Rok Vilčnik (psevdonim rokgre), slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, scenarist, filmski režiser in glasbenik, dobitnik številnih pomembnih nagrad in priznanj, na primer Glazerjeve listine, že večkrat nagrade Slavka Gruma in nagrade za žlahtno komedijsko pero, je pri mariborskem Kulturnem centru v Zbirki Frontier objavil roman z naslovom Sveti gozd (2022). Spremno besedo je napisal Bojan Sedmak, oblikovanje in prelom je opravil Peter Dobaj, sliko na naslovnici je posnel Sebastijan Duh (morda se za temnimi očali skriva avtor romana Sveti gozd).

V svojem kritiškem pisanju nerada uporabljam tujke, saj se v slovenskem jeziku da skoraj vse ustrezno povedati (seveda ohranjam enopomenske in večpomenske filozofske termine), pri srečanju z romanom Roka Vilčnika in izrekanju mnenja o njem pa so privzete besede skoraj nujne. Roman Sveti gozd je intriganten, šokanten in provokativen, v njem je načrtno negirana etika. Absurd se meša z nonsensom, paradoksi kar mrgolijo, humor je obešenjaški in sajasto črn. Besedo intriganten bi lahko pomensko navezali na izraze izzivalen, vznemirljiv, enigmatičen, teatralen, domiseln in še marsikaj drugega, preprost pomen izraza pa je bil zgolj spletkarski. Šokantno in nepredvidljivo je ravnanje glavnega protagonista, igralca in detektiva Pecka Glayzla, prav tako razburljiva sta njegova dejavnost skoraj poklicnega morilca in do skrajnosti iracionalno bogoiskateljstvo, ki postaja že blasfemija. Pisatelj boga večinoma piše z malo začetnico, sčasoma pa tudi z veliko. Pojavi se odrešenik Jezus Kristus in pisatelj ga ima kratko malo za hipija. Pekel in nebesa sta precej nazorna, še na Adama, Evo in kačo z jabolkom vred je mogoče naleteti. Provokativnost se kaže v tem, da si avtor ne postavlja nikakršnih meja. Umetniška svoboda njegovega antijunaka privede tako daleč, da izenačuje vrednost življenja in prihod smrti, brezobzirno se polašča ljudi, celo tako grozljiv je kot človek, da je v preteklosti pretepal ljubljeno Lolo. Rad bi prišel resnici do dna, zakaj jo je bog (imenuje ga stari) vzel k sebi. Dognati hoče, do kod seže božja moč, svoj življenjski prostor sam razširja, kamor se mu zahoče. Ker ne občuti niti empatije niti pretiranega sovraštva, vedno vse izvaja po svoji volji. Etika je absolutno negirana. Pomen etike, razmerje med etiko in estetiko in morebitne omejitve so stara vprašanja, s katerimi se ukvarjata literarna teorija in tudi filozofija. Estetika je v teh dilemah v literaturi za odrasle po navadi zmagovalka. Če jo kdo skuša nekoliko omejiti na področju mladinske književnosti, doživi hladen tuš, saj se kaj kmalu najdejo zagnane teoretičarke in celo pisateljice, ki trdijo, da je za otroke primerno vsakršno pisanje, tudi nemoralno in prepredeno z nasiljem. Njihov argument se glasi, naj otroci čim prej spoznajo resnično življenje, zato jih nikakor ni primerno zavijati v vato ali postaviti pod stekleni zvon (takšen napad se je ob pomislekih, da prav vse za malčke res ni primerno, zgodil avtorici tega zapisa).

Rok Vilčnik je torej popolnoma svoboden pisatelj. In kaj je tisto, kar kljub vulgarnosti, sadizmu in nazorni agresivnosti potrjuje umetniško vrednost njegovega novega romana? Delo je napisano v odličnem slogu, obrtniško vrhunsko; ni uporabe višjega in nižjega jezika. Veliko je parafraz rekov, frazemov, naslovov knjig, verzov iz znanih pesmi in drugih kratkih odlomkov. Za profanim je slutiti intelektualizem in eruditstvo. Posebno moč in prepričljivost imajo izvirne in domiselne besedne igre. Pisatelj se igra s pomeni, jih premetava in obrača, njegova jezikovna bravuroznost in domišljija se uveljavljata brez konca in kraja. Pisanje je izredno duhovito, med seboj so spretno in učinkovito pomešani humor, groteska, ironija, sarkazem in cinizem. Pri vsem tem pa pisatelj prikaže še čuden položaj, v katerem antijunak zapade v melanholijo, neznačajneža se polasti tudi samota. V iskanju resnice, zakaj je moralo ugasniti Lolino življenje, in bogoiskateljstvu je kdaj pa kdaj poln samousmiljenja, zastavlja si filozofska vprašanja in išče odgovore nanje. Zatem pa se iznenada spet poraja sprememba: vse skupaj sploh ni res, saj gre samo za to, da snemajo film, detektiv je pač eden od igralcev v njem in ima vlogo, kakršno so mu namenili drugi. Scenarij je takšen, da antijunak lahko počne, kar se mu zahoče, zlorablja ljudi ter samega sebe postavlja v vlogo boga, in to precej bizarnega in pokvarjenega. Njegove stvaritve bi lahko bile še veliko bolj klavrne, kot so uresničitve različnih svetovnih božanstev. Lahko razberemo, da se nam ne obeta nič dobrega, svet je grd, človek ne ve, kaj naj stori z njim in samim sabo.

