Piše: Matej Krajnc

Učila, 2022

Zdi se nam, da o Marilyn že vse vemo. Postala in ostala je ena tistih osebnosti, za katero je dovolj ime, pa vsi vemo, za koga gre. Njena javna podoba je še vedno polna stereotipov, od neumne blondinke in seks-bombe, do žrtve, ki se je pustila izkoriščati in je na koncu žalostno končala, precej premlada in v letih, ko bi se lahko predstavila v še več karakternih vlogah. Njeni filmi so že zdavnaj kultni in v nekaterih krogih se še vedno lomijo kopja, ali je protagonistka bila kaj prida igralka ali ne. Družbena omrežja so polna njenih fotografij, filmske biografije se trudijo prikazati ta ali oni aspekt njene osebnosti, dokumentarci počnejo podobno, čas pa teče in zdi se da “persona” Marilyn Monroe živi neodvisno od vseh teh različic, poskusov in statementov. Spremlja nas nekako nadčasovno, vedno na precej naklonjen, topel način, ki nam najbrž poskuša tudi kaj dopovedati. Med drugim morda: glejte filme, a pustite me počivati v miru. A to seveda ne gre – kaj bi imel o tem poreči šele Elvis, pa Lennon in še kdo. Ikone sodobnega sveta ne bodo nikoli imele miru, kar pa po svoje ni nič slabega: na tak način lahko nove generacije znova in znova spoznavajo njihove opuse in se same opredelijo glede recepcij in percepcij.

Knjiga pred nami se posveča Marilyn slehernici – Normi Jean, ki je ne poznamo dobro in se je niti ne trudimo spoznati, saj za popularno konzumacijo (beri: mainstream) ni preveč zanimiva: problematična družina, predeterminiranost k življenju, kot so ga narekovala štirideseta 20. stoletja, usoda torej, ki ni obetala ničesar zares presežnega. A če je že predeterminiranost hudičevo slaba popotnica, je determiniranost tista, ki lahko usodo tudi spremeni. A na hitro ne gre. Pisateljici, ena finančna menedžerka z veseljem do zgodovinskih romanov, druga pa iz sveta, ki Marilyn pravzaprav nikoli ni razumel, pa se mu je zdelo, da jo, skušata zgodbo o Normi, ki je postala Marilyn, povedati na berljiv način, zaobjeti skušata vsa poglavitna tragična poglavja, ki so se za mlado soprogo naposled prelevila v blišč (in bedo) sveta novih in drugačnih odpovedovanj, razočaranj in preizkušenj. Tekoč in spreten prevod Maruše Mugerli Lavrenčič privzdigne knjigo med boljše prevodne dosežke založbe, ki nas že nekaj časa pridno zalaga z biografskimi romani pomembnih protagonistk popularne kulture in umetnosti, v tej zbirki sem jih našel enajst. Počasi tako dobivamo predse podobo 20. stoletja v nekaterih največjih zgodbah številnih ključnih stebrov tedanje družbe, ob pričujoči knjigi pa nas popade radovednost in gremo spet raziskovat. Kopja naj se kar lomijo, a ostaja dejstvo, da je podoba “neumne blondinke” v primeru Marilyn dejansko zgolj navidezna, za doseganje posebnih učinkov. To bi moralo dandanes najbrž biti jasno vsakemu, ki se resno ukvarja s popularno zgodovino 20. stoletja. Če se posvetite njeni igri, boste nemalokdaj pošteno presenečeni, namreč nad širokim diapazonom različnih likov, ki jih je igrala, in čustev, ki so jih ti liki bili sposobni pokazati – od Sedmih let skomin do Nekateri so za vroče, Avtobusne postaje in Reke brez povratka, ki je najbrž moj najljubši film Marilyn Monroe. Ko pa boste prebrali tole knjigo, boste najbrž razmislili tudi o nekaterih vrednotah sodobnega sveta. Kar nikakor ni slaba popotnica.