»Nocoj. Nocoj ji povem. Obljubim.« Besede, ki ji jih je v objemu šepetal na uho, ji v mislih odzvanjajo vsakič, ko sede v svoj najljubši bar na plaži in si naroči kozice na žaru. Obožuje jih.  Zato zahaja tja vsak dan.

To je njen trenutek v dnevu, ko ji razburkano morje odplavi misli stran. Praznina niča, kjer je mogoče vse. A tisto vroče poletno jutro njeno tišino prekinejo natakarjeve besede: »Gospodična, vaše kozice so že plačane.« In tako naslednji dan in dan potlej.

»Ne poznamo ga. Vsako jutro pride mimo, takoj, ko odpremo, in plača vaše kozice. Točno te, ki jih naročate vsak dan. Tudi če vas kdaj ne bo. A vendarle vsak dan ste.«
Četrti dan vstane zgodaj. Želi si spoznati neznanca, ki ji plačuje njeno najljubšo jed, v njenem najljubšem baru že tri dni. Še preden odprejo, čaka. Opazuje mimoidoče. Na pol budne sprehajalce psov. Navdušene tekače. Glasno mladino, ki se opotekajoče, v objemu in s pesmijo na ustih, brezskrbno vrača z nočnih zabav. To je večinoma tudi vse. S kakšno izjemo brezdomca, ki v pesku išče pozabljene stvari prejšnjega dne. Ljudje ob tej uri hitijo v službo in ne na plažo. On bi lahko bil kdorkoli izmed njih. Potem ga zagleda. Ni ravno prepričana, a ko se njuna pogleda ujameta, dobi odgovor. Je.

Vsaka beseda od tu dalje je popolnoma odveč. Od tega vročega julijskega jutra sta nerazdružljiva. Vsak dan na plaži lovita obrise oblakov, včasih objeta v tišini, včasih v vrtincu nesmiselnih debat o smislu življenja. Recimo o tem, zakaj ribe plavajo in ne letijo. Vse do tistega zadnjega poletnega dne, ko golo kožo ob večerih že pokrivajo nepotrebna oblačila. »Ne zmorem več. Jaz ali ona«. »Nocoj. Nocoj ji povem. Obljubim.« Verjame mu.

Kot že neštetokrat poprej ob šumenju morja to noč prelivata telesne sokove. A nikoli do jutra. On vsakokrat odide. In znova pride. A jutro po tem, ga ni. In tudi jutro pojutrišnjem. Njeni klici odzvanjajo v prazno. Minejo meseci, hladen vetrič napoveduje, da bodo bar zaprli. Še zadnji dan se odpravi na kozice. Krožnik pred njo jo spominja na odnos, ki ga že davno več ni. Prazna lupina, izsesano drobovje nečesa, kar je nekdaj imelo okus. Poboža se po trebuhu. »Upam, da boš imel njegove oči.«

Nek vroč julijski popoldan, leta kasneje, ponovno pride v svoj najljubši bar in naroči svojo najljubšo jed. Medtem, ko čaka, v roke vzame svinčnik in nemo zre v morje, ki ji tokrat ne odplavi misli, temveč prinese pesem:

Oprosti.
Za vse neizrečene besede.
Oprosti.
Za vse hrepeneče poglede.
Oprosti.
Da nisva šla skupaj v globine.
Oprosti.
Za vse najbolj glasne tišine.
Hvala.
Za solze, ki prale so lice.
Hvala.
Za vrt, kjer so utihnile ptice.
Hvala.
Za nože zarite v Srce.
Hvala.
Da sin nosi tvoje ime.