrzlimi rokami greje na mojem srcu. Vsak požirek viskija bolj stisne. Moj dragi Miloš, ej, ko smo udrli celo flašo kot za šalo, kaj bi šele bilo danes, ko bi ti bilo okroglih petdeset let. Jaz, ti, tvoja Majda in ekipa. Divjaki, uporniki, umetniki. S čem vse nas niso obkladali, a? Tvoja Majda iz sosednjega bloka, tretji štuk, desno okno. Res si se zaljubil. Vsi smo se delali norca, ker smo vedeli, da Majda rada daje starejšim, mi pa mulci, še ne polnoletni. Ampak si jo dobil. Nikoli še nisem srečal tako vztrajnega človeka, kot si bil ti. Če si se v nekaj zapičil, je obstajal samo ta cilj, dokler ga nisi dosegel. Vidiš, Miloš, to bi moral povedati v govoru, ko sem stal ob tistem kupu zemlje. Pizda jedna kot sem, kvazi umetnik, sem imel temo v glavi. Saj vem, da mi ne zameriš, ampak včasih mi pade v glavo popoln stavek v slovo, popolna misel, ki bi jo lahko takrat rekel, pa da mi je bog priča, čeprav vanj ne verjamem, nisem mogel odpreti ust. Kakšna zadnja pot in slovo, če te še vedno vidim in se pogovarjam s tabo? Tudi takrat si stal zraven mene, ko sva bulila v tisto zgrinjajočo zemljo pod nogami. Kakšna žara, si se zajebaval in vedno pravil, da te ne smemo sežigat, ker boš tako ali tako gorel v peklu. Mislil sem, da si se šalil. Majda je rekla, da odkar je bila na tvojem kurcu, ne želi nobenega drugega. To je bila ljubezen! Kolikokrat sem vama trkal na vrata, kot izgubljeni otrok sem se obnašal, tavajoči umetnik, kolikokrat smo vsi trije na balkonu kadili in obujali spomine … Pizda, Miloš, to bi lahko delali do konca.

Kaj je bilo? Naveličal si se, a? Naveličal vsak dan čakati, da zavre voda, naveličal vedno istih zneskov na položnicah iz meseca v mesec, iste jebene številke, jebene zimske gume gor in potem dol, stati v vrstah, vedno v jebenem kvazi redu, posedanju v brezpredmetnih pogovorih, kako je bilo, kaj vse smo in koliko od tega nismo uresničili, čakanje na Majdin plus in počasno izgubljanje upanja.

Največ na svetu je izgubljenih potencialov, si govoril, včasih pijan in odkimaval z glavo. Pa ej, zdravi smo bili, a ni to pomembno, a ni to glavno, da smo bili zdravi kot voli? Čeprav smo se tresli iz meseca v mesec. Lahko bi še vedno naredili vse stvari, živeli tako kot smo želeli. Ne, si odkimaval, smo bili blizu, pa smo zajebali. A lahko življenje zajebeš ali pa je samo usoda in ti je bilo vse namenjeno? Namenjeno, da si idiot in splezaš tja na nek vrh pa padeš z njega in se ubiješ ali prečkaš cesto in te nekdo kar tako hopa cupa povozi do smrti? Si idiot ali je usoda kriva? Neizprosna, ki se je poigrala s tabo? A to sem bil samo jaz, sanjač, ki sem to verjel. Miloš, govoril si, da usode ni, da ni rdeče niti, da si sam krojiš življenje, da vse še tako majhne odločitve pripeljejo do stanja, v katerem si zdaj, ta trenutek. Se spomniš? Kako sva to razglabljala ure in ure, zadeta in pijana, in si na koncu to dokazovala še s pestmi. Kot pička sem ti izpulil šop las, nisem ti hotel razbiti obraza, Miloš, preveč sem te imel rad.  Kaj te ne bi imel, od otroštva sva bila blokovska brata. Kot bi spet bila mulca, sva se valjala po tleh, jaz sem te vlekel za lase, ti pa si me boksal v trebuh, ker si vedel, da imam toliko obloge, da me ne boli. Potem je od nekod prišla tvoja Majda in začela vpiti kot prava pička. Dokler se nisva skoraj poscala od smeha, Majda pa naju je skurcala. Mater sva jih slišala, stara dedca na tleh, prasca brez bontona in kulture. Majdica, sem ji rekel, a ti si pa kulturno vlekla tiče vsem iz bloka? Zardela je, še zdaj po tolikih letih jo dobim na isto bedno foro. In me je še kurcala, dokler nismo skadili džojnta sprave in krepavali od smeha.  Majdica ima otroke in poročena je, kaj bi drugega, saj je bila fina ženska. Ne vidim je več tako pogosto, pa morda boljše, kaj bi si delila to, kar imava. Tebe ni več. Srečo se deli in ljubezen, ne pa bolečine.

A se spomniš tiste blondinke, tiste hude bejbe z ogromnimi joški, ki je vsako popoldne ob isti uri po šihtu pešačila iz avtobusne do svojega bloka? Vedno smo jo čakali tam na klopci in ji zijali v rit. Nosila je tiste grde športne čevlje, tiste okrogle in z eno vezalko čez in čez. Kako smo se delali norca iz nje. Smo rekli, da je ne bi, dobrim joškam navkljub. Ti grdi čevlji so pokvarili vse. Zdaj je vse drugače, Miloš, pičke izgledajo kot napumpane Ančke, tiste plastične lutke, na katerih smo vadili oživljanje. Oči komaj odpirajo od črnih zaves namesto trepalnic, fine so še vedno, ampak tako drugačne. Vsake toliko v kakšni še vidim obraz nekoč lepe ženske, potem pa pridejo s tistimi samostoječimi joškami in napumpanimi usti in to me mine, Miloš, kako me mine. Zdijo se mi kot lutke, vse so iste. Kot bi jih nekdo delal po naročilu v tovarni. Raje bi jebal tisto blondinko z grdimi čevlji.

