”Kakšen pogled!” je vzkliknila Maja in z nejevero v očeh pogledala Marka.

Zapeljal je na dovoz pred kočo. Še preden je vzel prtljago, je začel z občudovanjem opazovati ljubko brunarico in njeno slikovito ozadje. Hiška, stesana iz neobdelanih brun, je stala pred gozdom srebrnih smrek, v daljavi pa se je v žarkih poznega popoldneva zlato lesketalo jezero. Njegov rob je bil poraščen z ločjem, za njim pa so se bohotili lokvanji, ki so v pozni svetlobi dobili rožnati nadih. Dolg pomol je vodil mimo gozdnega obronka in zarezal v čipkaste valove.

Držala sta se za roke in v tišini opazovala svet pred seboj, ko sta zaslišala na pesku pred kočo zvok avtomobila.

”Prišla sta.”

Zala in Vid sta jima prihajala naproti ter glasno pozdravljala in mahala z rokami. Objeli so se in si hiteli pripovedovati, kaj se je od zadnjega druženja zgodilo novega.

Večerjo so pripravili skupaj. Steklenice kaberneta so se hitro praznile. Od kamina je prihajala prijetna toplota. Zabavali so se ob poslušanju glasbe, pitju in obujanju spominov. Okajeni in omotični so se v zgodnjem jutru odpravili k počitku.

Sredi noči se je Maji zazdelo, da jo nekdo kliče. Potipala je blazino poleg sebe. Bila je prazna. Iz rež v naoknici je prihajala medla svetloba. Veter je prepogibal veje smrek in udarjale so ob zaprta okna. Čakala je, da se bo Marko vrnil v posteljo. Vstala je, v kopalnici ga ni bilo. Hodnik je bil temen. Stikala ni našla. Obdajala jo je popolna in neprodušna tema.

”Kdo je?”

Zaslišala je Vidov glas. S svetilko v eni roki in kijem v drugi je prihajal iz sosednje sobe. Za njim se je v strahu neslišno premikala Zala. Tedaj se je iz dnevne sobe zaslišal glasen ropot. Zala je našla stikalo in močna svetloba je za nekaj časa oslepila prestrašeno trojico.

”Kje je Marko?”

Previdno so se spustili po stopnicah. V ugašajoči svetlobi kamina so zagledali na tleh sedečega Marka. Vid je prižgal luč. Marko se je zdrznil in zmedeno gledal okoli sebe.

”Kako sem se znašel tukaj?”

Sedel je na kupu odej, ki jih je potegnil s kavča. Pred njim je na tleh ležala slika. Na njej je bila upodobljena koča s smrekami v ozadju. Na jezeru so se lomili sončni žarki. Po gladini je drsela bela jadrnica. Prizor je bil naslikan z oljnimi barvami na veliko platno, ki ga je obdajal težek lesen in rahlo pozlačen okvir. Stesan je bil iz orehovega lesa in po surovosti izdelave se je videlo, da je delo domačega mojstra.

Maja je pretresenega Marka posedla na kavč in skušala premakniti sliko v kot. Presenečeno je ugotovila, da je pretežka, da bi jo lahko sama prestavila.

”Kako hudiča…?”

Sredi stavka je umolknila. Visoko nad kaminom se je na steni videl obris slike.

”Kako si jo snel?” je pretresena vprašala Marka, ki je še vedno na pol omotičen sedel in sunkovito dihal, ”nikjer ni nobenega mobilnega pohištva in ne lestve.”

”Pustimo to za jutri,” je dejala Zala, ”svita se, ujemimo še nekaj uric spanja.”

Zala je bila jutranja ptica. Nočni dogodki niso zmotili njenega vsakodnevnega rituala. Koča je samevala v tišini. Družba je še spala. Skuhala je kavo in pripravila vse za zajtrk. Potem se je oblekla v tekaška oblačila in naredila krog okoli jezera. Hladen jutranji zrak ji je prevetril možgane, a nočne uganke, ki ji je zaposlovala misli med tekom, nikakor ni mogla razvozlati. Morala se bo pogovoriti z Markom.

Ko se je vrnila, je bila koča pospravljena po zajtrku in na terasi je Vid že pripravljal vse za žar. Marko je na mizi v skledo z mesom metal začimbe in zelišča, nato pa ga bogato zalil z oljčnim oljem in vinom. Maja je čistila solato, Vid pa lupil krompir. Gledala jih je: družba dobrih prijateljev na skupnem oddihu. Kislo se je nasmejala.

Obrnila se je proti Marku: ”Kaj pa si ustvarjal ponoči?”

”Žal mi je, da sem vas vznemiril. Že nekaj mesecev imam težave s spanjem. Mučijo me more, pa tudi hodim v spanju. Že večkrat sem se zbudil na kakšnem nenavadnem mestu, pa nikoli ne vem, kako sem zašel tja.”

