Sprehajala sem se med grmički belo cvetočih hortenzij. Že nekaj let so bile moje najljubše cvetje. Bohotile so se v senci mogočnih dreves botaničnega vrta, v katerega me je pripeljala Ema.

Ema, moja edinka. Nevesta. Kdaj pri bogu je minilo trideset let, ko so se moje misli, kakor sedaj njene, vrtele okoli cvetja, torte, obleke…Kdaj?

Spomnim se skromne torte, ki jo je spekla soseda, z belo glazuro, rumenim in modrim cvetjem. Moj poročni šopek so sestavljale rumene gerbere in modre perunike, zato sem jih hotela tudi na torti.

Takrat je zarezalo skozi moje spomine, spomine izpred tridesetih let. Spomnila sem se, kako je veselje ob vznemirljivem začetku v dvoje zasenčil nesrečen mamin obraz, njene oči, polne razočaranja in vlažne od nastajajočih solz.

”Zakaj nočeš moje obleke? Lepa je. Čipka je dragocena, ročno izdelana. Hranila sem jo zate.”

”Mama, staromodna je, nihče se ne poroča več v beli obleki. Morda še samo kje na vasi. Sedemdeseta so. Leta otrok cvetja. Moja poročna obleka bo imela na kremno beli podlagi šopke rumenega in modrega travniškega cvetja, kratke metuljaste rokave. Frfotava bo in lahkotna. Poglej kakšna je tvoja! Posivela čipka, tesna svila, dolga vlečka in tančica. Tako zastarela! 

Govorila sem v zanosu težko pričakovanega dogodka, čutila sem, kako so mi pordela lica. Mama je molče poslušala. Gledala sem jo, a je nisem videla. Vse moje misli in besede so bile usmerjene v moj poročni dan. V nekem trenutku se mi je zdelo, da bi morala kaj izreči, morda potrditi. Pozorno sem jo pogledala. Samo stala je tam, brez besed

Brez besed je obleko previdno snela z obešalnika in jo zložila, kakor metulj zloži svoja krhka krila. Zavila jo je v svilen papir in jo položila v škatlo, iz katere so dišali šopki posušene sivke.

Potem me je pogledala z vlažnimi očmi in rekla: ”Veselim se zate.”

Vznemirjenje me je prevzelo ter me povleklo v vrtinec dogodkov in čustev. Polna novih doživetij sem hitro pozabila na ta dogodek.

Mame že nekaj let ni več. Pogrešam jo, tako zelo jo pogrešam. Sprehajam se med hortenzijami in v mislih z njihovimi cvetovi in cvetovi kremno belih vrtnic sestavljam poročni šopek za Emo. Potem pa… ob spominu na mamine razočarane oči…ne, tega ji ne bom naredila. Naj se sama odloča. Samo ob strani ji bom stala.

”Mami, poglej te bledo rožnate potonike! Zdi se mi, da bi bile čudovite v poročnem šopku… in na mizah.”

”Res je, čudovite so. Tudi s srebrnimi pogrinjki se bodo ujemale.”

Gledala sem svojo čudovito hčer in uživala ob njenem vznemirjenju. Po moji zavesti pa je začel glodati črv slabe vesti, ker si nikoli nisem vzela časa, da bi se pogovorila z mamo. Takrat sem z lahkoto odmislila njene vlažne oči, sedaj pa me zasledujejo kakor moreča megla.

Dan poroke se je bližal in Ema je začela počasi seliti svoje stvari v novi dom. Pred odhodom si je vedno vzela čas za skodelico čaja, ki sva jo spili na terasi ob usihanju še enega pomladnega dne. Uživala sem v teh trenutkih in jih ob njenem odhodu zaklenila v skrinjico spominov.

Nekega dne je privršala v kuhinjo, kjer sem mesila testo za kruh.

”Mama, ne morem več!”

”Ljubica, kaj se je zgodilo?”

”Konec me bo. Le zakaj se ljudje poročajo, če je vse tako zamotano?”

”Kaj se je zgodilo?”

Odvezala sem predpasnik, pristavila kotliček za čaj in jo odvedla na teraso. Potem sem ji potisnila v roke skodelico vroče tekočine. Nekaj časa sva samo previdno srkali, potem pa je začela spet hlipati.

