Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2022

Ob jubilejnem in nadvse dobrodošlem izidu treh zbirk Aleša Debeljaka je bilo, kot so zapisali pri založbi, popravljenih kar nekaj krivic. Prav je, da je končno samostojno objavljena pesniška knjiga Zamenjave, zamenjave, prav pa je tudi, da ob tej priložnosti popravimo še eno krivico, namreč opazko o “težkih in turobnih svinčenih letih”, ki pričaka bralca tudi na spletni strani Mladinske knjige. Pesniški almanah mladih (ki je izšel v sozaložništvu Mladinske knjige in Založbe Obzorja Maribor), v katerem je zbirka bila objavljena ob boku zgodnjih del Jureta Potokarja, Roze, Vena Dolenca, Damjana Jensterleta, Irene Novak Zorko, Igorja Likarja, Štefana Remica, Braneta Mozetiča, Alda Žerjala in Barbare Hanuš, je izšel leta 1982, ko se je jugoslovanska družba že dodobra demokratizirala. Železno zaveso smo pustili za seboj že leta 1948, jugoslovanski potni list pa je že od šestdesetih let kot domala edini tovrstni odpiral vsa vrata v tujino. Knjige so se prodajale v visokih številkah, prav okrog leta 1982 pa se je pri nas razprl novi val, po kakovosti, raznolikosti in številu izdaj unikum celo v evropskem prostoru. Imeli smo razgibano sceno na vseh nivojih, mainstream in avantgardo, nekaj tega pa smo izvažali celo v tujino. Poezija je kot taka bila seveda vedno bolj butična zvrst, namenjena pristašem in sladokuscem, z izjemo nekaterih starejših, bolj klasičnih, včasih tudi bolj populističnih pesnikov/ic (ni pa nujno), ki so se s svojimi knjigami približali/e širšim množicam. Mlada scena je ob prelomu desetletja premogla kritičen pogled na režim, ki pravzaprav ni čisto dobro vedel, kaj in kako bi po Titovi smrti, po drugi strani so se mnogi mladi ustvarjalci od politike tudi precej distancirali, pa tudi njihova pisava je bila drugačna, sodobnejša in svobodna. V tem kontekstu je bil izid Almanaha vesel dogodek, saj je lahko luč sveta kolektivno ugledala poezija več mladih avtorjev/ic, kar se ni zgodilo prvič, spomnimo se denimo samo Pesmi štirih leta 1953. S to izdajo se je takrat oblikovala generacija in podobno se je zgodilo z Almanahom. Opomba o težkih, turobnih in svinčenih časih je v tem kontekstu torej precej redundantna tako zgodovinsko kot splošnodružbeno. Ne trdimo, da je bilo v tistih časih v Jugoslaviji čisto vse ok, a tudi “velike demokracije”, h katerim se tako radi oziramo, so, kot smo spoznali zlasti v zadnjih letih, ponavadi prav tako velika enoumja, kar pomeni, da je treba pri tovrstnem zapisovanju biti zelo previden in tozadevno posploševanje nekako vendarle, ne glede na te ali drugačne morebitne ovire na poti, ne sodi k poeziji tako pomembnega ustvarjalca. Ta je nedvomno prelomna najprej že zato, ker je navdušeno sezula Tomaža Šalamuna; njegova beseda je imela takrat težo, ki si jo je dandanes v vedno bolj sebični in odtujeni družbi skorajda nemogoče zamisliti. Zamenjave, zamenjave je drobna, a pomembna knjižica, Debeljak že na samem začetku pove tisto, kar ga je pozneje ves čas vodilo po svetu besede: začudeno se misel za krikom seli v govorico, / odmaknjeni trenutek, izpraskan iz brezvetrja / vznemirjeno barva izpiljeni glas z bleščico … Vznemirjenost je tudi sicer pomembna prvina Debeljakove poezije vobče in ostaja njegova osrednja, tako na avtorjevi kot na bralski strani, kar postane jasno že z naslednjo knjigo Imena smrti iz leta 1985, ki je, kot beremo, za mnoge pomenila dokončen vstop v Debeljakov pesniški svet. Slovar tišine iz leta 1987 to u(s)merjenost samo še potrdi, že ob branju prvenca pa je bilo jasno, da pred nas stopa subtilen, inteligenten pesnik, kar je na svoji poti dokazoval tudi s številnimi članki, razpravami in eseji, tako na svojem poklicnem področju kot na področju poezije in glasbe. Sam sem leta 1982 kot precej rosen mulc, vajen klasično rimanih pesnikov, Almanah bral kot nekakšno razodetje govoric in oblik, Imena smrti pa so se me dotaknila nekolikanj pozneje, proti koncu desetletja, ko sem z zanimanjem raziskoval pisane in barvite pesniške smeri in udejstvovanja, objavljena v številnih knjigah, zbirkah in zbirčicah proti koncu “težkih, turobnih svinčenih let”, ko smo prihajali v objem t. i. demokracije; ta je precej hitro dokazala, da ji za knjigo in zlasti za poezijo ni kaj dosti mar. Že zelo zgodaj sem tudi dobil v roke Debeljakovo esejistiko, sprva me je zanimala zlasti tista, povezana z glasbo; pozneje sva izdatno debatirala o Springsteenovi Nebraski, ki ji je v eni esejističnih knjig posvetil kar nekaj prostora, ko pa sem pri njem opravljal tudi del podiplomskega študija, sva se dotaknila še več podobnih tem; največ seveda na številnih skupnih branjih in druženjih, v KUDU, na DSP, v Konzorciju ali kar tako. Pri svojem delu sem pogrešal kompetentne sogovornike in prav ta generacija: Debeljak, Roza, Potokar, je bila tista, s katero sem lahko o marsičem spregovoril in se marsičesa naučil.

Izdatni spremni besedi za Slovar in Imena je za pričujočo izdajo spisal Bine Debeljak; če pozabimo na zgoraj omenjene zdrse, ki pa navsezadnje ničesar ne povejo o poeziji sami, je izid treh zgodnjih Debeljakovih pesniških knjig “long overdue”, kot bi se lepo reklo v globalni govorici, nadvse vesel dogodek. Zdaj lahko vidimo, kako Zamenjave dihajo brez konteksta drugih pisav (čeprav je z aspekta literarnega zgodovinarja Almanah bržčas še vedno ključno izhodišče), znova pa se lahko mirno in postopoma srečujemo z naslednjimi poglavji. Šalamun je vedel, kaj govori: čeravno je Debeljakova govorica na videz umirjena, obrnjena navznoter, je v resnici še kako ekspresionistična, udarna in povedna tudi kot kontinuum neustrašnosti in individualizma, s katerim je že generacija šestdesetih načela togo okostje “pravilnosti” pisanja ali nepisanja. In ko berem Debeljakove pesmi, mi kot soundtrack še vedno doni novi val. Punk in postpunk. Acid-folk. Ime Vena Dolenca (denimo) namreč v Almanahu vseeno ni zapisano kar tako. A to so že druge zgodbe. Srečno pot k bralcem, jubilejna izdaja! Dovolj je besed!