”Si pa čarovnik in pol. Res me zanima, kako si brez pripomočkov spravil sliko s stene. Trije smo jo komaj namestili nazaj, pa še lestev smo uporabili. Saj ima celo tono. Pod njo pa vroč kamin, pa nobenega stola ali česa, na kar bi lahko stopil. Menda ja ne znaš v spanju lebdeti in razviti nadnaravne moči.”

”Verjemi mi, sam bi verjetno raje vedel kakor ti.”

Dan ni bil takšen, kakršnega so pričakovali ali si ga želeli. Na skupno druženje je padla senca. Po kosilu sta para sedla vsak zase, kakor da potrebujeta začasni oddih. Maja in Marko sta sedela na terasi. Iz kuhinje se je slišal žolčni prepir med Vidom in Zalo. Ni in ni se nehal.

”Kaj pa je tema dvema?” je radovedno vprašala Maja Marka.

Skomignil je z rameni. Potem so se zaslišali Zalini koraki. Odšla je v spalnico in zaklenila za seboj.

”Vid bo očitno prespal noč na kavču v dnevni sobi,” je pomislila Maja.

Z Markom sta se tudi sama odpravila k počitku. Jutranji svit je pretrgalo histerično tuljenje. Zala je stala sredi dnevne sobe nad Markom, ki je sedel na tleh na kupu odej. Na kavču je ležal Vid. Do pasu je bil pokrit z odejo, od katere je kapljala kri in se zbirala na tleh v škrlatno lužico. Oči sredi bledega obraza so bile zaprte, usta pa kakor sredi neslišnega krika. Marko je osuplo gledal okoli sebe, kakor da se še vedno ne zaveda, kje je. V roki je držal nož, od katerega je kapljala kri. Zala pa je gledala enega in drugega. Potem se je zgrudila in še samo tiho hropla.

Maja je vstopila še vsa omotična od spanja. Prizor se je zdel neresničen. Bilo je, kakor da je priča slabo odigrani grozljivki. Ko se je ovedla, je potipala Vidu žilo na vratu. Utripa ni bilo. Zmedeno je iskala telefon in ko ga je končno našla, je s  tresočimi rokami vtipkala številko policijske postaje.

Inšpektor Podhostnik je stal pred tablo na steni in si ogledoval fotografije zločina, zločinskega orožja in osumljencev. Za njim so bili dnevi mučnega zasliševanja, pa še vedno ni bil blizu rešitve. Kolegica Premrlova je med fotografijami risala črte, možne povezave.

Odprla so se vrata in vstopil je njihov nadobudni pripravnik Dare, ki so ga zadolžili za obrobne preiskave.

”Inšpektor, pri hišni preiskavi v hiši Vida in Zale so forenziki odkrili fotografije, med katerimi so tudi fotografije okolice brunarice in tudi njene notranjosti. Rad bi vam pokazal nekaj zanimivega.”

Pred njim je razgrnil kopico fotografij. Držal se je kakor pav in na daleč se je videlo, kako je ponosen na svoje odkritje. Pokazal je na sliko dnevne sobe: kavč, na katerem so zavzele prostor pisane blazine in mehke odeje, kamin, v katerem je gorel ogenj, nad njim ogromna slika koče z okolico.

”Ali vidite razliko s trenutnim stanjem dnevne sobe?”

”Ja, sedaj je eden mrtev več,” je rekel sarkastično Podhostnik.

Dare pa se ni pustil zmesti: ”Poglejte dobro. Česa pri preiskavi nismo videli?”

”Madona, ti pa nisi kar tako.”

Odobravajoče ga je lopnil po ramenu: ”Fant, iz tebe bo enkrat še super detektiv. Pri preiskavi ni bilo na steni slike. Lahko, da ne pomeni nič. Slika je čisti kič in morda jima ni bila več všeč, pa sta jo snela. Ali pa? Dare, poišči naslov prejšnjega lastnika koče, Premrlova, ko ti bo povedal naslov, pridobi nalog za hišno preiskavo.”

Prišli so že naslednji dan, najprej samo na razgovor. Presenečeni so opazovali hišo. Svežina fasade je pričala o novem nanosu barve. Na privozu je stal nov bel mercedes. Okolica hiše je bila brezhibno urejena, kakor bi jo pred nekaj minutami zapustila množica vrtnarjev.

”Kar ambiciozno za bančnega uslužbenca,” je menil Podhostnik.

”Morda ima bogato ženo,” je pripomnila kolegica.

Odprla jima je ženska, vendar se njena podoba nikakor ni skladala z videzom hiše. Bila je neurejena in na videz nervozna.

