Piše: dr. Marija Švajncer

Pri Kulturnem centru Maribor je v zbirki Frontier izšla knjiga z naslovom Tomaž Brenk, Izročilo (2021). Oblikovanje in prelom je opravil Peter Dobaj, stilizirano fotografijo na naslovnici, SloPopArt, je posnela Rasta Vrečko.

Izročilo je knjiga, v kateri so zbrani spomini na umetnika Tomaža Brenka, oživljanje skupne preteklosti ljudi iz njegovega prijateljskega kroga in kroga znancev. Pisci razkrivajo ustvarjalčevo podobo, pač takšno, kakršna se jim je vtisnila v spomin, hkrati pišejo o času, v katerem se je vse skupaj dogajalo, mariborskih posebnostih in seveda tudi o sebi. Čeprav velja, da bi o mrtvih morali govoriti samo dobro, so nekateri do Brenka (tako so ga klicali) tudi kritični in celo nekoliko neprizanesljivi. V zavest večine od njih se je močno zasidral, razlog za negotovost pa je morda dejstvo, da si je Tomaž Brenk vzel življenje – sam. Najbrž ostajajo v ljudeh drobci krivde in vprašanja: zakaj je to storil, ali res ni več mogel vztrajati, so storili kaj narobe, bi bilo drugače, če bi mu podarjali več časa in mu prisluhnili? Vse skupaj je lahko samo predvidevanje, kajti samomorilci odnesejo skrivnost svojega konca in prostovoljnega odhoda v grob. Le sami vedo za razloge, zakaj niso več mogli ali hoteli vztrajati. Samomor je za en sam hip nekakšen pogum, utrinek svobode ali karkoli že, vztrajanje na tem svetu pa je pogosto naporno, dolgotrajno in težavno, zagotovo pa tudi lepo.

Avtor prvega spominskega zapisa v knjigi je založnik, raziskovalec in glasbenik Dušan Hedl. V tedanjem Mladinskem kulturnem centru sta bila z Brenkom nekaj časa sodelavca. Namestili so ju v tako imenovano zadnjo pisarno, prostor, »… ki je bil v tihem dogovoru odlagališče za brezupne primere, take problematične javne delavce« (str. 7), pravzaprav nekakšna avtobusna in železniška postaja mariborske alternativne kulture oziroma umetnosti. Brenka ima za človeka, ki je zelo vplival nanj in na njegov pogled na svet. Piše o alternativnem gibanju, projektu Rokerji pojejo pesnike in ustvarjalni zagnanosti. Intelektualni pogovori, ki jih je Brenk vehementno spodbujal, so šli Hedlu nekoliko na živce, saj je bil sam človek akcije, ne pa dolgoveznega teoretiziranja. Nezadovoljen je bil z dogajanjem v Mariboru, v njegovih očeh je bilo neznosno. »Trdo, ne kmečko ne mestno okolje, netolerantno do vseh oblik drugačnosti, ni nikoli ustvarilo različnih institucionalnih, javno pojavnih, medijskih oblik realizacije posameznikov, ki so se razlikovali od drugih. Pozabili so le, da si je prostor treba izboriti.« (str. 10) Priznava, da je na dogajanje okoli sebe gledal zviška. Zaprl se je v svoj svet in se ukvarjal z organizacijsko dejavnostjo in menedžerstvom. Konec devetdesetih let je s svojo kritičnostjo do političnih dejavnikov in očitki o nesposobnosti nacionalne kulturne politike dosegel, da je Mladinskemu kulturnemu centru za glasbeni program priskrbel denar. Z ostrino svojega boja si je utrdil položaj in si pridobil ugled pri Tomažu Brenku. Mladi umetnik se mu je odprl in mu pripovedoval osebne zgodbe, na primer o uživanju droge, zdravljenju odvisnosti od alkohola in tudi siceršnjem boemskem življenju. Spremljal je njegovo prizadevanje, da bi se uveljavil kot umetnik in za svoje ustvarjanje dobil tudi ustrezno plačilo. »Kolikokrat sem na svoji poti videl kolege, ki so pošiljali tekste različnim komisijam. Izredno slaba iluzija, še posebej, če vse staviš na posamezne razpise. Tako je psiha šla navzdol tudi pri Tomažu. Po preizkušenem receptu.« (str. 15) Kmalu se je Brenk potopil v mrzlo Dravo. Danes ve, da je imel človeško širino in da je bil združevalen, nekako romantično je vzdrževal umetniško skupnost v Mariboru. »Del krivde pa nosimo vsi, in to zaradi svoje neizobraženosti, nerazgledanosti, netolerantnosti in predvsem nepripravljenosti na dialog.« (str. 16)

Pesnik, pisatelj in dramatik Borut Gombač se Brenka spominja kot mestnega otroka, tako rekoč nezamenljivega dela mestne ikonografije. Z urejeno pričesko, vzvišeno hojo in v drznih dandijevskih oblačilih žarečih barv je »samotno paradiral« po glavnih mestnih ulicah. Z zaresno in stvarno hojo se je gibal po neskončno tanki površini med zgornjo in spodnjo sfero, zunanjostjo in notranjostjo, mostom in reko pod njim ter življenjem in smrtjo. Svoje narcisoidnosti sploh ni skrival, temveč jo je povzdignil na performativno raven in izvajal literarno-glasbene oziroma literarno-vizualne umetniške projekte. Multimedijski dogodki so po Gombačevem mnenju danes že dolgo nenadomestljiv del mariborske in slovenske performativne zgodovine. Gombač je v Brenkovih verzih občutil hkratnost eteričnosti vesolja in neskončno črne mesene konkretnosti, orgazmične utripe preteklosti in prihodnost, globljo od same sebe.

Slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in filmski scenarist Zdenko Kodrič navaja, da je bil v mariborskem pesniško-pisateljskem in glasbeno-publicističnem krogu Brenk edini, ki je nosil s seboj plastično vrečko. Bila je neke vrste njegov zaščitniški znak, v njej pa so bili rokopisi, cigarete, vžigalice, risbe, kasete in knjige, včasih pa tudi zložljiv dežnik. Ta vrečka ga je zaznamovala v pozitivnem smislu, saj je nekako sodila k njegovi naravi, »… ki je bila vse prej kot povprečna, vsakdanja, rutinska in dolgočasna«. (str. 26) Že njegov način govorjenja je bil neke vrste predstava, celota zbranosti, smeha in skoraj krohota. Kodrič pravi, kako tudi ne, saj je bil prav Brenk oče performansa, pa ne samo to, temveč tudi umetnik faustovskega kova, čarovnik, nihilist, predstavnik utopije ter sin fragmenta in halucinacije. Kodrič je prepričan, da bi nujno potrebovali poglobljeno študijo o Brenkovem delu, saj bi ga bilo mogoče šele tedaj lažje sprejeti in razumeti. Njegovo literaturo znotraj slovenske literarne scene ovrednoti kot zelo samosvojo, tako rekoč unikatno. »Če že govorim o njegovi poeziji, ne smem prezreti resnice: verzi stresni, hipermoderni, raztrgani, ritem opotekajoč, izpoved silno neposredna, skoraj zmeraj pa pesem izrazi bolečino. Čisto drugačni so bili aforizmi: zafrkljivi, ravnodušni in grobi.« (str. 28)

Plesalka in koreografinja Mojca Kasjak svoj spominski zapis dopolni z Brenkovimi pesmimi in podatki o njegovih performansih. Spominja se ga kot pesnika, ustvarjalca, predvsem pa kot dobrega človeka. Ko je prvič slišala njegove verze (bral jih je igralec Davor Herga), jo je preplavila posebna energija, v njenem telesu se je nekaj premaknilo. Kadarkoli je izvajala gib na njegovo poezijo, je bil to njen arhetipski gib na njen način, čisto intuitivni in primarni gib. Pravi, da je bilo vse skupaj nadvse preprosto, toda dovolj mistično in nezemeljsko. Njeno telo je utelešalo zgodbo, ki je ni znala ubesediti, zato pa jo je čutila, in to z vsako celico svojega telesa, svojega plesa. V performansih, pri katerih je sodelovala, je bilo veliko entuziazma in idej, pravzaprav sta bili ena sama ljubezen in predanost. Ustvarjanje je potekalo kot skupinsko delo, ni pa sprejela tega, da bi jo prezrli kot avtorico, koreografinjo. Bili so spoštljivi do skupne umetniške forme, Brenkova poezija je pomenila temelj teh performansov. O svoji umetnosti je sam dejal, da odpira mnogo zanimivih možnosti in je tako rekoč sinhronizacija stare in nove umetnosti, najbolj pomembna pa je atmosfera. Mojca Kasjak po naključju pojasni naslov knjige, saj pravi: »… Ne bolj ali manj racionalizirano je mogoče deliti tudi poezijo samo … Brenkova (in s tem performansi) ni naklonjena intelektualiziranim sporočilom … bližje so ji izročila.« (str. 38) Brenka ima za »očeta« svoje odrske umetnosti in doda, da je sama bila njegova muza. »Hvala, da sem bila izbrana!« sklene svojo spominsko in subtilno pripoved.

Pisatelj in pesnik Jože Kos Sine obudi spomin, da so Mladinski kulturni center (nekdo v knjigi MKC zamenja s Kulturnim centrom Maribor), Galerija Media Nox, Gledališka kavarna, Dom ustvarjalnosti mladih, Satchmo in Kulturni brlog (KGB) veljali za Brenkov drugi dom. Kos ni vedel, zakaj je bilo tako, čeprav je sam živel podobno kot on, razlika je bila samo v tem, da je sam imel redno službo. »Podobne ptice običajno ne gledajo druga drugi pod prste.« (str. 42) Do hiš, v katerih sta stanovala, sta imela skupno pot. Na njej sta se med drugim pogovarjala o ustanovitvi nove mariborske revije za kulturo in umetnost. V reviji sta sogovornika videla možnost za ukvarjanje z leposlovjem na visoki, tudi literarnostrokovni ravni. Morda bi se jim celo posrečila kakšna nova literarna smer. Pomisli, da sta bila tedaj pravzaprav močno osamljena, stara že trideset in še nekaj več let in brez žensk, vztrajna razpravljavca. Morebiti bi se lahko zgodilo, da bi jima izvirna literarna smer nadomestila ljubico. Občutila sta: »… težko in obenem sladko poslanstvo, to na pol prijetno nelagodje, to neznosno lirsko lahnost, spremenljivost in negotovost, to hladno toploto umetnosti, v katero vedno znova odevamo svoje zapuščene ude in telesa in misli in čustva« … (str. 44) V te besede se ujame tudi Tomaž Brenk.

Gregor Radonjič, fotograf in univerzitetni profesor, se vrača v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, zadnje desetletje pred mobilno tehnologijo. V bifeju Bruc so prisluhnili Brenkovi poeziji, posneti na kaseto. Ko jo je pozneje doma poslušal še enkrat, so se mu začele porajati vizualne slike, povezane s fotografijami. Čez čas sta sodelovala pri multimedijskem performansu. V postopku nastajanja je sodeloval igralec Davor Herga, za enega od njih je avtorsko glasbo prispeval nadarjeni glasbenik, danes pa mednarodno uveljavljeni slikar Oto Rimele. Gregor Radonjič je kot fotograf prispeval vizualno podobo, in sicer projekcijo takrat cenjenih analognih diapozitivov. Brenka se spominja kot zelo vizualnega človeka. Njegova poezija je enigmatična in polna simbolike. »Tudi nič kaj zelo svetla, čeprav je dosti uporabljal pojem svetlobe, a vendarle bolj simbolno. … Poetična transcendenca in globoko izpraševanje o smislu ter pomenu našega bivanja.« (str. 49) Na zadnjem srečanju sta se pogovarjala o potovanju duš. »Nekaj dni zatem je njegova duša lebdela nad gladino Drave.« (str. 50)