E, prijatelj, včasih ti zavidam, koliko teh stvari ti ni potrebno več gledati. Koliko sranja si si prihranil. Koliko nebuloz, brezveznosti, voščil za vse jebene praznike, vsega tega si se ognil. Ekipa se je razpasla, včasih se srečamo na pivu, pa nekako ne gre več, malo smo starejši, dosadni in leni. Včasih kako rečemo, vedno nekdo potem vzklikne, kaj bi na to rekel Miloš, ali pa, da te vidi zdaj Miloš. Tebi pa se sladko jebe, a? Nas gledaš od spodaj gor direktno v šupak, jaka fora. Vedno si bil največji zajebant. Najbolj čeden od vseh nas. Govoril si, da nas boš jebal iz pekla, ker da nebesa niso zate. Ne vem zakaj, ker si bil vedno dober do vseh. Jaz sem mnogo večji serator in kreten. Morda zato ostajam, plačujem pokoro, zbiram žetone. Kot bi jih zbiral, za koga že? Zase, pravijo. Da bom sam sebe trepljal po ramah, češ, lej ga, bravo, preživel si še en dan. Nov dan, nov žeton. Zadnjič sem se zbudil premočen iz nočne more, sanjal sem žetone, ki so padali iz kuhinjskih omar, bežal sem, karkoli sem odprl, so ven padali žetoni, predali, vrata, hladilnik, obuval sem čevlje, notri polno žetonov, odprl sem vrata avta, žetoni, zmanjkovalo mi je zraka, hotel sem kričati, pa mi nekaj ni pustilo. Zbudil sem se in dihal nekaj minut, da sem dojel, da so bile le jebene sanje.

Zadnje čase sanjam strašne sanje, more. Sanjam črne pse. Enkrat so mladički, drugič večji. Vodim jih na sprehod, jaz in črn pes ob moji nogi, ki vdano caplja poleg. Vedno prideva do neke vode, jezera, reke, morja. In pes kar nenadoma skoči v vodo, se utaplja. Nemočno ga vlečem ven, on pa kot kamen, namenoma sili še globlje v vodo, kot bi, ne vem, delal samomor. Sanje se mi vsakič ponovijo, psi skačejo v vodo, kot bi se želeli utopiti, jaz pa jih nemočno vlečem ven, vsakič neuspešno. Miloš, ti bi rekel, da se mi meša, ker več ne pijem alkohola, in me gladko frcnil po glavi, ampak jaz mislim, da ni dobro. Da nisem dobro. Jebeš te žetone, Miloš, za koga kurca jih zbiram? Zase ne. Ne smem biti preveč priden, kajne, da me slučajno ne obdržijo v nebesih. Zmešalo bi se mi od te beline. Da mi je še enkrat nazdraviti, prijatelj moj, s teboj. Pa kaj bi to spremenilo, če bi vedel, da je zadnjič? Nič. Vse je velik nič in ta nič je pravzaprav vse. Ne filozofiraj, bi mi rekel. Čeprav sem vedel, da imaš ta gugajoči stol v svoji glavi, gor in dol grejo misli, nikoli se nisi premaknil dalje od te črnine. Razmišljal sem, če sem bil jaz slab prijatelj in ti meni boljši. In se ubijal z mislimi, ker sem jih vsakič poplaknil z viskijem. Saj sem bil vedno tu zate, sem pa se zanašal nate z vso mojo težo. V glavi sem šel naprej in nazaj, da bi prišel do točke, ko bi lahko kot dober prijatelj ugotovil, da želiš oditi. Pa nikakor mi ne šine, kdaj bi bil ta trenutek. Saj pa si bil vedno nekako nerazložljivo žalosten. Se mi to samo zdi, ko se zdaj sprehajam po časovnem pasu, iščem neke vzporednice, ki jih pravzaprav ni?

Včasih me ima, da bi se ti kar pridružil. Vem, da te to ne skrbi, ker veš, da sem prevelika pička, da bi to zares storil. Predobro me poznaš. Nikoli ne bi mogel skočiti v zrak, tako kot si ti. Od nekdaj si imel rad adrenalin. Viskija je spet zmanjkalo, kozarec je bil prazen. Frcnil sem žeton, oranžni hipster se je ozrl v smeri proti meni, jaz pa sem ga začudeno pogledal nazaj. Nič mu ni bilo jasno. Idiot. Žeton se je odkotalil ravno med granitnimi kockami navzdol po rahli dolini v rešetko, smuknil notri in že ga ni bilo več. Pa je šel en dan. Pomignil sem uslužni natakarici, lipicanskemu konju, s preprosto kretnjo sem ji pokazal in razumela je. To mi je všeč. Odsotnost nepotrebnih besed. Včasih je vse tako preprosto. Še pet let bi bil počakal, Miloš, pa bi zdajle sedel nasproti mene in skupaj bi nazdravila še enemu izgubljenemu dnevu… Bedak!

Sara Vodop