”Mož bo kmalu doma. Bi medtem skodelico kave?”

Odklonila sta in s pogledom preiskovala prostor.

Čez nekaj minut je vstopil moški. Obleka, kravata, bleščeča srajca, vse je govorilo o tem, da želi na okolico napraviti močan vtis.

”Po telefonu ste povedali, da iščete sliko. Zadnjič sem jo videl, ko sem predal ključe novemu, sedaj mrtvemu lastniku. To je vse, kar vam lahko povem.”

Neprijazno in nestrpno je pogledoval proti vratom, h katerim jih hotel čim prej pospremiti.

Podhostnik je vzel iz žepa bel robec in si obrisal čelo, kakor da bi mu bilo vroče. Z robcem se je naslonil na rob mize, potem pa ga hitro pospravil v žep.

”Človek nekaj skriva,” je dejala Premrlova, ”na kilometer se vidi, da je nesproščen in nervozen. Vendar sem prepričana, da pri preiskavi ne bomo našli ničesar, saj je verjetno morebitne dokaze uničil.”

”Morda pa ne vseh.”

Iz žepa je potegnil robec. Na skrajnem robu je bil umazan z barvo, ki je spominjala na barvo starega zlata.

”Sledi so še sveže, slike se je očitno rešil šele zdaj, ko nas je pričakoval. Kako bi se človek najlažje rešil slike, ne da bi jo lahko izsledili?”

”V dnevni sobi sem opazil kamin. Taka ogromna slika morda ne bi zgorela v celoti. Morda bomo imeli srečo.”

Sreča je res bila na njihovi strani. Med pepelom so odkrili delce nezgorelega okvirja. Med dolgimi zasliševanji se je zlomil in razkril resnico.

”Zakaj ste hoteli sliko šele sedaj, ko je je bil njen lastnik že celo leto nekdo drug?”

”Šele pred nekaj dnevi sem našel med očetovimi papirji namig, da je v okvir slike skril zlatnike, ki jih je zbiral celo življenje. Vendar sem kočo že prodal s sliko vred. Na vsak način sem moral priti do nje.Tistega večera sem opazoval hišo. Videl sem, da niso zaklenili vrat. Pili so ves večer in mrtvo pijani so se odpravili spat. Prinesel sem manjšo lestev in čakal, da bodo zaspali. Čez kakšno uro sem vstopil. A nisem pričakoval, da bo nekdo spal na kavču. Presenetil me je. S pulta je vzel nož in začel zamahovati proti meni. Potem je prišel  po stopnicah drugi moški. Prepričan sem bil, da me bosta obvladala. Vendar je hodil tiho, kakor v spanju. Lastnik ga je prosil, naj mu pomaga, on pa je samo vzel s kavča kup odej in tiho sedel nanj. Nisem ga ubil, verjemite! Med ravsanjem se je po nesreči nabodel na nož. Vzel sem ga in ga položil mesečniku v roke. Z robcem sem obrisal svoje sledi, snel sliko s stene in odšel. V okviru je bila celotna zbirka očetovih zlatnikov.”

Zaradi pomanjkanja dokazov je glavni inšpektor obravnaval Vidovo smrt kot nesrečo. Storilca so tožili le zaradi vloma in kraje slike.

Zala se je neverjetno hitro privadila samskemu življenju. Maja je večkrat pomislila, ali je bilo njeno na videz srečno življenje z Vidom le slika za javnost. Vendar ni drezala v njo in ji pomagala prebroditi najhujše dni. Začudila se je, ko ji je povedala, da bo kočo, ki sta jo z Vidom oboževala, prodala.

Nekaj mesecev pozneje, poznega nedeljskega popoldneva, sta Zala in Maja sedeli pred kočo.

”Nikoli se ne morem naveličati tega razgleda. Težko se bom ločila od nje.”

”Saj ti je ni treba prodati.”

”Kar naprej vidim na kavču njegov bledi obraz. S to sliko bom morala živeti celo življenje. Koča se mi je kljub vsem lepotam priskutila.”

”Greva, zloživa stvari v škatle in se odpraviva še pred mrakom.”

”Greva v mestu na večerjo?”

”Oprosti, sem že dogovorjena. Pomagati moram prijatelju, ki je prišel navzkriž z zakonom. Nič hujšega, a rada bi mu uredila sestanek z mojim odvetnikom. Saj veš, da ni boljšega od njega.”

”O, nov prijatelj, to pa je bilo nekam hitro.”

Zala jo je strupeno pogledala in ji s tem dala vedeti, naj se briga zase.

Na kočo in smreke za njo so že začele padati dolge sence, ko je sedla v nov bel mercedes in zapeljala po prodnati poti proti mestu.