Petra Bauman, novinarka, igralka, moderatorka in pesnica,začne svoje spomine z vrednostno sodbo, da je bil Tomaž Brenk umetnik. Zmogel je biti oseben ter univerzalen in moderen. Svojo poezijo je tudi živel. Mesto, ki mu ga je usoda določila za življenje, ga ni zmoglo ceniti in sprejeti, mu dati prostora in veljave ter zanj tudi poskrbeti. »Čeprav se je za to trudil. Globok. Pronicljiv. Vizionarski. Topel. Samoten. Ekscentričen. Skromen. Strasten. Poznavalec raznolikih umetniških svetov. Krhek. Velik v izrazu.« (str. 51) V knjigi Odkritost je izpisal svoje življenje in hkrati napovedal svoj odhod. Petro Bauman je vprašal, ali je to dezerterstvo. Njen odgovor je bil da in ne, saj je po njenem mnenju dejanje globoko in na osebni ravni pogumno, hkrati je velika sramota za družbo in ljudi, ki so mu odvzeli še tistega malo dostojanstva, kot ga človeku daje delo. »Tistega dne, ko je smrt zanj izbrala njegove lastne roke … je zame ugasnil del mene.« (str. 52) Ugasnil pa je tudi neki Maribor, v katerega je nekaj časa poslej še verjela. Nekega dne je Brenk kričal, da z umetnostjo gre dol. Želel si je zasluženega uspeha, vendar se v umetniškem in neizprosnem podjetniškem svetu nekako ni znašel, toda to ni bila njegova edina podoba. Petra Bauman omeni, kako je znal trositi duhovite dovtipe, in pomisli, da človek brez humorja ne more biti umetnik, saj tak ni ničesar dojel. Brenkov humor je bil tudi črn. Ko ga je psihologinja vprašala, kaj bi bil rad po poklicu, ji je odgovoril, da bi delal na pokopališču, in to iz umetniških vzgibov. Avtorica predvideva, da je bila to njegova verzija resnice. Lokalni »cajtung« o Brenkovi ustvarjalnosti ni veliko poročal, o njegovem odhodu pa je izšla sramotna novica. »Prezrtost je nekaterim položena v zibko, ne vem zakaj, a tako je.« (str. 53) Petra Bauman opiše Brenkov lep zunanji videz. V tistem času je že šel proti petdesetim. Iskreno ji je žal, da ga ni več; izgubila je umetniškega prijatelja in zagovornika v kozmosu. Ko se zgodi taka izguba, se ljudje začnejo preobražati v osat in takrat je vsekakor pomembno imeti svoje pleme. Pokojniku se zahvali, da je bil in da še je, saj poezija, tako je prepričana, prerašča posameznika. »Ti si dal vse to svetu in na koncu v svoji daritvi tudi sebe žrtvoval.« (str. 54) Petra Bauman doda še nekaj Brenkovih aforizmov. V njih se je že tedaj kazala dvojezičnost, danes tako zelo očitna, »dopolnjevanje« slovenščine z angleščino, kot da s slovenskim jezikom ne bi mogli vsega povedati, in to vsebinsko in formalno ustrezno in prepričljivo.

Marjan Pungartnik, pesnik, pisatelj in urednik,piše o literarnem dogajanju v Mariboru in morebitnih razlogih, ki so Brenka privedli do usodnega konca. Doživljal ga je kot skrivnostnega človeka, ki je že s svojim videzom vzbujal pozornost, hotel je biti avantgarda, v resnici pa je doživljal nekakšno prostovoljno izobčenost. Hodil je v Pungartnikovo literarno delavnico, sčasoma si je omislil svojo lastno. »Hotel je ograditi svoj prostor. V tem je bila poezija zapisana kot nekaj, kar se bo prikazalo kot mešanica ezoterične glasbe, plesa, kajpak dekliškega, svetlobnih efektov, dramske izgovarjave, obrednosti … kot dogodek, ki se ga dokumentira in ne zapomni – z videom, s fotografskim aparatom. Bila je doživetje, trenutnost, kot trip ali kratkotrajna omamljenost.« (str. 61–62) Marjan Pungartnik je Brenku objavil dve knjigi in mu pripravil nekaj literarnih večerov. Na račun mesta izreče kritične besede, saj v tistem jutru, ko je obupanec ždel na mostu, noben mimoidoči ni pristopil k njemu in ga povprašal, kaj ga teži. »Zato trdim, da Maribor ni mesto, temveč prazen prostor, v katerem je vsako gibanje zgolj naključno. Če bi bil mesto, bi premogel ljubezen, skrb, tolažbo, ob pogledu nanj bi človeku zaigralo srce, ko se vrneš pa dolgem času vanj.« (str. 65) V tem mestu ni človeka, ki bi Brenku rekel: »Poglej, kako čudovita je ta zaledenela reka, kaj ni vredna, da živiš?« (str. 65)

