Kulturni center Maribor, 2022, Frontier 199
Nova knjiga mariborske filozofinje že z naslovnico, ki je stvaritev karikaturista Marka Kočevarja, vsaj približno da vedeti nekaj o vsebini oziroma sporočilu. V ospredju je zbeganček, ki se bliža s tal štrlečim bodečim človekovim pravicam, lovi ga virus, označen z besedo zdravje, nadenj se zliva lepljiva tekočina z imenom ekonomija, za vogalom pa ga z gorjačo v rokah pričakuje politika. Naštete štiri sestavine človekovega družbenega položaja so nekako tudi glavne teme, s katerimi se pisanje Marije Švajncer ukvarja. A vse povezuje veda, ki se ji pravi filozofija. Tako je izpolnjen okultni obrazec petih prvin, ki so zemlja, voda, zrak, ogenj in duh.
Besedila zvrstno sodijo nekje med eseje in razprave in se dotikajo tudi oblike kolumn. Spisana so spretno in privlačno, kar je tudi siceršnja odlika pesnice, pisateljice ter predavateljice. Tematsko so naravnana na nekakšen pregled tridesetletnice slovenske državnosti s poudarkom na sedanjosti, aktualnosti. Glede na tematiko se filozofija oslanja na antično filozofijo, posebej na Platona in Aristotela, ne izpusti Karla Marxa, posebej izpostavi ugotovitve nemško-ameriške politične teoretikinje Hannah Arendt, ne pozabi na sodobna slovenska filozofa Slavoja Žižka, Borisa Vezjaka in filozofinjo Cvetko Hedžet Töth.
Ker je razprto diskurzivno polje precej široko, pisateljica sistematično obdeluje naštete teme, jih med seboj primerja in vzporeja tudi s športom, psihologijo in seveda etiko. In prav etika je osnovno gledišče, ki razsvetljuje ostala področja oziroma teme. Človekova vpetost v sisteme in podsisteme je tista poglavitna sestavina njenih razmišljanj. Sprašuje se in s tem seveda podžiga spraševanje pri bralstvu o vlogi človeka v primežu pretiranih informacijskih pritiskov, ki jih globalizacija prinaša. Kaj pomaga osamosvojitev, če pa slovenščina zapada pod diktat angleščine in če se odločanje o marsičem dogaja drugje, nekje izven države. Ob tem nevsiljivo opozarja na vodne in prikrite pojav različnih totalitarizmov, s katerimi pravzaprav poteka permanentna borba. Obregne se tako ob problematiko umetne prekinitve nosečnosti kot tudi ob absurdne uredbe v času pandemije in dogajanja v zvezi z obvladovanji množičnih občil.
O vseh tej temah temeljito razpravlja in polemično naravnane misli razgrinja, ko vrednoti miselne dosežke sodobnosti in preteklosti. Tako tudi njen slog predstavlja določeno mero razburkanosti, kar daje knjigi dražest in obilo bralnih užitkov.
Andrej Lutman