Piše: Igor Kršinar

Pred volitvami 1990 je Televizija Slovenija povabila vse štiri predsedniške kandidate na soočenje pred TV kamerami. Ivan Kramberger je bil med njimi posebnost: medtem ko so druge tri predsedniške kandidate predlagale posebnost: medtem stranke, je on sam zbral več kot potrebnih 5000 overovljenih podpisov volivcev za samokandidaturo. Tega ni zamolčal niti pred TV kamerami. Poleg tega je za razliko od resne tekmovalnosti drugih kandidatov poskrbel za humor in za popestril predvolilno kampanjo. Prav zaradi tega ga tudi sredstva javnega obveščanja niso jemala za preveč resnega tekmeca in so ga tudi postavljala v ozadje »spopada« med dr. Jožetom Pučnikom in Milanom Kučanom. Kljub temu je že predvolilna raziskava Centra za raziskavo slovenskega javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede napovedala, da bo ta »neresni« kandidat premagal kandidata ZSMS-LDS dr. Marka Demšarja. Na volitvah pa je svoj rezultat še izboljšal.

Predsedniški kandidati na volitvah 1990: Marko Demšar, Jože Pučnik, Milan Kučan in Ivan Kramberger. foto: Alenka Žavbi /Fotodokumentacija Dela

Značilnosti Krambergerjevega TV nastopa so naslednje:

a) nastopanje v tretji osebi

Kramberger se vedno predstavlja v 3. osebi. Na ta način poslušalce bolj pritegne, po drugi strani pa ta nastop spominja na mesijanstvo. Kramberger se prikazuje kot (od)rešenih je kot (od)rešenik Slovenije in je v tem pogledu blizu krščanskega dojemanja sveta. Kristjani so bili namreč njegova ciljna publika.

b) samozavestni nastop

Kramberger nastopa z izredno visoko stopnjo samozavesti: »Kramberger ne rabi šol, ker se rodi enkrat na tisoč let … Kramberger piše knjige in jih je prodal več kot Prešeren … Za predsednika je dovolj dobro srce, saj ima strokovnjake …  Če zmagam, bodo zdomci takoj vložili kapital v slovenska podjetja … Toliko ljudi kot jaz niste nikoli imeli na zborovanjih.« Svojo samozavest gradi na udeležbi njegovih poslušalcev na njegovih zborovanjih in priljubljenosti zlasti med starejšimi, bolnimi, revnimi in drugimi, ki so njegova ciljna publika. Teh pa je dovolj, da ga na volitvah podprejo v največji meri.

c) preprosta govorica

Za preproste ljudi je potrebna preprosta govorica. Kramberger ne potrebuje izobražencev, oni imajo druge kandidate. Na začetku oddaje Kramberger opozori svoje potencialne volivce na to, da se je ostrigel: »Poglejte, Slovenci, Krambergerja!« Preprosta govorica se kaže tudi v njegovem narečnem izrazoslovju: » … vkraj od Srbov … komunisti se držijo oblasti kot pijanec plota … če niste več komunisti, potem pa pojdite k meši … dovolj je bilo molzenja krave…«

č) iznajdljivost

Med nastopanjem drugih kandidatov jih prekine s svojimi posebno domiselnimi izjavami. Ko dr. Marko Demšar izjavi, da mora biti predsednik nadstrankarski, mu Kramberger pritrdi z izjavo, da je »potem Kramberger najboljši možni predsednik, ker ni v nobeni stranki.« Ko Milan Kučan izjavi, da SDP niso več komunisti, mu Kramberger pripomni: »Če niste komunisti, zakaj se potem družite s srbskimi in bosanskimi komunisti, potem pa pojdite k maši.« Ko dr. Jože Pučnik izjavi, da ne verjame, da bo kdo med kandidati zmagal že v prvem krogu, mu Kramberger samozavestno odvrne: »Kramberger bo!« Tudi posamezna vprašanja, pri katerih Kramberger ne pozna tematike, enostavno obide z lucidnimi pripombami. Pri vprašanju o revanšizmu nad komunisti je odgovoril: »Vsi skupaj se moramo boriti za slovenski narod. Tudi Pučnik bo moral pozabiti na krivice – delno si je zanje sam kriv, kaj pa je šel med komuniste!«

d) priseganje na vero in vernost

To je bilo eno glavnih Krambergerjevih predvolilnih orožij, saj so se preostali trije predsedniški kandidati izjasnili za »ateiste«. »Kramberger verjame v Boga in vedno nosi s seboj njegovo podobo,« nakar gledalcem pokaže križ, ki ga ima obešenega okoli vratu. Kramberger je ugotovil, da se lahko s tem približa velikemu odstotku slovenskih volivcev in da bo krščanska demokracija sčasoma postala najmočnejša politična smer. Vsaj v Nemčiji je tako, kjer je Kramberger delal 25 let. Na TV soočenju predsedniških kandidatov je izjavil, da želi po izvolitvi na žegnanje v škofijo, medtem ko drugi trije kandidati – ker so ateisti – tega ne bodo storili. Marsikaterega vernega volivca je lahko motilo, da kandidat Demosa dr. Jože Pučnik ni veren in je zato volil Krambergerja. Priseganje na vero in vernost se torej tudi v slovenskem političnem boju izplača.

