Moj pogled je uprt v gore, ko začutim strast kozoroga, ki lahkotno skače po skalovju. Pomislim, da je hrepenenje kot bogastvo shranjeno v dediščini značajev in značaj človekova usoda.

Pred zoro julijskega jutra sem se odpravila proti Vršiču, ki je moja najljubša gorska točka. Načrtovala sem planinsko turo za tri dni. S seboj sem vzela običajne planinske rekvizite, med katerimi ni manjkal planinski priročnik s seznamom poti. Brala sem ga večinoma kot neutemeljena mnenja neizkušenih gornikov. Okoliške poti in njihove kombinacije sem poznala in ob tem pomislila, da bi bila lahko gorska vodnica po Julijskih Alpah. Planinsko znanje so mi posredovali gorenjski predniki, kar sem nadgradila s svojimi planinskimi izkušnjami.

Kot oprtana kamela sem se tisti dan odpravila izzivom naproti. Vršaci okoli Vršiča so mi obetali lepo vreme in po intuiciji sodeč novo izkušnjo. Že po prvi uri hoje sem padla v prijeten trans. Ob hoji se mi je pogled na strme vršace v snegu zdel kot vrh poželenja.

Najprej sem prispela do prvega Prisojnikovega okna. Seveda sem želela skozi nadaljevati pot, a kaj hitro ugotovila, da sva skupaj z nahrbtnikom preširoka. K sreči je mimo prišel planinec, da sem mu podala svoj nahrbtnik in se skobacala skozi okno. Toda odprla so se vrata na pot, ki je postajala vse zahtevnejša v smislu plezalnih sposobnosti. Zakrčena sem pogledala v planinski priročnik, kjer je pisalo: »pot po grebenu Prisojnika ima prepadna ostenja, ki so primerna le za izurjene planince…« Ampak tako hudo že ne more biti, sem pomislila. Oklevala sem, a vztrajnost, ki sem jo imela kot prevladujoč del značaja, mi ni pustila, da bi se ob prvi nepriliki obrnila nazaj.

Hodila pa sem vendarle precej počasneje ter napeto oprezala v višino, kakšen korak me čaka. Upala sem, da prepadna ostenja preidejo v pot, ki jo lahko prehodijo tudi nedeljski izletniki iz prestolnice v običajni mestni obutvi.

A nasprotno temu sem prišla do tesnobe vzbujajočega skalnega previsa.  V mislih je ovira presegala moje sposobnosti, da sploh lahko preživim. Naslednji trenutek sem s pol zadnjice sedla na skalo zraven, da bi si oddahnila od šoka. Seveda sem kot strastna kadilka v izjemni okoliščini rekordnega časa za nekajkrat presegla običajni nikotinski odmerek in pojedla zalogo čokolade za tri dni. Po vnosu vseh razpoložljivih snovi v telo je stanje šoka prešlo v vprašanje preživetja. »Should I stay or should I go?« mi je odmevalo v mislih. Nisem nameravala tvegati padca v globino, zato sem v naslednjem trenutku vrgla svoj nahrbtnik na spodnjo polico. Vedela sem, da mi nahrbtnik, kljub temu da mi je drag spomin, v primeru preminutja ne bi služil več.

Takrat me je opazil na videz povsem običajen in hkrati simpatičen planinec, gorski reševalec, ki se je šel tistikrat v hribe le rekreirat. Kasneje je povedal, da je preplezal celo Čopov steber Severne triglavske stene. »Potrebujete pomoč?« me je vprašal, ko je prepoznal mojo stisko. »Ja, pa jo res!« sem odvrnila kar naenkrat veselo, saj se mi je zdelo, da je priletel kot angel iz nebes. Ni preveč razmišljal, dvignil me je z levo roko in naslednji trenutek sem bila presunjena nad njegovo močjo. Poleg svojega nahrbtnika je oprtal na drugo ramo še mojega, ki je tik pred odpravo tehtal dvanajst kilogramov, z mojim telesom, ki je takrat tehtalo nekaj čez sedemdeset kilogramov v levi roki, z desno roko pa kot pajek plezal po navpični steni.

Varno sem prispela v dolino, nato še domov, kjer sem pred spanjem razčlenjevala bilanco tistega dne. Od takrat dalje hodim sama le po zanesljivih planinskih poteh.