Važno je priti na grič
»Padaš, padaš, padaš v neko strašno, temno luknjo v samem sebi, v luknjo brez dna, potem spet šineš navzgor, ko da bi te vrgla vzmet. In že imaš rad neke človeške oči, ki so uprte vate … ramo ob rami so stale jeklene prsi borcev za lepšo prihodnost našega naroda.
/Vitomil Zupan; Menuet za kitaro/
Vojna. O strahotah vojne ne beremo samo v romanih, ampak so tu … saj se dogaja zločin nad človeštvom v naši bližini.
Leto 1935
Komaj 18-letna se je poročila s Francem Kačem iz Preserij, ki se je po končani gimnaziji in prometni akademiji v Beogradu prvič zaposlil na železniški postaji v Trbovljah. Bil je sin revnih staršev; Martina in Ivane, ki sta šla v svoji mladosti, v tistih letih največjega preseljevanja, leta 1905, »s trebuhom za kruhom« v Ameriko in domov pripeljala še Frenkija (Franca), ki se je rodil na ladji na dolgi poti iz Amerike, in Srečka, rojenega na poti nekje na Hrvaškem, poleg že dveh otrok, Martina in Marije. Bili so skromni, a Amerika jim je dala začasen dom in zavedanje, kaj dom pomeni, saj so imeli na tujih tleh veliko domotožje. Nihče ne ve, kaj zna, ne ve, kaj počiva v njem in čaka na svoj trenutek. Ljudje tedaj so hrepeneli po življenju, ko val na reki, val, ki na istem mestu hiti v daljavo, hiti in ostaja na mestu, kajti vseeno je, ali odhaja val ali reka; vse je hkrati tukaj in v neskončni daljavi.
Torej Frenki, ki mu je kasneje vojna vzela ideale in življenje, prinese svoje ime iz Amerike. Veselila ga je narava, živali in rastline, a se zaradi skromnih domačih življenjskih razmer ni mogel posvetiti študiju biologije. Poznal je vse rastline, ljubil je živali, ljubil je svoje lepo dekle Silvo. In zato sta se vzela: Silva in Frenk. Odšla sta na poročno potovanje v Split in še dlje, v Dubrovnik. Kakšen lep začetek novega življenja. Ko je umrl Silvin oče Andrej, leta 1936, sta dobila hčerko Andrejko. Mlada družina se je zaradi očetove službe na železnici večkrat selila; najprej na Jesenice, pred začetkom druge svetovne vojne, leta 1941, pa so se preselili v Kamnik.
Leto 1941
Prišla je vojna, druga svetovna vojna, ki je najprej »pobrala« očete in sinove in jih poslala v tuje kraje, stran od doma. Bilo je veliko preseljevanja v Nemčijo, na Hrvaško in v Srbijo. Frenka potrebujejo na železnici v Nemčiji, nobene izbire ni bilo, in tri leta se ne more vrniti domov. Silva in Andrejka sta bili sami, denar je prihajal iz Nemčije, zato nekako živita. Frenk se je trudil, da jima ni ničesar manjkalo; živilske karte, ki so bile različnih vrednosti, je vedno zamenjal; sam je obdržal manj vredne, da sta imeli oni dve dovolj in nista bili lačni. Seveda je bilo zelo skromno in mogoče Andreja še vedno ne mara polente, ki je bila prevečkrat na mizi namesto kruha.
Spominja se, kako je bila Silva stroga mama, zdaj ko sta sami še toliko bolj, zato je imela očeta veliko raje. Že za manjše prekrške je sledila kazen s palico. To so še vedno živi spomini na otroštvo, ko je pogrešala očeta, imela ga je neizmerno rada in tudi on njo. Redno ji je pošiljal pisma s toplimi besedami in sličicami, in jo tolažil, da se kmalu vrne.
Poleti leta 1944 med vojno vihro je res prišel, pribežal je iz Nemčije, naskrivaj, in čez tri mesece je moral spet oditi, tokrat v partizane. Hči se še dobro spominja. To je bil samo njun čas, čas za tatijevo pripovedovanje pravljic in za njune sprehode v naravo, čeprav je divjala vojna. Marsikaterega polžka sta odložila kraj ceste, da ga ne bi povozila konjska vprega in poslušala ptičje petje, gledala žabice in njihove mreste. Tati je znal poimenovati vse ptice. Slovo od osemletne Andrejke je bilo težko. Deklica ga je pospremila delček poti čez polje do obronka gozda. Predstavljam si jo; temnolaso drobceno punčko, ki z malimi koraki komaj dohiteva očka v težkih vojaških čevljih, poskakuje in sprašuje. Mogoče ji je pripovedoval pravljico o Jari kači ali o Steklenem polžu. Ni vedela, da se vidita zadnjič, skakljala je ob njem in ga spraševala, kdaj se bo vrnil, in če jo bo imel vedno najraje, četudi bo dobila sestrico. Tati ji je obljubil, da bo vedno njegova princeska. Besede tečejo, pesmi zvenijo, čebele brenčijo, sonce pada na lesena tla, zlata lisa, podolgasta, žareča, hoče prežgati tla. Vse se zgošča v neko novo življenje. Drevesa so odcvetela in začela delati sad. Besede bodo izzvenele.
