Piše: Melanija M. K. Lamerov

IRON

Zjutraj sem se zbudil tako naspan in spočit. Zdelo se mi je, kot da je ura že opoldan, a ni bila. Ob meni na postelji je ležala Faye. Takoj me je pogledala s svojimi rjavimi očmi in začela veselo migati z repom. Vstal sem in jo počohal. Potem sem se namenil proti kopalnici. Ustavil sem se na hodniku, ko sem videl Enrica že pri delu. Stal je sredi svoje pisarne in se pogovarjal po telefonu. Njegov izraz in glas je bil tako uraden, tako dominanten. Na sebi je imel sprane raztrgane kavbojke, iz katerih pa je kukal rob oprijetih spodnjic. Svoje oči sem sprehodil po njem, po izbočeni zadnjici, ki bi jo z veseljem gnetel v rokah. Čutil sem, kako je moj tič kar trznil ob pogledu na izklesano telo čudovitega moškega. Opazil me je, najin pogled se je zaklenil. Moje srce je podivjalo, ko me je tako pogledal. Potem je nadaljeval pogovor, se obrnil stran, jaz pa sem šel naprej v kopalnico.

»Moraš danes kam?« je vprašal, ko se je pojavil za mano v kopalnici. »Ne, ob nedeljah ne delam, razen če me pokličejo,« sem odgovoril. Mislil sem sicer iti k Ziti in Zionu, a Enricu nisem dovolj zaupal, da bi ju vpletal v zgodbo. »Dobro,« je rekel zadovoljno. »Pridi, greva na zajtrk,« me je povabil in nase navlekel tesno črno majico ter nogavice.

Miza je bila obložena z dobrotami, pečena jajčka s slanino, vse možne vrste kruha, namazi, kosmiči, sadje, marmelade in džemi. Kar sline so se mi začele nabirati v ustih, ko sem zagledal vse to. Enric se je zopet usedel na čelo mize, verjetno je bilo to njegovo mesto. Tudi Roel je sedel na istem mestu kot večer prej. Tokrat je bil bolj prijazen do mene, tako pokoren ob Enricu. Ne vem, kaj sta imela prejšnji večer, a je moral res razkuriti Enrica, da ga je tako močno nabil v mizo. Nisem si znal predstavljati, da bi sam kaj takega naredil svojemu bratu ali sestri.

Kako všeč mi je bila široka okenska polica, ki jo je imel Enric v delovni sobi ob policah s knjigami. Bila je oblazinjena z usnjem, nizka in velika, da si lahko ležal na njej, če bi želel. »Lahko?« sem vprašal in pokazal na knjige. »Seveda,« je rekel, se usedel za mizo in odprl pokrov računalnika. Preletel sem naslove knjig in ven potegnil knjigo z naslovom Čudovita polomija. Stopil sem korak proti izhodu iz delovne sobe, čeprav sem v resnici želel v drugo smer. Najraje bi se zleknil na poličko in ostal v istem prostoru kot Enric.

Zavrtel sem črn gumbek, ki je bil poleg stikala za luč, in v sobi se je pojavil zvok moderne glasbe. Skomignil sem, pustil glasbo prižgano in se vrgel na posteljo. Pretegnil sem se, roke zvil pod glavo in zaprl oči. Pritegnilo me je besedilo pesmi Leave a Light On. »Takoj ko mi je nekdo omenil, da si povsem sam, sem začutil prekletstvo težav, ki ti teče po žilah. Neodgovorjeni klic me je vznemiril, vse te cigarete mi ne bodo pomagale, da se ne bi spraševal, kje si. Ne spusti se, zdrži. Če se zazreš v daljavo, je hiša tam na hribu. Naj te vodi kot svetilnik. To je mesto, kjer boš vedno varen in ljubljen. Vsi smo naredili kdaj napako. Če se boš zgubil … bom zate pustil prižgano luč …« Prepoznal sem glas znanega pevca Toma Walkerja. Zagnal sem se skozi vrata do Enrica. Kot bi me pričakoval, je dovolil, da sem videl ravno to pesem na ekranu njegovega računalnika. Vedel je, da sem prižgal glasbo. Želel je, da slišim to pesem. Zavrtel se je na stolu. Spogledala sva se v oči. Potem je počasi vstal in stopil do mene. Nežno me je pobožal po licu. »Te lahko poljubim?« je vprašal, a ni počakal na odgovor. Moje telo mu je že zdavnaj dalo dovoljenje za to.

Počasi me je obrnil, da sem se z ritjo naslonil na njegovo pisalno mizo. Tako je bil višji od mene. Roke je položil na moj hrbet, me nežno gladil in božal. Najina jezika sta se igrala, drsela drug po drugem. V spodnjicah mi je zmanjkovalo prostora, ker se je tič vzburjal ob Enricovi bližini. Ko se je odmaknil, sem obraz položil na njegova prsa. »Objemi me,« sem pokorno poprosil. Tako dolgo me že nihče ni zares objel. Nihče, ki bi mu bilo zares mar zame.

»Pridi z mano, grem na trening, če boš želel, se lahko pridružiš ali pa igraš kak drug šport,« je rekel Enric. Skozi dnevno sobo sva prišla v prostor, kjer sva se po stopnicah spustila v ogromno telovadnico. Z vso profesionalno fitnes opremo, igrišči za vse možne športe z žogo, sobo za tenis, namizni tenis in skvoš, in manjše strelišče. Telovadnico z blazinami, boksarskimi vrečami in vsemi možnimi orožji, palicami, noži ali sabljami. Česa takega še nisem videl. Nikoli si ne bi mislil, da se pod tako vilo skriva pravi športni center. Enric je videl, kako sem navdušen. »Tu trenirajo vsi moji zaposleni, imajo neomejen dostop in svojega trenerja. Odstranijo se le, ko pridem jaz, običajno imam rad mir, ko treniram,« je pojasnil in možje so res počasi zaključevali s treningi. »Klej, to je Vei, trener,« me je predstavil postavnemu možakarju srednjih let.

Privolil sem v skupni trening, v meni se je nabralo že preveč odvečne energije. Skupaj smo se ogreli z osnovnimi vajami, potem sva tekla in igrala košarko. Kasneje sva oba boksala v vreče, Vei pa naju je vzpodbujal in popravljal. »Zakaj se medsebojno ne preizkusita?« je predlagal in Enricu se je zdela ideja dobra. Vrgel mi je rokavice, Vei pa mi je povil zapestja. Rokavic pri mojih dvobojih nismo uporabljali in nisem jih bil navajen. Moji členki niso bili gladki in brez brazgotin kot Enricovi.

Potrebovala sva čas, da sva padla v igro. Nikoli mi ni bilo še tako čudno trenirati oziroma boksati z nekom. Na začetku sem se le spretno umikal njegovim udarcem, a mu nobenega nisem mogel vrniti. Zdelo se mi je, da me bo zabolelo v srcu, če ga bom udaril. »Klej. Ne boš me poškodoval. Zaščitena sva. Sprosti se, to je trening. Pozabi, da sem jaz. Pomisli na koga drugega,« je izkušeno rekel Enric in me vzpodbudil, kot me Vei ni znal. Enric je vedel, kaj me moti. Pozabil sem na vse in se čisto zares boril z njim, z vsem, kar sem premogel. Vei naju je prepustil ritmu in improviziranju. V nekem trenutku, potem ko sva bila cel boj enakovredna, je zažvižgal in Enric se je odmaknil v znak konca treninga. »Kdo je ta tip?« je vprašal Vei Enrica. Ta pa se je le zasmejal. »On je Iron,« je rekel ponosno.