-kratka zgodba bralke

Torek je in moj urnik ni nič drugačen, kot je večino torkov. Na prvi pogled izgleda, kot da jutri sploh ne pride. Saj res, tega vendarle ne moremo vedeti, mar ne?

Kar naredim danes, jutri ne bo potrebno postoriti komu drugemu, če mojega jutri pač več ne bo. Živim kot milijoni drugih na tem svetu, ki smo očitno zelo narobe razumeli, česar nas s svojim znamenitim izrekom uči Ghandi:

 “Živi, kot da je jutri tvoj zadnji dan, uči se, kot da boš živel večno.” 

Da si vsaj malo dokažem, da prav razumem Ghandija, sta v tistih izbranih torkovih večerih dve uri samo moji. Da se še česa naučim, če bo morebiti jutrišnji dan moj zadnji.

 V sled statusu in dejstvu, da sem svoji poklicni sredini na voljo praktično štiriindvajset ur na dan, tudi ko sem na dopustu ali bolna oziroma dokler imam čiste misli in lahko govorim, si te točno določene in načrtovane torkove večere vzamem pravico, da nisem dosegljiva. Na koncu koncev sem zamenljiva in nadomestljiva, pač ena izmed številk v mednarodnem koncernu, ničesar si  ne domišljam, že od nekdaj sem pozitivna realistka.

Ti torki zvečer so za mene čas, ki bi ga nekatere izmed žensk mojih let morebiti preživele s kakšnim ljubimcem, nedosegljive in vstran od tega ponorelega sveta.

Afera torej.

Kar prikladna definicija mojega odnosa do druženja v mali literarni skupini, kjer se družimo z namenom, da beremo in razpravljamo o prebranem.  

Mentalna afera. Čas, ko malo učilnico v petem nadstropju neke stolpnice v mestu ob reki napolni energija nekaj ambicioznih žensk, žen, mam, lastnic ukradenega časa, bralk in mentorja, ki z lahkoto obvladuje ta intelektualni harem. Ne daje vtisa, da bi trpel. Samozavestno sedi na svojem tronu in širokogrudno deli svoje znanje.

Hm, prav zares afera in um poln metuljev poželenja za novimi besedili, citati, recitali. Popoln užitek in čas, ki je vse od Einsteinove objave teorije relativnosti tako prekleto definiran in za ljubimce vedno prekratek.

In branje, moja velika ljubezen in relativnost časa. Kaj je vendar v tem lovu za besedami, njihovem pomenu, kaj ostane, kaj vzamemo, sem lahko še ista, ko nekaj preberem in to zaklenem v svoje misli? Čas, ko berem, je dragocen in ni ga na preteg, to je dejstvo. Zato skrbno izbiram, kar berem. In razmišljam o svojem odnosu da branja.

To ni enostaven odnos, to je zgodba, polna strasti, prepovedane slasti, odrekanja, da tudi odrekanja, tu in tam celo skrivanja. Pred samim sabo, pred časom, ki hoče mojo pozornost zato, da uresničim konkretne in merljive cilje.

Seznam, kaj vse bi rada prebrala, je vedno daljši, a kaj je s tem časom? 

Olajšano ugotovim, da sem začela brati, še preden sem začela hoditi v šolo. Tako vsaj nisem izgubljala časa, ko sicer še ne bi brala, ampak jaz sem. In kmalu sem ugotovila, da karkoli že berem, vedno naletim na skrivnosti, na ljubezen in na smrt. Tako dokončno, kot zadnja pika v zgodbi.

 V drugem razredu sem za domače branje recitirala Prešernovega Povodnega moža, še vedno imam knjigo in  Povodnega moža tu in tam še zrecitiram, za sebe.

 Tisti črni povodni mož?  Skrivnost, ki jo je v moje otroške misli zasidral Prešeren in je še vedno nisem uspela razrešiti. Morebiti pa sem takrat še kot deklica, in popolnoma nevede iz verzov našega velikega pesnika, spoznala, da so moški pač nenavadna in nadvse težko razumljiva bitja.

In ljubezen?