Andrejka v maju leta 1945 dobi sestrico Marijo, tatija pa ne vidi nikoli več. Franc Kač je padel v partizanih leta 1944. Niti tega ne vedo, kje je pokopan. Ko je četa partizanov šla proti Menini planini, so bili izdani, in vsi so bili ustreljeni.
Verjetno je tako kot Vitomil Zupan tudi on spoznal v četi dobrega prijatelja, mogoče mu je bilo ime Anton, ki mu je zaupal, in sta bila drug ob drugem v tistem zadnjem trenutku *… in hitela sva navzdol. Izgubila sva vse telesne in duševne oblike bitij, postala sva nekaj drugega, morda podobnega dvema kapljicama, ki se bližata – v nekem trenutku zatrepetala in seskočila v eno kapljic. Nič bolj bedastega kakor predstavljati si, da imajo kapljice kakšno misel na življenje ali smrt. So trenutki, ko vse take reči minejo, jih kratko malo ni, kakor tudi ni ničesar s tem v zvezi.
V poznem večeru so partizani utrujeno ležali vznak na tistem dišečem listju, luna jim je metala k nogam srebrno liso. Trenutek, ko se jim je zazdelo, da občutijo vse, od zadnjega lista pod njimi prek njihovih celic do galaksij – razumeli pa so zelo malo. Preveč je bilo razuma, da bi bili lahko srečni, topo so spremljali dogajanje, in premalo, da bi se lahko dvignili nad željo po sreči … ali po čem?
Sirota, Andrejka, vse življenje pogreša očeta. Pravzaprav je vse do visoke starosti pričakovala pojasnilo, kaj se mu je zgodilo. Vse življenje je upala, da bo nekaj spoznala, nekaj tako važnega, da se ji bo življenje spremenilo, da se bo odvalilo težko vprašanje z možganov. Da bo zaplesala menuet, da bo občutila, kakšen čar je v plemenitih kretnjah in lahkih prestopih. Nihče ne ve, kaj zna, ne ve, kaj počiva v njem in čaka na svoj trenutek … V resnici pa ni bilo nobenega pojasnila.
Le katera vojna pojasnjuje? Na tisoče umrlih, nedolžnih žrtev vojne. Vojna v Ukrajini? Po TV sem gledala mater, ki je objokovala smrt svojega 27-letnega sina. Hlipala je in prosila milosti; mogoče da bi se sin čudežno zbudil, da bi se zbudila sama iz strahotnih sanj. Pokleknila je k preprogi, ki jo je položila čez sinovo truplo, da ga ne bi raztrgali psi, in jokala.
Ko gre za življenje, čutimo s telesom, občutimo plapolanje krvi in prebujanje mesa. Koliko je vreden človek?
V Sobotni prilogi berem o vojni v Ukrajini avtorice Spomenke Hribar. Rusija je napadla Ukrajino. Namesto da bi stremeli k združevanju Slovanov, ki smo bili deležni genocidnega pobijanja (Judov in Romov) in tisočletja prenašali prevzvišen odnos Germanov, soglašamo z razcepljanjem slovanskih narodov. Igro vodi politika. Kako se obnaša Evropa do Rusije? In kaj bo naredila EU, če bo Putin povsem izgubil živce in ga bodo Rusi sami odstavili? Jo bo srečala pamet in bo morda uvidela, da skupaj z Rusijo zelo potrebuje Sibirijo in mir! Tudi Slovenci smo soodgovorni za to, kar se danes dogaja, in posebej zato, kakšen bo prihodnji odnos EU-Ruska federacija. Po tej katastrofi v Ukrajini so to skoraj neuresničljive sanje!
**Življenje je dobro, veliko in vseobsežno; najboljše, največje in najbolj vseobsegajoče je tedaj, ko je stisnjeno v drveč trenutek. In vendar bom tipal za smislom, venomer se bom slepil, zmeraj se bo ponavljal občutek, ki ga ni mogoče spremeniti v besedo, zato ga ni mogoče nikomur povedati: bivam … sem … ne vem pa, ne zakaj, ne čemu, ne kako; ne vem, od kod sem prišel, ne vem, kam odhajam; ne vem, kaj ureja moje telesne organe, ne morem uganiti, zakaj sem zdaj pobit, zdaj poln zanosa; ne vem niti, kaj je pod mojimi podplati? Kak planet? Kake rudnine? Tisoč odgovorov – noben odgovor. Dvigam se iz prepada in vsi živci drgetajo v meni. Počasi se umirim.
Vitomil Zupan je v svojih zrelih letih Manci Košir povedal, da ga pogled v preteklost, utopljeno v vsakdanjost, ne boli več. Vsa ihta preteklosti, vse izsiljevanje usode, vsa trepetajoča pričakovanja – ne bolijo več. Pogled v čas pred seboj, v daljno prihodnost – ne vznemirja več. Izgube zrnc vere v srečo ne bolijo več. Zabloda bi bilo verjeti v srečo. Taka vera ne propade naenkrat, kruši se pod udarci dogodkov, in vsaka luska posebej zaboli in ohrani spomin na bolečino ob udarcu. Pravljice o sreči so huda zabloda in boleče slepilo.
Njegove besede in občutki se ponavljajo.
*Vitomil Zupan; Menuet za kitaro
**Vitomil Zupan; Važno je priti na grič