Slovenski pisatelj, pesnik in scenarist Feri Lainšček je avtor predgovora k Brenkovi in Klavžarjevi knjigi LSD 2 x 25. Omeni angleškega mistika Aleisterja Crowleyja in kritično ugotavlja, da vse religije in filozofije tega sveta iz navidezne krutosti, o kateri govoro Crowley, kujejo svoj kapital, pa vendar je naša civilizacija, vsaj kar zadeva spoznanje in smisel (Lainšek besedi piše z veliko začetnico), očitno že povsem bankrotirala. Ljudje se krčevito oklepajo materialnega življenja, globalizacija prinaša idejo, da je prebava pomembnejša od mišljenja. »Halucinatorično poročilo dveh uživalcev LSD-ja je v tem oziru pravzaprav eno samo zapriseženo oporekanje. – Poetični drobci, ki skušajo literarizirati podobe, razpoloženja in doživetja, so namreč prepredeni z dozdevki, refleksi in spraševanji, ki so osrediščena v hrepenenju po onostranstvu.« (str. 66–67) Na ravni mišljenja je knjiga sad s prepovedanega drevesa, njeno branje bo zlahka razumljeno kot uporništvo, »… hvaljeno kot misticizem ali pač zaničevano kot dekadenca«. (str. 67) Avtorju se vendarle zdi poglavitno še neko drugo vprašanje, in sicer: »… ali smo ga v tem času in prostoru sploh zmožni sprejeti kot konceptualni ustvarjalčev projekt in neizprosno osebno izkušnjo«? (str. 67) Naj dodam, da v Sloveniji še vedno poteka razprava o legalizaciji drug, uvajalna droga, alkohol, pa ne povzroča dvoma, saj v potrtih prsih up budi, kot je vino v verzih opeval že Prešeren.

Tako kot nekateri drugi se tudi igralec Davor Herga spominja Brenkovega oblačilnega sloga, zlasti hlač in suknjičev v rdeči in vijoličasti barvi. Nekateri v knjigi pa so ga videli tako, kot da bi bil skoraj vedno oblečen v črno. Herga so kot fantiča starši opozorili, da je moški, na katerega so naleteli, navaden narkoman, in zato naj o njem ničesar več ne sprašuje. Beseda narkoman, ki se strokovno imenuje zasvojenec s prepovedanimi drogami ali odvisnik od njih, je povedala prav vse. Čez petnajst let je opazovalec »narkomana« dobil priložnost povedati mu to zgodbo. Brenk se je odzval, da je pri zgražanju in čudnih pogledih pravzaprav užival. Med snemanjem sta se pesnik in igralec zbližala. Herga je izvedel, da ima Brenk svojo lastno videoteko, v kateri so bili na voljo umetniški in avantgardni filmi. Brenk je bil velik ljubitelj filma. »Ne samo film – poezija – literatura, slikarstvo, prvi začetki ‘video art-a’, Tomaž je vse to požiral, goltal in z veliko strastjo in radostjo o tem debatiral z drugimi.« (str. 69) Herga zanika, da bi bil odvisnik, temveč je po njegovem mnenju z drogami samo eksperimentiral. Takrat je v Mariboru nastala raziskovalna skupina neodkrite zavesti s pomočjo LSD-ja. Res je, priznava Davor Herga, da se je mnogo ljudi izgubilo, toda prepričan je, da je Tomaž Brenk naredil nekaj, kar še danes zelo ceni, »… vse vizualne, čutne in čustvene izkušnje s popotovanj ali, kot se je priljubljeno reklo, ‘tripov’ je prenesel na papir v obliki poezije«. (str. 69–70) Njegova poezija je vredna več pozornosti, kot je je deležna.

Vladimir Gajšek, slovenski pisatelj, pesnik, publicist in slikar, pripoveduje, kako je v svojem rezidenčnem ateljeju končeval akrilno cvetlično tihožitje, tedaj pa ga je obiskal dolginast fant v rdečih žametnih hlačah in majici, se mu predstavil in mu povedal, da piše pesmi. Gajšku se je takoj zazdel nekako zaresen in za svoja leta nekoliko preresnoben. V pesmih, ki jih je preletel, je zaslutil srhlost vizualnega surrealizma in pesnikovo izpoved. Brenk mu je brž jel razlagati, da jemlje polsintetični psihedilk Lysergsäure-diethylamih – LSD in začel opisovati svoja blodna doživetja po jemanju droge. V takem stanju je pisal svoje pesmi. Gajšek pravi, da je Brenk v pogovorih z njim iskal tolažbo. Skupaj sta odkrivala mariborsko kulturnjaško podtalje in podzemeljske požiralnike dobrega okusa. V svojevrstnem kosovelovskem konstruktivizmu in slutenem postmodernizmu je mladega pesnika občutil kot skoraj okultno posebnost. Premišljevala sta o možnosti, da bi v Mariboru ustanovili kinematograf s kakovostnimi filmi. »Ali bi bil jaz kot ugleden umetnik pobudnik, da bi imeli v Mariboru – Kino gledališče?« se je vprašal. (str. 73) Zamisel se je tudi uresničila, Gajšek je opravil vse formalne postopke. Čez čas se je preselil v Ljubljano (tudi on je tako kot mnogi drugi imel Maribor za sivo mesto) in izvedel za Brenkov žalostni konec. »Počivaj v miru, nemirno vzburljiv duh!« dahne na koncu. (str. 75)