Iz Pisma apostola Pavla Korinčanom, ki sem ga od  tretjega razreda osnovne šola brala v naši župnijski cerkvi na mnogih porokah in ga še vedno znam na pamet, sem se verjetno naučila, kakšna bi naj bila ljubezen. Bila sem premajhna, da bi razumela pomen besed, ki sem jih prebirala zbranim, vendar v mislih še slišim svoj otroški glas, ki nagovarja zbrane: »Bratje …« In po tem  naprej o ljubezni – potrpežljivi, dobrotljivi, obzirni, nesebični ljubezni. O taki, po kateri še vedo hrepenimo, taki, ki vedno bolj izginja z našega sveta in časa, in na koncu koncev o taki ljubezni, zaradi katere so nastala največja in brezčasna literarna dela.

Pisana beseda,  ljubezen in smrt so neločljivo povezani, nepogrešljivi elementi naših življenj so.

Na letalu berem Starec in morje.

Potujem v nek drug svet in med tem pobegnem še v drug čas. Pa vem, da drugega časa ni, samo brezčasne zgodbe so in če bi prebrala samo to nobelovčevo novelo, bi vedela vse, kar je potrebno vedeti o življenju. Nikoli ne odnehaj, shranjujem Hemingwayeve misli. Visoko nad oblaki sem, a besede na starem porumenelem papirju me odnesejo na morje.  Na čoln, k Santiagu. Rada bi mu povila ranjene roke, zelo ga morajo boleti, čutim z njim. Romantično pomislim, kako bi strgala rob dolgega, kubanskega krila. V trakove pisane tkanine bi povila zgarane dlani ostarelega in osamljenega ribiča.

Ali nismo vsi mi v resnici samo stari Santiago?

Borimo se z veliko ribo druge vrste. Ne ni mečarica, reče se ji kariera, položaj in seveda denar. Niso naši konkurenti kot morski psi,  ki se zajedajo v naše dosežke, ideje, postavljajo na preizkušnjo našo predanost, pogum  in vztrajnost?

 Ne zabadam tudi sama v tiste, ki me morebiti ogrožajo, sulic vedno novega znanja, argumentov in rešitev, vse na krilih  ambicioznosti in neomajne želje po lastnem napredku, novih znanjih, novih priložnostih?

In tisti največji, tisti beli morski bik, največji sovražnik vsega, kar ustvarimo … naš čas …

Tam nad oblaki si odprem vest in si pritrdim.

Sama sem Santiago in svoj plen želim nekoč privleči  v pristan. Ne upam več, da bo nedotaknjen. Na koncu naših poti tako ali tako ostanejo samo okostja. Okostja našega zdravja, ljubezni, znanja, spominov, naših let.  Na koncu vse požre čas.

Moj pristan je še daleč. Če bo dan za dnem prišel moj jutri seveda. Na žarečem soncu sem, sredi morja, in na svojem čolnu iščem orodja, da ohranim sebe in ob tem za sabo vlečem svoj dragoceni plen.

 Zato odhajam tu in tam v druge svetove, zato sem v tistih podarjenih torkih zvečer nedosegljiva,  izginjam v času, izginjam v trenutkih, berem …

Berem o življenju in smrti, učim se od največjih.

V svoji knjižnici nekaj dni po tem, ko se vrnem iz daljnega sveta, z roko podrsam po Tolstojevi Vojni in miru. Nimam najljubše knjige, pomislim, ko se vrnem v svojo knjižnico, da se pripravim na nove naloge,  ki me čakajo.  Krivično bi bilo imeti najljubšo knjigo, saj je prav vsaka, ki sem jo prebrala, v meni pustila sledi.