e) antikomunizem

Kramberger je po »starem režimu« udarjal še celo močneje kot Demosov kandidat dr. Pučnik: »Komunisti so propadli povsod po svetu, pri nas pa se držijo oblasti kot pijanec plota. Spremembe so začeli oporečniki (Havel, Walesa), ne komunisti.« Komunistom še očita, da so obubožali nekdaj razvito Štajersko, da so delavce spravili na rob preživetja in zdaj stavkajo proti njim zaradi slabih plač. Zdomci pa po njegovem mnenju samo zaradi komunistov ne vlagajo prihrankov v slovenska podjetja (dejansko predvsem zaradi komunistične zakonodaje). Reklame za predsednika Kučana ni delal, čeprav so bile javnosti posredovane nasprotne razlage: »Kučan je lahko dober človek, toda je komunist. Kdor ga bo volil, bo volil komunizem!« Kramberger je na soočenju podprl Pučnika, če on kot kandidat ne bi uspel, s pripombo, da mu je (politično) bližji, čeprav je bil komunist.

f) zavzemanje za je za samostojno Slovenijo

Pri tem vprašanju prednjači celo pred Pučnikom, ki se zavzema za prehodno stopnjo do popolne osamosvojitve Slovenije, medtem ko Kučan takrat javnost preseneti z zavzemanjem za konfederacijo (pred zadnjim kongresom ZKJ se je ZKS-SDP zavzemala za asimetrično federacijo). Kramberger napove, da bo kot predsednik Slovenije takoj razpisal referendum, na katerem se bodo Slovenci lahko odločili za odcepitev in »vkraj od Srbov«. Jugoslavijo si je predstavljal kot Benelux: sistem neodvisnih držav brez meje. »Dovolj je bilo molzenja krave, Tito je obljubil vrnitev dolgov v petih 15 letih ni vrnil.« Konfederaciji je nasprotoval, češ da se mora o njej odločiti narod na volitvah (referendumu – op. p.). Protikandidatoma Pučniku in Kučanu je na soočenju očital, zakaj podučujeta o konfederaciji, preden se je zanjo odločil narod. Kramberger je tudi edini kandidat, ki se je izjasnil, da se ne bo pogovarjal z jugoslovanskim obrambnim ministrom Veljkom Kadijevićem, ker bo izvoljen od ljudstva, komunisti pa se lahko.

g) nezaupanje medijem in javnomnenjskim raziskavam

Po Krambergerjevem mnenju so sredstva javnega obveščanja pod vplivom komunistov in so zato njihovi podatki prikrojeni. Ko so raziskovali podporo posameznim kandidatom je – po Krambergerjevem mnenju – on dobil 0,0001 odstotka glasov, kar pomeni, da ga ne bi volila niti njegova žena. Kramberger poudari, da ga bodo volili siromaki, ki nimajo telefona.

h) ciljna publika

Iz Krambergerjevega TV nastopa lahko sklepamo, kdo je njegova ciljna publika oziroma čigave glasove je pričakoval na volitvah. To so:

– »siromaki, ki nimajo telefona«

– obubožani delavci, ki so jih komunisti spremenili v sužnje« (na koncu oddaje zavpije: »Živjo, delavci!«)

– verniki (poglejte, križ!)

– »volivci, posebej starejši, ki bodo volili mene, naj gredo na volitve!«

– ženske – zanje se bo Kramberger najbolj boril

– obubožana Štajerska

– Slovenci, ki ne marajo srbske nadvlade in komunistov ter so za odcepitev od » južnih bratov«.

Kramberger je torej med TV nastopom potrdil ugotovitve pričujoče raziskave o socialni in politični pripadnosti njegovih volivcev. Krambergerjevi volivci so torej starejši, siromašnejši, verni, naklonjeni odcepitvi Slovenije in Demosu. To so preprosti ljudi preprosti ljudje, ki razumejo preprosto govorico. Tako se je izražal Ivan Kramberger, ki se jim je znal dovolj približati. Takšnih volivcev pa je skoraj petina Slovencev.

Iz knjige Komu je bil napoti Ivan Kramberger