Vili Ravnjak, slovenski dramaturg, režiser, pisatelj scenarist, duhovni učitelj in izvedenec za ezoteriko, v svojih spominskih utrinkih zapiše, da je druženje s Tomažem Brenkom trajalo od leta 1990 do konca njegovega življenja, leta 2004. Brenk mu je pripovedoval o novih idejah ter ga prosil za mnenje o svojih pesmih in performerskih zamislih. »Bil je prepričan, da sem eden redkih, ki ga razume in brez zadržkov sprejema njegovo delo. Kar je bilo delno tudi res.« (str. 76). Povezovalo ju je zanimanje za ezoteriko oziroma mistično duhovnost. Ravnjak se je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja začel kot raziskovalec in pisec ukvarjati z magijskimi praksami in misticizmom. Oba je navduševala romantična vizija dvoboja med svetlobo in temo. Čeprav je bil Brenk v osnovi precejšen pesimist, je vseeno verjel v »transcendentalno odrešitev« in možnost, da je najhitrejša pot do nje uporaba drog oziroma halucinogenov. Neposredni izraz eksperimentiranja z drogami in posledično notranjih doživetij je bila knjiga LSD 2 x 25 iz leta 2003. To, kar je Brenk ustvarjal, je tudi živel. »Njegova poezija in druga umetniška dejavnost je bila ‘izpisana s krvjo’, bil je klasični romantični lik modernega boema.« (str. 77) Ravnjak se spominja, da se je Brenk rad oblačil v črno, torej ga ne vidi v rdeči in vijoličasti barvi, »… govoril je precej monotono, redko se je smejal, njegov obraz je bil po navadi zresnjen in zasanjan«. (str. 77) Predvidevam, da je ljudem, s katerimi se je družil, dajal delček sebe, zdaj takšno, zdaj drugačno podobo svoje osebnosti. Ravnjak meni, da je bil v socialnem vedenju precej naiven, zato so ga marsikje izigrali in njegove ideje pograbili za svoje. Morda je prav zato verjel v različne »teorije zarote«. Razživel se je v obliki performansa in v tem je bil svojevrsten vizionar. »Tomaž Brenk brez dvoma sodi med vidnejše pionirje v zgodovini performansa v Mariboru in Sloveniji.« (str. 78) Ravnjak ima Maribor za podeželsko mesto, prav Brenk pa je vanj vnašal nekaj, kar je bilo izrazito urbano, pravzaprav »velemestno«. »Čeprav je bil ves čas marginalec, je bil v sebi prepričan, da opravlja pomembno ‘ontološko in estetsko misijo’, ki se bo v celoti razodela šele v prihodnosti.« (str. 78)

Rasta Vrečko, slikarka, specializantka likovne terapije in fotografinja, se spominja, da je prav na svetovni dan poezije, enaindvajsetega marca 2004, izvedela, da je umrl pesnik, ki ga je fotografirala za knjigo Izročilo sfinge. Vest jo je presunila. V preteklosti se je kar štirinajst dni pripravljala za fotografiranje. »Zdelo se mi je, da hodi neslišno po pokrajini, prav tako, rahlo zasanjano zibajoče, kot je hodil moj prijatelj iz študentskih let … Oba sta pozabila, da nimata kril in planila v globino.« (str. 79) Z Rasto Vrečko si deliva skupni spomin: bila je moja študentka, vzorna, sončna in lucidna, za fantom, ki je skočil s študentskega bloka, sva skupaj žalovali. Odhodi študentk in študentov, ki so si sami vzeli življenje, me še zmeraj preganjajo in bolijo. Ali teh odhodov res ni bilo mogoče preprečiti? Rasta Vrečko piše o pripravah na ustvarjanje portretov. Oči so njihov najpomembnejši element, vendar jih je na fotografijah namerno zastrla. Brenka je vprašala, ali ga sme fotografirati s pridihom romantičnosti. Poet je privolil. V celoti se je prepustil umetničinemu ustvarjalnemu procesu. Uporabila je filter in povečala število obrazov; želela si je, da bi bil portretiranec podoben sfingi. Fotografijo, ki prikazuje ledeno mrzlo Dravo, je posvetila prav njemu. Na koncu knjige so objavljene njene umetniške fotografije, estetsko vrhunske in pretresljivo lepe, v objektiv so ujeti žalost, grenkoba, iskrivost, obup in tesnoba.

Novinarka in publicistka Melita Forstnerič Hajnšek že v naslovu svojega spominskega pisanja Tomaža Brenka predstavi kot alternativca, multimedijskega eksperimentatorja, najbolj pa lirika. V njenih očeh je bil nenehno samozazrt in resnoben, osupljiv poznavalec glasbe, zlasti rokovske in alternativne in seveda filma. »V njem se je stikalo toliko na videz nezdružljivega. Tudi Eros in Tanatos v enaki meri.« (str. 84) Bil je uporniški, vendar nežna duša. Čeprav je užival droge (začel naj bi iz radovednosti), ni bil nikoli zasvojen, je prepričana avtorica. Ni imel rad, da so ga spominjali na halucinantsko izkušnjo v zvezi z literarnim pisanjem; to ji je povedal v intervjuju leta 2004. Govoril je o poti v nezavedno ter bil kombinacija neobvladljive samote in družabnosti, nenehnega iskanja oblik ustvarjalnega druženja in iskanja na področju literature, multimedije in performansa. V svoji družini je bil umetniška duša. Nič čudnega, saj je bil njegov stric France Brenk prvi doktor filma, filmski teoretik in kritik (Tomažu je zapustil kopico starih izvodov revije Ekran in s tem pripomogel, da je Tomaž postal sijajen poznavalec filma in njegove zgodovine), njegova teta Kristina Brenkova, žena Franceta Brenka, je bila »prva dama slovenske književnosti za otroke«. Melita Forstnerič Hajnšek ima Brenka za začetnika multimedijske umetnosti v Mariboru, pionirja tega, kar nam je danes vsakdanje. Pravzaprav je bil pred časom. Glede poezije se ji dozdeva, da je blizu (pred)romantike, pa ne samo to. »Zgodovinske postaje Tomaževega Izročila sfinge so bile predromantika, nova romantika in nadrealizem. Poezija je bila umeščena med duhovnostjo in erotičnostjo.« (str. 87) Na sam vrh sodi tudi Brenkova aforistika, sicer pa je med prvimi povezoval medije in prav krivično je, meni Melita Forstnerič Hajnšek, »… da ni bil nikoli nagrajen za te žlahtne ustvarjalne fuzije, tako sodobne, tako pred časom«. (str. 88) Nenehno jo pekli, da ga niso razumeli in dovolj cenili ali pa mu tega niso pokazali. »Dopuščal si biti nepopoln, stran od tokov, pričakovanj, a v tej drugačnosti in samosvojosti tudi izgorel. Lepo je bilo biti v tvojem času,« sklene svoje spomine avtorica. (str. 89)

