Helidon, 1972/Croatia Records, 2022
Piše: Matej Krajnc
Založba Croatia Records je pred kratkim ponatisnila dvojni LP Boom ’72, ki letos praznuje prvih petdeset let. Podnaslov “Pop festival” je bil že ob izvirnem izidu nekolikanj podcenjujoč, saj na festivalu ni šlo za klasično “pop gardo” popevkarjev, popevkaric in plesnih orkestrov, takrat še vedno priljubljenih, pač pa za precej progresivno linijo mladih, ki so s kitarami in hammondi iskali nove poti izraza in ustvarjalnosti. Tako so na dotičnem Boomu nastopile rockovske zasedbe, med drugimi Indexi, Nirvana in Time, prišel je takrat že veteran jugoslovanskega kantavtorstva Ivica Percl, nastopili so Mladi levi in Had, z Dragom Mlinarcem in Ivico Kišem pa tudi Tomaž Domicelj, ki je v diskografiji že imel peščico malih plošč, nastopal je že na kitarijadah, na festivalih spremljal pop pevke in pevce, denimo Majdo Sepe, se uveljavil kot interpret lastnih prepesnitev pesmi Boba Dylana in Donovana Leitcha in pokazal zavidljivo znanje kitarske bottleneckovske tehnike, ki jo je demonstriral tudi pozneje, ko je na nekaterih festivakih pobral nagrade in začel izdajati tudi velike plošče.
Na dvojnem albumu, ki je izvirno izšel pri založbi Helidon, je bilo objavljenih trinajst pesmi, Mladi levi pa so s pesmijo Spominjam se antimaterje ustvarili dvanajstminutno rockovsko epopejo, kar je bil nekakšen pionirski dogodek tudi za jugoslovansko diskografijo, kjer podobne izvedbe niso bile ravno vsakdanji dogodek, zlasti ne na nosilcih zvoka, leta 1972 še vedno nekolikanj tipajočih medijih, kjer rockovska glasba še ni dobila svojega stalnega prostora. Zasedba Time je denimo ravno tega leta izdala prvenec, ki je izšel pri Jugotonu, v Sloveniji pa je objava posnetkov s festivala Boom pomenila enega prvih korakov k objavam nekaterih po takratnih merilih estrade zunajstandardnih velikih plošč, ki so izhajale v naslednjih letih, denimo Odpotovanja Tomaža Pengova, Cocktail Marka Breclja, Oko, Izvir in podobnih. Pri Helidonu so 1973 objavili tudi veliko ploščo Alfija Nipiča, kar v popevkarskem svetu pri nas tudi ni bilo ravno običajno; veljalo je, da so singli in EPji dovolj za poslušalce/ke, po letu 1971 so bolj množično izhajale kvečjemu kasete, a LP je še vedno bil nekakšen referenčni prag, preko katerega so stopili zgolj nekateri. Nekoliko drugače je bilo v narodnozabavni in zborovski glasbi, kjer je LP plošča bila standard že od konca petdesetih (sprva 10″), jazzovska scena pa je tudi začela dobivati 10″ in 12″ kompilacije s festivalov.