Piše: Andrej Lutman
Marina Bahovec ŽIVLJENJE JE MAČKA, KI STOJI NA GLAVI
Kulturni center Maribor, 2021
Mateja Seliškar Kenda, ki je spisala knjižno spremno besedo, izpostavi, da si Bahovčeva svobodo vzame tudi pri zasnovi svojih junakov. Primer za tovrstno trditev se nahaja v daljši pripovedi z naslovom Svetovno prvenstvo vrvohodcev, kjer stoji zapisano: „Življenje vrvohodca je kratko, njegova kariera še krajša.“
Pripovedi v knjigi, ki je oblikovana za žepnico, so predvsem krajše. Pomenljiva pri opremi je slika na naslovnici, ki je pisateljičina. Ni potrebno posebej poudarjati, da je na njej mačka v morebitni pripravi, da se postavi na glavo. Pisateljica v knjigi predstavlja tudi druge živali, s katerimi ošvrka, osmeši in izpostavi človeške bestialnosti. Primer tega je skrit v zgodbi z naslovom Priročnik o striženju ovc. Mnoge zgodbe pa so naslovljene v angleščini, nemščini, latinščini, italijanščini. Tudi sicer se v pisavo vrivajo besedišča neslovenskih porekel.
Na kratko je pisateljica predstavljena kot tista, ki je prepotovala ves svet, in od tu razlog za svetovljanščino v slovenščini. Za prebiranje takšnega pisanja pa je potrebno razgledano bralstvo. Marina Bahovec je poleg diplome iz angleščine in francoščine prejela tudi diplome iz likovne smeri v Ljubljani in Benetkah. In tudi knjiga Življenje je mačka, ki stoji na glavi ni njena prva. Objavila je tudi tri pesniške zbirke in roman. Vse našteto priča o tem, da pisateljica svojo izobražensko kilometrino preprosto zapiše. Ker ima izrazne možnosti različnih govoric in pisav v mezinčku, kot se reče, popolnoma predano lahko piše čez palec. Ko pa zadosti svoji umetniški žilici za besede, vzame slikarsko žlico ali čopič, pa s ploskvami odslika podobe, ki se včasih ločijo od prispodob, včasih pa jih prekrijejo.
Zgodbe in zgodbice, prigodnice in spevnice delujejo lahkotno, opisujejo povsem enopomenske vsakdanjosti, a zgodi se, da prav zaradi predpostavljene razgledanosti bralstva izpadejo. Izpadajo iz konteksta naučenih načinov branja. To pa je kaša na mlin na glavi sedeči mački. Kot obstaja mnogo snovi s potrebo po mletju, tako obstaja le majhno število mačk, stoječih na glavi. Z ustvarjalnimi načini, ki predočijo nesorazmernosti in zagate življenja, pisateljica dosega učinke, meječe na šok terapije in tudi njihove posledice. Ena od posledic je tudi prehajanje knjižne oziroma slovnične slovenščine v pogovorščino, v slenge, žargone, narečja. Ob tovrstni pisavi pa tudi lektura ostane brez moči in ustreznih pristopov. Kaj pa bralstvo? Bralstvo pa naj se spomni, da je slovenščina umeščena v tako imenovano Gutenbergovo galaksijo med meteorje, med tiste znanilce mladega vesolja, ki se ob in s trki oplemeniti, obregne, preusmeri. Tako spremenjena slovenščina pač preizkuša svojo usodo in srečo in možnosti ter izzive prihodnosti. V eni od zgodbic, ki je morda novela, se pojavi stavek: „Apartmajček je podoben tvoji bejbi.“ Prehajanje osebka na predmet in obratno je skorajda pisateljičina agenda. Žanrsko obarvane literarne nastavljenke ali literarni krokiji vztrajajo v svoji samozadostnosti. Naracija šepa in s tem podaljša agonijo razbiranja smisla. Bralstvo, ki ni podrobno seznanjeno s polpretekli pop produkcijo svetovnih uspešnic, bo prikrajšano za slogovne poante pisateljičinih črtic. S še hujšim pomanjkanjem bo soočeno bralstvo, ki ne pozna slovenskih narečij in otroškega govora. V enem od tekstov se pojavi stavek: „Nezmožnost komunikacije, konec literarnih zvrsti.“ Izraža zlovešči pomen, a pretnja je upravičena. Na okope, čistunstvo!
V takšnem demagoškem slogu je možno nadaljevati, a se je ob tem potrebno zavedati, da je tudi pisanje, ki ga prebira na glavi stoječa mačka, dragoceno, saj vsakogar prepriča o ponovni prevetritvi lastne izraznosti.
Andrej Lutman