
Ob večerih, ko smo se zbrali domači in so za mizo prisedli še sosedje ali sorodniki, si je družba pripovedovala zabavne in tudi grozljive zgodbe. Za mladega fantiča, kakršen sem bil tedaj, je bilo to seveda nadvse zanimivo in razburljivo, po drugi strani pa je še burilo mojo domišljijo in vzbujalo tudi strahove. Radi so govorili o »cahnih« in morah, nekakšnih znamenjih, ki so jih slišali in doživljali ob smrti bližnjih. Tako je bilo menda tudi na začetku 20. stoletja, ko se je v nemškem mestu Mainz smrtno ponesrečil moj stric Anton. Takrat so baje vsi, ki so bili v kuhinji, slišali stopinje in ropotanje na stopnicah, ki so vodile na podstrešje. Ko so šli pogledat, kaj se dogaja, tam ni bilo nič. Čez nekaj dni pa so dobili pismo, v katerem je pisalo, da se je na isti dan in ob isti uri, ko so strašili »cahni«, v pivovarni, v kateri je delal, ponesrečil stric in odšel od nas za zmeraj.

Pogosto so ljudje spregovorili tudi o mori, ki jih je tlačila. Na podstrešju je bila sobica, v kateri so imeli purša, to je delavca, ki je hodil tudi na šiht v rudnik Zabukovica, za plačilo bivanja v tem prostoru pa je pomagal pri kmečkih opravilih. Baje ga je večkrat tlačila mora, pa ne samo njega, to se je dogajalo tudi številnim drugim. Tako so vsaj govorili. Pripovedoval je, da je slišal, kako je prikorakala mora po sobi, se spravila nanj in v postelji pritiskala na njegove prsi.
Rad sem prisluškoval dogajanju v okolici in pričakoval, da se bodo morebiti pojavili »cahni«, čeprav so po vsej verjetnosti ropotu na podstrešju ali v kleti botrovali mačke, miši ali polhi. Takrat pa nisem tako mislil in sem v strahu prisluškoval glasovom, ki naj bi naznanjali kaj slabega. Danes vem, da mrtvi morda res tako ali drugače dajejo znamenja, niso pa prav nič nevarni. Bati se je treba predvsem živih ljudi, saj se le taki lahko domislijo vsakovrstnega zla in ga brez sramu tudi počnejo.

(Tekst je odlomek iz knjige Hartmanove prigode, Kulturni center Maribor, Frontier 176, 2021)