Piše: Melanija M. K. Lamerov

IRON

Popoldan sem vstopil v svoje majhno stanovanje, ki niti ni bilo stanovanje, ampak soba s kopalnico. Ker sem imel srečo, sem imel še majhen balkon, tam sem preživel veliko časa, ko je bilo vreme primerno. Vrgel sem se na sedežno, na kateri sem ponoči spal, in se utrujeno pretegnil. Zazvonil mi je telefon. Klical me je Jord, čeprav sem ravno prišel od njega. »Klej, rabim te. Sadit greva. Nujno je,« je rekel skoraj obupano. Zavzdihnil sem. »Kako nujno?« sem preveril. »Nujno, nujno, jaz sem zajebal, pozabil sem, ker si nisem takoj zapisal v zvezek,« je pojasnil. »Zopet en od bogatašev, a ne?« sem rekel, a sem že vnaprej vedel odgovor. »Ja, tako nekako,« je odgovoril in dodal, »te poberem čez deset minut.«

Posestvo je stalo na vrhu hriba nad mestom. Okoli posestva je bilo luštno naselje z lepimi bogatimi hišami in ta je bila mati vseh hiš. Edinstvena vila z velikim dvoriščem in veliko zelenico, skrita za čudovito kamnito ograjo z živo mejo. S streho v temno zelenem odtenku in sivobelo fasado. Vila je bila nižja kot običajno, a je bila posebnih oblik in res velikega tlorisa, kot da bi v sredi skrivala nekaj dragocenega.

Potem ko naju je preko malega ekrana ogovoril moški glas, so se pred nama odprla vrata ograje. Jord je zapeljal na posestvo. Očitno ni bil prvič tu. Moški, ki naju je pričakal, nama je podal roko in nama nakazal smer. S kasona pick-up terenca sva vzela orodje in sadiko. »Kaj se je pa zgodilo s tem drevesom?« sem razmišljal naglas, ko sem videl ubogo drevo, razlomljeno na polovico. »Mislim, da se je pes gor obesil ali nekaj podobnega,« je zamrmral Jord. »Je moral biti pa res velik,« sem odgovoril in pričel z izkopavanjem ranjenega drevesa.

Jord me je na mojo željo odložil kar pri sebi doma. Odpravil sem se po ulici, skozi središče mesta, kjer sem naletel na skupino mladih uličnih plesalcev. Stali so v krogu z radiem na tleh in plesali hip hop na popularno glasbo. Ustavil sem se za trenutek in jih gledal. Moje telo se je pozibavalo v ritmu glasbe, tudi če tega nisem želel. Kar naenkrat me je nekdo potegnil za roko na sredo skupine. »Pleši z mano,« je zavpilo dekle in mi pomežiknilo. Najprej sem se uprl in odločno odkimal z glavo, da plesal pa že ne bom. Potem se je ob nama pojavil še fant. Vsi okoli so zavriskali. Opazoval sem ju in moje telo je kar samo začelo plesati, ponavljati gibe za njima. Potem sem našel svoj ritem, padel v ples in preizkušal nove gibe ter načine. Svet se je ustavil, čas se je ustavil. Nikoli se še nisem tako sprostil v skupini nepoznanih, popolnoma tujih ljudi. Nikoli še nisem plesal na tak način, sploh nisem vedel, da sem zmožen česa takega. Sprejeli so me medse, čeprav sem bil očitno starejši od njih in čisti amater. »Res si dober,« je rekel fant. »Pridi še kdaj, vsak četrtek plešemo tu,« je rekel in me potrepljal po ramenu.

Ko sem se vrnil nazaj domov, sem se stuširal z mlačno vodo, pojedel kos kruha s tuno iz konzerve, se vrgel na sedežno in v trenutku zaspal.