Tolstoj, Vojna in mir in jaz … Spet se dotaknem knjige, tokrat bolj odločno, kot bi se dotaknila nečesa prepovedanega: »Ne moreš sedaj, saj veš, ne sedaj, saj še boš ….«,si prigovarjam, kot poštena žena, ki se upira strastni noči z neznancem. Tolstoj je neusmiljen do mojega časa, ponuja se brezsramno, brezkompromisno,  na veliko in strastno, ni mu mar za moj greh, vseeno mu je za moj čas …. in moje misli se upirajo z vso močjo: »Ne moreš sedaj, saj veš, če boš začela, ne boš mogla nehati, nikoli ne moreš.  Ni časa, članek te čaka, diplomske naloge, saj veš, ne sedaj, razumi …« Ja razumem, nič ne trpim, vse to so stvari, ki jih obožujem ravno tako kot obožujem branje. Moj poklic in moja kariera sta četrti list moje štiriperesne deteljice sreče. Prvi list sem jaz, ker brez mene ni moje štiriperesne deteljice, drugi list je moj mož, ker brez  njega jaz nisem jaz, tretji list sta najina otroka, ker sta onadva najino vse in četrti list je vse, kar v življenju rada počnem.

Tolstoj pa  me  še kar hoče zase, vleče me v objem, nežno poboža moje misli in roka gre za njim …

Z veslom treščim velikega morskega belega bika, ki se je zagnal v moj ravno rojeni trenutek, v mojo varanje časa, namenjenega nečemu drugemu, po betici.

Ko bom umrla, ne bo več časa, takrat prav zares ne več …

Tolstoj močno objame vse moje hotenje, nobenega upora času več ne čutim in se predam, ker nekoč bom umrla in vsega tega hotenja ne bom več mogla čutiti.

Smrt torej.

Izvlečem drugo knjigo Vojne in miru, vse druge misli se ranjene od udarca s trdim veslom moje odločenosti, da si vzamem ta čas, potopijo v  globino miru.

Ne štejem knjig, ki sem jih prebrala, z njihovo dediščino si zgolj polnim um. In ne štejem ljudi, ki sem jih v prvih petnajstih letih svoje poklicne poti držala za roko, ko so odhajali.

V mojem srcu je ostal zgolj tisti povsem nenavaden, peresno lahek mir trenutka, ko pade zastor, za vedno. Lahkoten mir trenutka, ko izgine nek čas, za vedno.

»Ni časa,« se spet oglasijo misli. »Prav. »Ni časa.« Nekoliko popustim plenu, a moj um se mora vsaj za trenutek predati Tolstoju. Je naključje, da nosim ime glavne junakinje njegovega največjega dela?

 Ne, nimam najljubše knjige, niti najljubšega avtorja. To s Tolstojem imenujem literarna obsesija in iz te obsesivnosti izhaja moj najljubši citat.

Ljubljenje s skrbno izbranimi besedami se začne na štiristodvainsedemdeseti strani druge knjige, vem, nobene oznake nimam na tej strani in prav strastno sovražim upogibanje vogalov  na stranicah knjige.

Sprejetje lastne minljivosti in neizbežnosti konca življenja kneza Andreja Bolkonskega …

Ne, nimam najljubše knjige, niti najljubšega avtorja, vendar pa ne verjamem več, da bom še kdaj v življenju lahko prebrala kaj,  kar bi bilo napisano bolj genialno, tenkočutno, natančno, ljubeče in neponovljivo … Kot bi tam ranjen in poražen ležal Tolstoj sam. Naposled vendarle ljubljen, a kljub temu pogubljen. Ritem, ki ga dajejo besede, njihova moč in njihov poraz … smrt duha, pred smrtjo telesa in lahkoten mir za tem …

… Literarna ekstaza, stoje … v nekaj minutah ukradenega časa. Še enkrat preberem na glas …

»Ono še enkrat pritisne od tam. Zadnji, nadčloveški napor je zaman, in obe vratni krili se neslišno odpreta. Ono vstopi in ono je smrt. In knez Andrej umre.

Toda takoj ko umre, se spomni, da spi , in še isti hip se potrudi in se zbudi.

»Ja, to je bila smrt. Umrl sem – in se zbudil. Ja, smrt je prebujenje.« Na  lepem se mu je razjasnilo v duši, in zastor, ki je dotlej skrival neznano se je zdaj privzdignil pred njegovim duševnim pogledom. Začutil je nekakšno sprostitev sile, ki je bila prej v njem zvezana, in tisto čudno lahkotnost, ki ga od takrat ni več zapustila.«

»Dolžna sem svojemu času,« se opomnim. Zaprem roman in sedem za računalnik.

Pišem, da bodo drugi brali, kar sem se naučila.