Piše: Matej Krajnc
Jugoton, 1984/Croatia Records, 2022
“Velika atrakcija u vašem gradu …” Ko je leta 1984 izšel pričujoči album, so ga mnogi kritizirali. Govorilo se je, da Čorba ni več referenčna, da je njihov ustvarjalni vrh mimo, da album kot celota ne dosega kakovosti Mrtve prirode, ki je leta 1981 obveljala za komercialni in ustvarjalni vrhunec zasedbe, po drugi plati pa se je hvalilo nekatere posamezne pesmi s plošče. Zadeva je seveda nekolikanj kompleksnejša in ponatis albuma, ki je s sodobnim, t. i. “masteringom na pol hitrosti”, pravkar izšel pri Croatia Records, ponuja možnosti vnovičnega vpogleda.
Leta 1984 je Riblja čorba še vedno delovala v zasedbi Đorđević, Aleksić, Kojić, Bajagić in Milatović, a to je bil zadnji album v tej zasedbi: Bajaga in Kojić sta šla po svoje, Bajaga v nadvse uspešno solistično kariero, Kojić pa je imel osebne težave; med drugim je kmalu zatem izdal mini LP s štirimi pesmimi, na katerem sta sodelovala tako Bajaga kot Bora. Nekaj hude krvi se je kmalu poleglo, o tem je sicer precej virov v spletu. Pričujoči album je torej pomenil zaključek prvega obdobja zasedbe, 1978-84, o katerem njeni pristaši še vedno govorijo z največjim odobravanjem. To je bilo tudi obdobje največje referenčnosti in vpliva zasedbe, čeprav so pozneje še nastajale pomembne pesmi in albumi, leta 1986 pa je album Osmi nervni slom ponovil komercialne uspehe nekaterih plošč iz obdobja Kojića in Bajage. A pričujoči album je bil neke vrste komercialno razočaranje, “komajda smo dosegli 100.000,” je pozneje povedal Bora, ki še danes vztraja, da je bil album kakovostno na visoki ravni. Prav ima. A nanj so udarili pečat “šund”, kar je pomenilo, da ni bil oproščen davka, od tod tudi nekolikanj višja cena in posledično, tako se rezonira, nižja prodaja. “Pa tudi bend je bil v riti,” dodaja Bora.
Objektivno gledano je Muzičari koji piju najbrž tudi po vsebini vrhunec zgodnjega obdobja zasedbe. Kdo bo morda čudno pogledal, a dejstvo je, da sta se avtorski moči Bore in Bajage na tem albumu še zadnjič združili v nekaterih najbolj zanimivih avtorskih poglavjih. Bajaga je za ploščo prispeval eno najmogočnejših balad, Kad hodaš, naslovna pesem, ki jo je tudi spisal brez Borinega deleža, pa je še vedno imenitna (samoironična) satira, oblečena v klasično rokenrolovsko obleko. Skupaj sta soustvarila pesmi Kazablanka in Mangupi vam kvare dete, s Kojićem pa sta napisala še Džukele će me dokusuriti. Kojić je pustil avtorski pečat še v pesmi Minut ćutanja. Miša Aleksić je z Boro soustvaril pesmi Nemoj da kažeš mome dečku in Priča o Žiki Živcu. Ostali so videospoti za Kad hodaš, Muzičare in Žiku Živca. Pesem Besni psi je zaradi Borine politične nekorektnosti, ki je bila takrat še dobrodošla sestavina satir, razjezila Arabce in o tem se je precej pisalo v medijih. Je morda ta drobna kontroverznost pokopala ploščo, so se spraševali nekateri člani. Ali pač oznaka “šund”? Ali pač tedanja Borina črnogledost in črnopisnost, ob kateri sam priznava, da takrat osebno ni bil v najboljši koži? A iz teh občutij je nastala mogočna pesem Ravnodušan prema plaču, ki album zaključi nadvse učinkovito. Nekateri so tudi mnenja, da je plošča na vrhuncu novega vala delovala preveč klasično rokersko, da se fantje niso potrudili ostati v koraku s časom. A niso bili te vrste bend, to je bolje uspevalo Bijelom dugmetu, ki se je najprej uspešno prilljučilo na novi val, v drugi polovici osemdesetih pa se zavihtelo na zgodnji turbofolkovski vlak, takrat preoblečen v gibanje ohranitve federacije, ki je zaradi dogajanj na Kosovu in drugih notranjih konfliktov že pošteno pokala po šivih. Riblja čorba je na te dogodke reagirala z rockovskima pesmima Pogledaj dom svoj, anđele (1985) in Oko mene (1988).
Bajaga je že pred odhodom iz Čorbe imel “na lagru” lepo število pesmi, ki “nekako niso sodile v glasbeno podobo benda”, bile so umerjene bolj novovalovsko … med njimi tudi Pustite me druže, ki je leta 1981 skoraj postala del Paket aranžmana. Posnel je ploščo s prijatelji iz raznih drugih bendov, ki so nato postali Instruktori pozitivne geografije ali kar Instruktori, album Pozitivna geografija pa je prav tako leta 1984 postal prvi korak na dolgi Bajagovi glasbeni poti, na kateri je še večkrat sodeloval z Boro in matičnim bendom. A o tem kdaj drugič.
Album Muzičari koji piju je edina Jugotonova izdaja zasedbe – z izjemo skupnega promo singla z Danielom Popovićem, ki je bil del promo serije Jugoton express. Naslednji album Istina s proslulim Angelom je spet izšel pri matični založbi PGP RTB. Tudi o teh diskografskih ozadjih obstajajo viri v spletu. Ob ponatisu Muzičarov, ki zaradi svežega (re)masteringa tudi zvočno odpira nove pokrajine Čorbinih pesmi, pa smo lahko, čisto for the fuck of it, tudi malce nostalgični in subjektivni: ko je izšla, mi je družinska prijateljica prinesla vinilko in na njej “grde ksihte”, kot so rekli pri nas. Vinilka se takrat ni ravno pogosto vrtela, ker domačim rokenrol ni tako zelo ugajal, oče pa, ki je užival tako v poetičnosti kot v sarkazmu in udarnosti Kosti u grlu, Pokvarene mašte, Mrtve prirode in Buvlje pijace, je bil žal že na Pišekovi njivi, kot so ljudje pravili celjskemu mestnemu pokopališču. A bratranec je imel kaseto, ki sva jo izdatno poslušala in celo ustvarila svojo lastno avtorsko pesem z naslovom Muzičari koji piju. Morda pa jo kdaj zares posnameva.