Čez dva dni me je Jord prosil, naj grem preveriti okrasni rdečelistni javor, ki sva ga posadila na zelenico tiste vile na hribu nad mestom. Z avtomobilom sem se odpeljal do vile, počakal pred ograjo in se kar peš odpravil notri, ko mi je moški, ki je deloval kot varnostnik, kar daljinsko odprl vrata. Drevesce je že od daleč izgledalo normalno, očitno se je nova sadika lepo prijela. Vseeno sem zemljo okoli drevesca zalil in jo medtem še dodatno pognojil. Ko sem vstal in obkrožil sadiko, da bi res preveril vse strani, sem za sabo zaznal rjavo pojavo. Predvidno sem se obrnil in kar poskočil ob pogledu na ogromnega, nekje 70-kilogramskega psa. Obstal je za mano, kakšna dva metra stran. Zrl je vame z repom strogo v zraku in privzdignjeno taco. Čelo med njegovima očesoma je bilo nagubano in videti je bilo, kot da nekaj premišljuje. Glasno sem se nasmejal. Nisem se ga bal, čeprav je bil videti grozno, poleg tega pa je bil res velik. Nisem vedel, kako bo odreagiral, če se bom skušal odmakniti. »Pomiri se, fant,« sem rekel in se ob tem nagnil, da bi videl pod psa. »No, oprosti, punca si,« sem rekel mirno naglas. »Kako bi midva poklicala koga od tvojih lastnikov, a?« sem vprašal, a sem vedel, da od nje ne bom dobil odgovora.

Odreagiral sem nagonsko, roke sem položil ob telo in počasi počepnil, čeprav se mi to v naslednjem trenutku ni zdela najboljša ideja. Od spodaj je delovala le še večja. Obliznila se je okoli gobca in se mi približala za korak. »Ojoj, a si lačna?« sem rekel v hecu. Prišla je še malenkost bližje in se usedla pred mene. Še bolj me je zmedla. Če bi morda človek pomislil, da mi je dala možnost za odhod, je bila lahko to samo past. Stegnil sem svojo roko in ob tem se je napela. Nekaj časa sem jo držal v zraku pred njo, ko da bi se ji želel predstaviti. Ko sem jo že hotel potegniti nazaj, ker sem verjetno zgledal kot bedak, je tudi ona hitro dvignila taco in mi jo podala v dlan. Zarežal sem se. »Pozdravljena, jaz sem Klej,« sem se predstavil ter nežno potresel njeno veliko taco.

»O, vidim, da si spoznal eno od mojih deklet,« me je ogovoril šarmanten strog glas, ki sem ga nedolgo nazaj že slišal. Proti nama je prihajal moški, ki je zadnje čase večkrat prečkal moje poti. Srce mi je poskočilo in nagonsko sem vstal. V tistem trenutku je vstala tudi psica in skočila name. »O, si težka,« sem zagodel. »Faye, giù!« je rekel moški strogo in v trenutku je šla dol z mene. Zagledal sem se v njegovo razvito privlačno telo. Na sebi je imel svetlo oprijeto majico brez rokavov, čeprav je bil marec. Njegove roke so bile tako lepo oblikovane. Preletel sem tatuje na obeh rokah, ki so kot rokavi segali točno do komolca. Skozi majico sem videl oblike njegovih močnih prsi. Lagal bi, če bi rekel, da mi pogled ni uhajal vse nižje in nižje na tesne sprane kavbojke, ki jih je imel na sebi. »Ti je všeč, kar vidiš?« je vprašal direktno in brez zadržkov. Trznil sem in se zagledal v njegov prelep, a strog obraz. Njegove besede so me presenetile. Spačil sem se. »Po čem pa sklepaš, da se zanimam za moške?« sem rekel hladno, čeprav sem v sebi gorel. Nasmehnil se je in mi pomežiknil. V trebuhu so se mi pojavili metuljčki, ki pa sem jih vztrajno ignoriral. Nisem vedel, od kod se je vzel, kaj počne tu in kaj naj mu rečem. »Super punca je,« sem omenil, da bi spremenil temo, psica pa se je ponovno zagledala vame. »Ja, Faye je res posebna,« je odgovoril. »Faye,« sem si tiho ponovil . »Imaš rad pse?« je nadaljeval z vprašanjem. Pokimal sem. »Ja, zelo, a nikoli nisem imel svojega,« sem bil iskren. Za trenutek se je obrnil stran od mene in močno zažvižgal. Oči so mi zdrsele po njegovem razvitem hrbtu navzdol, preden pa je pogled dosegel rit, me je zmotila pištola, ki jo je imel za pasom. Prepoznal sem jo, bil je znameniti model Beretta PX4 Compact Carry. Če mi je morda minuto nazaj deloval kot preprosta oseba, me je pištola opomnila na to, da je moral biti vse prej kot preprost.