Rok Vilčnik, slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, scenarist in glasbenik, v spominskem zapisu oživlja tudi dogodke iz svojega boemskega življenja, zalivanje z alkoholom in zdravljenje poškodbe, ki jo je dobil pri jeznem udarcu po šipi. Tako kot Brenk je imel v sebi ustvarjalno silo, ki je od njega nekaj zahtevala. Hitro se je uveljavil in dobil Grumovo nagrado. Brenku je pripovedoval šaljive zgodbe o svojih življenjskih izkušnjah in različnih pripetljajih, na primer, kako je hodil na premiere in se po predstavah na banketih do sitega najedel. Tomaž je bil v resnici dober in zvest prijatelj, predvsem pa je razumel Vilčnikov humor. Duhoviteža sta ga tudi neposredno uresničila: nekega dne sta z mariborske Gregorčičeve ulice odnesla varnostno ograjo za delo na cesti. Ko sta naslednjega dne v dnevniku prebrala notico, da so nepridipravi odtujili ograjo, ju je to »huligansko zabavalo«. »Brenk je bil v srži svoje duše vedno pobalin, kar naju je združevalo.« (str. 93) Začudena sem: en sam človek in toliko različnih in nasprotujočih si pogledov nanj in sodb o njem. Vilčnik ga označi za metafizičnega pesnika, polnega skrivnostnih galaksij in izvrstnega organizatorja domiselnih literarnih dogodkov. »Najino sodelovanje na prijateljskem in poslovnem področju je bil eden najlepših odnosov v življenju. Ne spomnim se več, koliko denarja si mi dolžan. Vem, da ni neka veliko vsota. A če misliš, da mi ga ni treba vrniti, se krepko motiš. Zagotovilo je, da se še vidiva.« (str. 94) Imela sta marsikaj skupnega, toda Brenkovi demoni so bili veliko močnejši.

Aforist Bojan Schwentner obudi spomin na nekega znanca, ki so ga droge pogubile, in Brenka, s katerim se je seznanil v literarnem društvu Marjana Pungartnika. »Brenk je pisal zanimive veličastne pesmi, z galaksijami, ki drsijo v prazno. Saj se mi je mestoma zdelo, da so te galaksije neka prispodoba za praznino v njegovem življenju.« (str. 99) Ustvarjal je odlične performanse, spajal literaturo z drugimi mediji, oboževal filme in pisal pesmi. V Razlagovi ulici v Mariboru je odprl celo videoteko. Njegov zaslužek je bil tako boren, da je bil primoran prodajati čistila, taka, brez kemije. »Fajn zadeva, ampak umetniška duša se težko znajde v tem poslu.« (str. 99) Leta 2000 so štirje aforisti, Žarko Petan, Tomaž Brenk, Milan Fridauer in Bojan Schwentner, pri Založbi Mondena izdali knjige aforizmov. Honorar, ki ga je Brenk dobil za svoje aforizme 99 luftbalons, je bil skromen. Schwentner se na koncu vpraša, ali je Brenk mrzlega februarskega dne padel v Dravo ali je vanjo skočil. Zaželi mu, naj mu bo lepo tam na oni strani. »Se vidimo enkrat med zvezdami, med zgodbami vesolja in jatami galaksij, ki pa morda ne drsijo v prazno. Upam – vsaj!« (str. 100)

Grafični oblikovalec, glasbeni in snemalni tehnik ter urednik Peter Dobaj piše o tem, kako so Brenkovi aforizmi prehiteli družbena omrežja. Aforizme ima za hudomušne domislice, kratke misli in zafrkancije na prvo in drugo žogo. Prepričan je, da so izrazito slovenska literarna zvrst. »Dober aforist bo znal skoraj vse postaviti pod vprašaj le z nekaj besedami, v eni kratki misli, z besedno igro ali referenco na nekaj, kar bralec lahko v trenutku prepozna in razume.« (str. 101) Brenk se je od drugih aforistov razlikoval po referenčnem kontekstu, saj je posegal po popularni kulturi, glasbenih idiomih in literarnih besednih igrah. Pisal je o muzah, tantrični metafiziki in človekovi minljivosti. Dobaj je presenečen, da njegovi aforizmi zvenijo v duhu internetnih memov, potemtakem bi bilo mogoče reči, da je njegovo sporočilo brezčasno. Tudi Dobaj trdi, da je bil Brenk pionir na področju performansa, hkrati pa bi bil po njegovem mnenju že skrajni čas, da tudi ustvarjanju njegovih aforizmov pripišemo vizionarsko noto.

Bojan Sedmak, slovenski pesnik, pisatelj in kantavtor, se vrne v čas, ko so Brenka zaradi izbire barv pri oblačenju celo pretepli, tako da je dolgo hodil naokoli s kovinskimi opornicami na zobeh. Bila sta prijatelja in nekega dne je Sedmaku podal čez mizo pivnik s pripombo, da deluje malo drugače kot zvezdica (tisti, ki nismo nikoli imeli opraviti z drogo, moramo razvozlati, zakaj je sploh šlo, čeprav smo o drogiranju kar precej prebrali). Kvadratek bi bilo treba razrezati na štiri manjše dele, vendar Sedmak tega ni storil. Nekaj dni pozneje se je namenil na sprehod h kipu velikega pisca (v mislih ima Ivana Cankarja). Pivnik je položil na jezik in čez čas so se mu začeli pojavljati prividi. »Možgani gorijo kot grmovje, v katerem prežijo Demoni …« (str. 105) Doživljanje je bilo silovito, k sreči pa ga je v takem stanju nekdo privedel do vrta Toneta Pavčka. Tam je naletel na kantavtorja Tomaža Pengova, kako sedi pred praznimi in polnimi steklenicami. Sedmak danes spet prebira Brenkove aforizme, tudi pesmi so vredne njegove pozornosti. V novoromantični maniri se verzi nizajo kot kristali, biseri, ogrlice in ogledala; skoznje brizga posrebrena kri. Knjižica LSD 2 x 25, izdana s Stanetom Klavžarjem, je ena redkih, ki se eksplicitno ukvarja z drogo v pesniškem smislu. Sedmak pravi, da se je Brenk z barvito dušo in telesom zoperstavljal sivemu socializmu, dokler ga vulgarni kapitalizem ni začel siliti, da se je vse bolj odeval v črno. Nazadnje vzklikne: »Ja, Brenk, če ga ne bi bilo, bi si ga bilo treba izmisliti.« (str. 107)

