Piše: dr. Marija Švajncer
V Zbirki Znanstvena monografija je Kulturni center Maribor izdal knjigo Pripovedništvo Jožeta Kerenčiča (2021). Napisala jo je Laura Mohorko, njeno objavljeno delo je prirejena magistrska naloga, ki jo je avtorica leta 2015 zagovarjala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Izdajo sta priporočila in njen znanstveni prispevek ovrednotila recenzentka red. prof. dr. Jožica Čeh Steger in Tonček Luskovič. Fotografije sta prispevala Laura Mohorko in Denis Žuran, grafično zasnovo je opravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom pa Jurij Moličnik.
Laura Mohorko se je svojega raziskovalnega dela lotila zato, ker je bila pripovedna proza Jožeta Kerenčiča (1913–1941) skoraj neraziskana, po osamosvojitvi pa v večji meri prezrta. Razlog za to so bili ideološki vzgibi in njegovo politično delovanje. Ker naj bi bil Kerenčič eden od manj vidnih predstavnikov socialnega realizma, se je njegovi prozi doslej posvetilo le malo literarnih zgodovinarjev. Laura Mohorko ga prikaže kot izjemno dejavnega pobudnika revolucije in vstajniškega govornika v vzhodnještajerskem prostoru. V svoji knjigi ga predstavi kot pisatelja in sourednika mariborskih Obzorij, pa tudi kot kritika. Napisal je sociološko razpravo o katastrofalnih razmerah vzhodnještajerskega vaškega življenja in zadolženosti kmečkega ljudstva. Po njegovi smrti je izšla novela Mati išče mojstra (1951), leta 1967 pa je preostala dela – črtice, novele, študije, razprave, kritike in osebna pisma – zbral in uredil pisatelj Ivan Potrč in jim dal naslov Domačija (1967). Kerenčič je ustvarjal v letih od 1933 do 1941. Laura Mohorko nameni pozornost tudi Kerenčičevi levičarski usmerjenosti in pozivu k revolucioniranju sveta.
Avtorica pri svojem pisanju skrbno uporablja znanstveni aparat in natančno povzema tuja spoznanja, tako slovenskih literarnih zgodovinarjev in teoretikov kot zgodovinarjev. Navaja številne reference, bodisi take, ki se neposredno nanašajo na Kerenčičevo literarno ustvarjanje, bodisi strokovne opredelitve, poglavitna pa so njena izvirna spoznanja. Zgoščena so v interpretaciji Kerenčičevega literarnega sporočila, analizi umetniških prvin in navajanju prepoznavnih znamenj estetske dognanosti in umetniške moči, s katero umetnik kljubuje pozabi.
Laura Mohorko izhaja iz ustreznih virov in opredeli sintagmo socialni realizem. Literarni pojav si je v umetniški upodobitvi prizadeval odgovoriti na težavna družbena in življenjska vprašanja. Tudi Kerenčič naj bi bil uvrščen med socialne realiste. Na realističen način je upodobil podeželsko in viničarsko revščino ter posredno tudi politično-zgodovinske razmere v svoji rodni Prlekiji.
Laura Mohorko se po temeljiti in poglobljeni analizi literarnega opusa Jožeta Kerenčiča dokoplje do ugotovitev, da je v njegovi prozi s pisateljskega, znanstvenega in ocenjevalnega vidika izrazita in poudarjena podoba celovite osebnosti, ki se je izražala med ljudstvom, ter bujenje narodne zavesti. V njegovem pisanju prevladuje socialna motivika, pisatelj je močno navezan na rodno prleško grudo. Pomembne so tudi Kerenčičeve študije in razprave, v katerih se loteva socialne, gospodarske in vzgojne problematike. Kerenčič je bil po poklicu učitelj in je občutil do pedagoške dejavnosti in vzgoje mladih ljudi veliko odgovornost. Napisal je tudi nekaj literarnih kritik, v katerih je razgrnil svoja merila literarnega vrednotenja.
Podobno kot pisatelj Miško Kranjec se je zamislil nad usodo tako imenovanega malega človeka in pisal o preprostih, revnih in večinoma neizobraženih ljudeh. Tako naj bi se Kerenčičeva ženska žrtvovala za družino in trpela ter kot taka nekoliko spominja na cankarjansko mater. Kerenčičevi očetje so z vojno zaznamovani moški, telesno in duševno ranjeni, gibalno ovirani in bolehni. Posebno mesto imajo tudi vaški izobčenci. Njihov položaj in dejanja jih slej ko prej pahnejo v odrešenje od življenja – tragično smrt.