”Zakaj je vse tako težko? Rožnate potonike sem dobila šele v petnajsti cvetličarni, botanični vrt je prestavil datum, ker so po pomoti oddali prostor še enemu paru. Se zgodi, sem pomislila in stisnila zobe. Zdaj pa mi je dovolj. Poroko moramo odpovedati.”

”Sedaj pa sem res radovedna. Ali si je Rok premislil?”

Nasmehnila sem se ji, a rezultat je bil drugačen od pričakovanega.

”Mama, to pa res ni smešno!”

”Ne vem, saj mi nisi povedala, kaj te je tako vznemirilo.”

”Šivilja, šivilja, mama! Padla je in si zlomila roko. Moja obleka zato ne bo dokončana do poroke. Samo gospa Pepca zna delati s to nežno čipko. Najbolje, da se poročim kar v beli halji. Namesto biserov pa si bom obesila okoli vratu stetoskop.”

”Kadar sem bila razburjena je moja mama vedno govorila, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Ne boš verjela: te preproste besede so me vedno pomirile, še posebej, ker se je na koncu vedno našla rešitev. Pomiri se, spij do konca čaj, potem pa bova vse skupaj malce odmislili. Rešitev se običajno najde, ko je ne iščeš. Najde te popolnoma nepripravljeno in zato te še posebej močno razveseli. Pridi, pomagala ti bom naložiti še nekaj stvari v avto. Potem pa bova stvar še enkrat premislili.”

Pogledala me je s tistimi čudovitimi zelenimi očmi z zlatimi pikicami, ki jih je podedovala po očetu. V tistem hipu se mi je zazdelo, da je še majhna punčka, ki joče za izgubljenim medvedkom.

V garaži sva pregledovali škatle in izbrane stvari zlagali v plastične košare. Na eni izmed škatel je pisalo ALBUMI. Ajda je bežno brskala po njih, potem pa glasno vzdihnila.

Potisnila mi je enega izmed njih v roke in začudeno dejala: ”To je babica, to je njena poroka. Poglej, kakšno čudovito obleko ima! Moda pa se res ponavlja. Kakšna čipka, kakšna čudovita svila. Poglej to vlečko. Nobena moja prijateljica ni imela tako dolge. Zakaj nikoli nisem videla te slike?”

Prijela sem jo za roko in jo popeljala do polic v kotu. Z najvišje sem snela škatlo iz rjavega kartona. Prevezana je bila z rožnatim svilenim trakom, ki je bil popolno nasprotje zdelani škatli. Odvezala sem ga in odprla pokrov. Še po toliko letih je zavel iz njene notranjosti vonj po sivki. Odvila sem šumeč svilen papir. Pod njim je bila natančno zložena mamina poročna obleka. Previdno sem jo dvignila v zrak, da se je umetelno izvezena čipka odvila, prosojna tančica pa kot dih nežne pomladi zavalovila proti tlem. Ema je stala z odprtimi usti, iz katerih je prišel samo droben vzdih. Potem je otresla glavo, kakor da se hoče prepričati, da ne sanja.

”Kakšna obleka. Ali mi jo posodiš?”

Gledala me je kakor človek, ki čaka na obsodbo. Oči je na široko odprla in brez diha čakala na moj odgovor.

”Z veseljem ti jo podarim.”

Začela je poskakovati kot majhna deklica. Obleko je prislonila ob svoje telo in tekla proti kopalnici do ogledala.

Od daleč sem zaslišala njen navdušen glas: ”Samo malo jo je treba zožiti in odnesti v čistilnico.”

Potem se je zaslišalo šumenje svile. Stala pred menoj, jaz pa nisem mogla odpreti ust. S spetimi lasmi je bila identična podoba svoje babice.

”Mami, zakaj mi nisi nikoli pokazala njene obleke?”

”Pridi, ugotoviti morava, kaj bo potrebno storiti z njo, da bo postala tvoja popolna obleka. Potem pa ti bom povedala njeno zgodbo.”

Na poročni dan je moja Ema blestela. Sreča je sevala iz vsakega njenega giba, iz vsakega njenega smehljaja. Obleka je vsemu dodala poseben čar, ki ga lahko ustvarijo sami predmeti z zgodbo. Ko se njihova zgodba razplete, niso več samo predmeti, ampak postanejo zgodba sama.

Moja zgodba je dobila epilog. Včasih se usoda poigra z meseci ali celo z leti. Na koncu pa je važno samo, da se stvari postavijo na pravo mesto in da se lahko spominjamo brez obžalovanja.