Jure Ivanušič, igralec, režiser, skladatelj, pianist in šansonjer, napiše sestavek kot plod skupnega sprehoda z Brenkom. Spominja se srečanj, pripoveduje tudi svojo osebno zgodbo. Namigne, da je Brenk sodeloval z gledališčem, ni pa prihajal na njegove predstave. Veliki kit z žalostnimi očali skloni glavo v prazen kozarec, Ivanušič ga vidi kot velikega maga.

Likovnica in pesnica Sabina Hvastja se vrača v čas skupnih večerov. Premlevala sta tista področja, ki se jih lahko dotakne življenje. Nežni duši sta iskali odgovore na vprašanja, zakaj in kako. »Česa se oprijeti, da ne padeš po tleh tako, da se ni več moč pobrati.« (str. 115) V pogovorih sta se povezovala in delila hkrati. Vznemirjalo ju je vprašanje, zakaj vztrajati v tem življenju, saj je Sabina Hvastja bivanje sčasoma začela občutiti kot nekaj ostudnega. Brenk se je odel v drugačno, tujo energijo. Prisedel je pesnik Tomaž Čelig. Rekel je, da ga ni mogel prepričati. Čez nekaj dni sta izvedela, da sta za vedno izgubila prijatelja. Po njem so poimenovali zvezdo, zbrali so denar in Marjan (Pungartnik) je uredil birokracijo. Sabina Hvastja je tudi avtorica pesmi z naslovom Že danes vem več, posvečene Tomažu Brenku. V verzih govori o tem, da ne more jokati, njeno življenje je prepolno, ostaja in vztrajala bo do konca. Loči ju še en svet, toda nekoč se bosta srečala.

V objavljenih Aforizmih se kažeta Brenkova ustvarjalna moč in njegova kritičnost. Spotakne se ob družbene deviacije, površnost v medosebnih odnosih in slabe človeške lastnosti. Zmore obrate, paradokse in presenečenja, v nekaterih aforizmih je očitna grenkoba. »Če je za mnoge življenje tragično, bi lahko bila vsaj za nekatere smrt komična.« (str. 125)

Navedene so Brenkove besede o lastnem poetičnem svetu. Zanj vse prihaja iz onstranstva in zavesti ter se preko različnih stopenj preliva v ta svet. Prvine njegove pesniške vizije so posvečene duhovnosti in erotičnosti. Nanj je vplivalo Jungovo pojmovanje anime, ženski princip v moškem, posebnost pa je tudi vizualnost njegove poezije. Prav glasba je tista, s katero razširi izrazno polje. Vprašanja je pesniku zastavljal novinar Zdenko Kodrič. Kratek časopisni intervju je ohranjen na fotografiji.

Dokumentirani sta dve delovni verziji performansa, izvedenega v Slovenskem narodnem gledališču Maribor leta 1998. Delo se imenuje Emanacije in ima podnaslov Tragedija v nastajanju. Glavne vloge so bile naslednje: Tomaž Brenk, idejni vodja performansa Emanacije; David Orešič, elektronski vizualizator; Mojca Kasjak, koreografka in gibalka; Dragica Marinič, direktorica MKC MB (Mladinskega kulturnega centra Maribor), uradna producentka Emanacij, in Aleš Herga, univerzalni akademik in svetovalec. Med stranskimi vlogami je omenjen tudi Dušan Hedl kot workaholični rokorganizator. Vsebina govori o tem, da ustvarjalna skupina za realizacijo potrebuje denar in tehnologijo, obojega pa ni zadosti. Vsi igrajo z vsemi kartami: ustvarjalci, da bi igro dobili, producentka pa, da je ne bi izgubila. Dogovor ne gre brez ironije in tudi groženj o odrezani glavi, treba je najti nekak kompromis, čeprav so nekateri imeli prej drugačne ideje, a so jih pač zamolčali. Brenk se vpraša, ali je Drava zanesljiva za realizacijo samomora, prijazna koordinatorica mu zaupa, da obstaja japonska knjiga, v kateri je dvajset navodil za izvedbo »uspešnega« samomora. Protagonisti se nekako ne morejo sporazumeti, vse preveč je ovir in težav. »Vstopi veliki rockerski organizator Hedl in okupira telefone. Teh ne manjka, toda Hedl ima samo ena usta in en par ušes, kar se je že zdavnaj izkazalo za nezaslišano genetsko pomanjkljivost.« (str. 135) Pozno ponoči Brenk pije merlot in vse manj mu je jasno. V naslednjem besedilu, Emanacije – temna stran, so opisani še drugi zapleti v zvezi z uprizoritvijo. Teater je pač spolzek teren, odnosi med ustvarjalci so napeti.

Pred premiero Emanacij je za dnevnik Večer spregovoril njihov avtor Tomaž Brenk. Novinarka, publicistka in urednica Petra Vidali, podpisana s (pv), je predstavila Brenkov projekt, zastavljen kot spoj različnih medijskih pristopanj znotraj posamezne kreacije. Umetnika je fotografiral Boris Vugrinec.