Samo Lola je vedela, da Peck Glayzl ni normalen, toda pravzaprav bi si bilo treba na novo zastaviti vprašanje in premisliti, kaj je še sploh normalno. Je normalna vojna, ki divja v bližini? Je normalno, da se bodo ljudje prikazovanja trupel na ekranu slej ko prej navadili, kot da gre samo za eno od običajnih vesti po večerji? So normalni vsi ukrepi, ki so bili sprejeti zaradi pandemije? So normalne nastavitve vodilnih organov, in to prav tistih, ki so najbolj ogrozili svobodo medijev? Zdi se, da nenormalnost čedalje bolj sprejemamo za nekaj samoumevnega, pri tem pa pozabljamo, da sami sebi režemo vejo, na kateri sedimo. Morda bomo kmalu samo še viseli z nje in potem bo vsega konec.

Peck Glayzl začudeno opazuje ves nered in pravi, da je človek omejen prostor sredi absolutnega. Podredil se je moderni tehnologiji, toda ni še vse izgubljeno, saj mu preostane še smeh.

Smeh ukrivlja prostor, ukrivlja vse – je najmočnejša sila v življenju. (str. 132)

V vzbujanju smeha se pač lahko zgodi, da gre humorist čez rob. Ni predpisov, čemu naj bi se smejali. Vsebina romana Roka Vilčnika je res zelo smešna. Povezovanje in izmenjavanje abstraktnega in konkretnega sta izpeljani tako izvirno in domiselno, da je avtorjeva ustvarjalna silovitost zares vredna občudovanja. Kaj vse je mogoče postoriti s slovenskim jezikom! Koliko nenavadnih besed se pisatelj domisli! Kakšne bistroumne izpeljave se mu posrečijo! Treba je poudariti: literarna umetniškost je očitna, in dodati: vernim, plemenitim in sočutnim ljudem pa njegov roman po vsej verjetnosti ne bo po godu.

Pravi, da nikoli ni šlo za nič, vse si je le izmislil, samo da ne bi bilo dolgčas.

Dolgčas je tisto najstrašnejše, kar se človeku – in drugim entitetam z zavestjo – lahko

primeri. Zavest je hrup. Širi se po telesu s kratkočasjem. Samo tako lahko preživi. (str. 143)

Bojan Sedmak, slovenski pesnik, pisatelj in kantavtor, v spremni besedi Kaj sveti v svetem gozdu pravi, da četrta daljša proza vsestranskega književnika Roka Vilčnika predstavlja tolikšen odmik od ustaljenega žanrskega pisanja, da se ga je za razumevanje najbolje lotiti s klasičnim orodjem literarne teorije. Odgovori so naslednji: ni jasno, kje se vse skupaj dogaja; ne, koliko je literarnih oseb in kakšne so; pripovedovalec je najbrž prvoosebni, še najbližje filmskemu igralcu; zgodba bi lahko bila pitoreskni sprehod po dimenzijah nihilizma in eliminacija vsega, kar je tam moteče; tema romana je ubijanje za preživetje; ostaja vprašanje, ali je Lola vredna ideje; slog so kratki turbosarkastični stavki. Užitek v branju romana je med drugim v tem, meni Sedmak, češ, ni se treba ukvarjati z maniro, da morajo biti umetniškim besedilom nujno pridodane kakšne moralne sladice. Morda je bralstvo tako res prikrajšano za celovit katarzični sprelet, a je zato »… lahko deležno navdihujočega čudenja ob zadovoljnem hihitanju in čohljanju za ušesi« … (str. 151) Pisec spremne besede problematizira roman kot formo in premišljuje o morebitnem novem poimenovanju literature v samostojni Sloveniji. Navede nekaj avtorjevih duhovitosti in abecedni seznam literarnih likov ter nas, zato da bi vzeli v roke Vilčnikov roman, spodbudi z naslednjimi besedami: »Takó, zdaj pa na zdravje in branje!« (str. 154)

Marija Švajncer