Avtorica meni, da se kljub trdni zakoreninjenosti Kerenčičevih proznih del v socialni realizem v njegovem slogu že pojavijo zametki naturalizma, po drugi strani pa ne gre prezreti animalizacije in ekspresionističnih prvin. Veliko pozornosti namenja avtobiografskosti ter prepoznava tako pisateljeve osebne izkušnje kot dogajalni prostor in čas. V Kerenčičevem literarnem ustvarjanju prevladuje raba knjižnega jezika, tu in tam pa pisatelj uporablja preleške narečne izraze in kdaj pa kdaj tudi arhaične besede. Opaziti je personifikacije in komparacije.
Jože Kerenčič je bil glasnik socialne revolucije. Za to prizadevanje je moral plačati z najhujšo kaznijo – Nemci so ga ustrelili v mariborskih zaporih. Svoje znanstveno monografijo avtorica sklene z naslednjimi besedami: »Kerenčič nikdar ni ‘zapustil’ svojega ljudstva in je vztrajal pri naprednem svetovnem nazoru, s kateri je lažje razumel družbeno problematiko, z njo pa je svojim ljudem prisluhnil ter jim pomagal s peresom in krvjo. Naj svoje delo zaključim s Kerenčičevimi znamenitimi zadnjimi besedami, ki jih je uporabil v poslednjem pismu in veliko povedo o njem kot človeku, kakor tudi o njegovem življenju: ‘Jaz bi raje zate in za druge živel, pa tudi umreti se ne bojim’.« (Jože Kerenčič, Domačija, 1967, str. 247)
Red. prof. dr. Jožica Čeh Steger v recenziji med drugim zapiše, da Laura Mohorko izhaja iz Prlekije, zato najbrž ne preseneča, da se je odločila za raziskavo danes domala pozabljenega pisatelja, predvojnega komunista, intelektualca in enega najpomembnejših organizatorjev odporniškega gibanja v Prlekiji. Kot okrožnega sekretarja Komunistične partije Slovenije za ljutomersko okrožje so ga gestapovci, potem ko je bil izdan, zaprli in sedemindvajsetega decembra 1941 skupaj z mlajšim bratom ustrelili v skupini talcev. Recenzentka pravi, da je osrednji del monografije posvečen Jožetu Kerenčiču kot avtorju črtic in novel, objavljenih v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Laura Mohorko jih je analizirala po Mali literarni teoriji akademika Matjaža Kmecla, in to z vidika zgodbe, literarnih oseb, prostora in časa ter slogovnih značilnosti. Posebno pozornost nameni socialnim temam, pokrajinskim opisom in avtobiografskim prvinam v Kerenčičevih črticah in novelah.
Drugi recenzent, Tonček Luskovič, pisec knjige Kog, Krajepis in zgodovina (2009), pa omeni, da so v Zgodovinskem društvu Ormož že nekaj časa zaskrbljeni nad poskusi razvrednotenja Kerenčičevega revolucionarnega in literarnega prispevka v slovenskem kulturnem prostoru. »Novodobni politični jurišniki, ki so si nadeli ideološke plašnice, že dlje časa poskušajo omalovaževati njegov revolucionarni prispevek pri organizaciji narodnoosvobodilnega boja v Prlekiji v II. svetovni vojni, pri tem pa mirno spregledajo njegov pisateljski delež pri bičanju in opisovanju socialnih razmer takratnega časa. Najbolj žalostno je to, da verjetno nobeden od njih ni prebral niti ene strani Kerenčičevih literarnih stvaritev. Laurino delo nam bo v neprecenljivo pomoč pri zavračanju takšnih poskusov.« (str. 153) Izida knjige se veselijo rojaki in rojakinje s Koga. Ljudi, ki živijo na obrobju Slovenije, vse prevečkrat omalovažujejo in potiskajo v pozabo, češ da v slovenski kulturni prostor ne prispevajo nič pomembnega. Morda so sami preskromni in premalo zaupajo vase. V resnici so ustvarili veliko zgodovinskih, kulturnih in umetnostnih dosežkov. Ne manjka jim pomembnih mož, ne revolucionarjev in ne kulturnih ustvarjalcev, ki so jih iz življenja na obrobju postavili v središče slovenstva. V imenu Zgodovinskega društva Ormož se avtorici Lauri Mohorko zahvaljuje za pogum in dejstvo, da se je lotila strokovne obdelave Kerenčičevega pisateljskega opusa. »Tudi s pomočjo njenega prispevka bomo mogoče spoznali, kakšnega neizživetega pisatelja, umetniškega ustvarjalca in znanstvenega delavca smo Slovenci s Kerenčičem izgubili.« (str. 154)
dr. Marija Švajncer