Brenkova poezija, ki je dodana v nadaljevanju, govori o luni, duši in temi sveta. Beseda se vrtinči z jasno vizijo in se včasih odmika, kot bi bila nema. Barve se prelivajo, začutiti je šepetanje in iskanje. Pesnik občuti utrip, po katerem pleše vesolje. Menjavata se svetloba in tema, otrok po neznani volji usode potuje skozi vesolje, vizija je lahko čisto bela, bolečina pa žametna, tišina je rdeče barve. »V toplem oceanu sediš, / na bokih ti rastejo alge / in jate rib ti plavajo okoli nog. / Kdo si? Visoko se ti vzpenja telo, / planetni sistem / imaš ovit okoli rok, / glavo potopljeno v nebo. / Star si, pa vendar nisi bog. / Mnoge cikluse obvladuješ, / na obličju ti sijejo zvezde, / utapljaš se v lastno no

. / ZADNJI SVOJE VRSTE SI.« (str. 153)

V Prozi premišljuje o stvarniku, bivanju, kozmosu, svetu in človeku. Med njimi vladajo dinamična razmerja. Ustvarjalni in spoznavni proces naj bi bili samo različni obliki iste resnice, formi, ki se v času svojega poteka neprestano povezujeta in dopolnjujeta. Voščene lutke različnih barv se smehljaje in šepetaje sprehajajo skozi muzej umetnikove preteklosti. Morda bi to prozo lahko imeli za poetično ali celo poezijo v prozi.

V Esejih in zapisih Brenk premišljuje o prihodnosti nihilizma, alternativni kulturi devetdesetih let in zadevi, ki jo imenuje sranje. Pomisli, da evolucija šokantne umetnosti še ni končana. Nihilizem 20. stoletja se bo, kot kaže, zavlekel globoko v prihodnost, kajti, tako je prepričan, evolucija nihilizma je navsezadnje evolucija liberalizma. Glede alternativne kulture pa je menil, da se gibanja te vrste še vedno udejstvujejo v psevdoinstitucionalnih kontekstih ali zunaj njih, to pa je za njihovo ohranitev seveda problematično. Alternativna kultura se glede na svoj nekonformistični značaj ujema z avantgardno kulturo. Alternativna kultura je v mnogih pogledih odvisna od politike, saj ji le-ta dodeljuje sredstva in ji s tem kroji usodo. V Zadevi: sranje piše o odnosu mestne oblasti do tega, da bi moral zavod Pekarna delovati pod krovno institucijo, Mladinskim kulturnim centrom. Brenk navaja različna stališča udeležencev razprave o tej odločitvi, sam pa meni, da morajo biti programi MKC elitistični in se lahko dotikajo kogarkoli, pa čeprav se pretežno referirajo še vedno na mlajšo populacijo.

Na več kot štirih straneh je navedena Brenkova bibliografija, objave do sedemnajstega marca 2004. V Fotogaleriji so najprejna ogled umetniškefotografije Raste Vrečko, objavljene v knjigi Izročilo sfinge (1993). Brenk na nobeni od njih ne gleda naravnost, temveč je usmerjen nekam navzgor, obraz je podvojen ali potrojen, bodisi zazrt v daljavo ali zabrisan. Vir naslednje Fotogalerije je Borut Gombač. Brenk ima v rokah prenosni telefon, oči mu zakrivajo sončna očala, druži se z drugimi umetniki tedanjega časa, od Zdenka Kodriča do Tomaža Zupančiča (psevdonim Avgust Demšar), zdaj bere svoje pesmi, zdaj se stisne k svetlolasemu dekletu. Fotogalerija Marjana Pungartnika prikazuje fotografijo z zavihka knjige Spomin in vizija (2002), to in tudi druge v Pungartnikovi fotogaleriji je posnel fotograf Smiljan Pušenjak. Preostale fotografije kažejo prizore z literarnih srečanj. Vir naslednje Fotogalerije je Bojan Schwentner. Eno izmed njih je posnel sam, drugo Tomaž Trobec, sicer avtorstvo posnetkov ni navedeno. Jože Kos Grabar je prispeval fotografirane podatke, posebno občutene in povedne pa so slike, ki jih je za objavo izročil Tomažev brat Aleš. Na njih je videti ljubkega dojenčka v očetovih rokah, navihanega fantička, zatem dolgolasega najstnika s posebnim izrazom v očeh, morda žalostjo, dijaka v zadnji vrsti skupinske slike, fanta v prijateljski družbi, zasanjanega umetnika ob kozarcu alkoholne pijače in na umetniški fotografiji Gregorja Radonjiča druženje z Mojco Kasjak. Fotografiji in obvestilo o programu spominskega večera Tomažu Brenku je dodala Sabina Hvastja. Aleš Brenk je priskrbel liste z bratovo pisavo. Ker je pisal s tiskanimi črkami, bi bilo mogoče domnevati, da je bil urejen in racionalen človek. Pomik črk na desno nakazuje dobrega človeka (tako vsaj pravijo nekateri grafologi). Sčasoma je začel risati vijuge, posamezna sporočila je strpal v geometrijske like, želja po neposredni vizualizaciji je postajala čedalje bolj očitna. Uporabil je zaviti oklepaj, puščice ter vodoravne in pokončne črte. Bili so časi, ko je še pisal na pisalni stroj. Nekaj dokumentov je poiskal tudi Gregor Radonjič. Na fotografirani osmrtnici so Brenkovi verzi: »Glej osmico / teh oči: / ali vidiš poldan / v peščeni uri? / Konec in začetek / svojih dni?« (str. 258) V kratki vesti, objavljeni v Večeru, je navedeno, da okoliščine smrti še niso povsem pojasnjene.

Čisto na koncu knjige Tomaž Brenk, Izročilo je objavljen ustvarjalčev dnevnik v Večerovi rubrikiOd petka do petka. Brenk se iskreno razkrije in izpove. Depresiven je in samoten. »Vedno se mi zdi, da bi moral narediti kaj pomembnega, velikega, da bi upravičil svojo eksistenco. Tako težko je v tem trenutku kaj posebnega narediti.« (str. 265) Storil je veliko, tako pomembnega kot nepozabnega. Moral bi zbrati pogum in ostati.

Marija Švajncer