Iz smeri, kjer je stala hiša, sta priletela še dva psa, enaka kot Faye, le drugih barv. Previdno sta se postavila ob moškega in opazovala, kako je Faye slonela na meni in prosila, naj jo čoham. »To je Bullet in to Sila,« je rekel in pokazal na črnega samca in belo-oranžno samico. »Jaz pa sem Klej,« sem pogumno rekel, samo zato, da bi izvedel njegovo ime. »Saj res, kako nevljudno, nisem se še predstavil. Enric mi je ime,« je odgovoril. »Klej,« je ponovil malo tišje. Všeč mi je bilo, kako je izgovoril moje ime.

Vmes sem počepnil in dovolil, da sta me tudi druga dva psa ovohala in spoznala. Enric je vmes pogledal drevesce. »Tega bomo bolj čuvali,« je obljubil in se mi nasmehnil.

»Kako si kaj? Izgledaš bolje kot takrat, ko sem te nazadnje videl,« je potem direktno rekel in ob tem deloval zaskrbljeno. »V redu sem, hvala,« sem vljudno odgovoril. Tako močno sem si ga želel vprašati, zakaj je odplačal moj dolg in kaj bo želel v zameno. A nisem zbral dovolj poguma. »Te lahko povabim … na pico?« je rekel iznenada. Česa takega nisem pričakoval. Totalno sem se zmedel, poleg tega sem videl, kako pozno je že. »Ojoj, naprej moram, imam še stranke …« sem rekel jecljavo in se obrnil proti dovozu, da bi se mu čim hitreje izognil. Zagrabil me je za roko in me grobo obrnil k sebi. Zazrla sva se drug drugemu v oči. »Ne ignoriraj mojih vprašanj. Ko bom nehal spraševati, bom zahteval. Ko zahtevam, nimaš izbire!« je bil smrtno resen. V tistem momentu se z njim nisem upal boriti za dominanco. Prevladal je in jaz sem se prvič prostovoljno podredil moškemu. Pokimal sem. »Lahko, ampak ti plačaš in jaz izberem picerijo,« sem odgovoril pogumno in iz žepa izvlekel telefon, da bi si zapisal njegovo telefonsko številko. »Zmenjeno,« je rekel, mi pomežiknil in šele takrat spustil mojo roko.

En dan sem srečal Billyja, pozdravil me je in me ogovoril. A dvobojev in gospoda Remma ni omenjal. »Sedaj delaš za njega, za Falcota?« je vprašal. »Falcota?« sem ponovil zmedeno. »Ja, moškega, ki je plačal tvoje dolgove,« je pojasnil in me čudno gledal. »Sploh ne veš, kdo je, a ne?« je uganil. Pokimal sem, a nisem nič rekel. »Veliko sreče, Iron,« je odvrnil, me potrepljal po ramenu, se zarežal in nadaljeval pot.

»Kaj za vraga je mislil s tem veliko sreče? Briga me, kdo je ta moški, ne bojim se ga. Jaz vem, kaj je moj cilj, in tja sem namenjen,« sem rekel sam sebi v vzpodbudo.