piše: Milan Novak

»NE ŽIVIMO ZAMAN«

Pesmi predajanja. Pesmi čutenja in vere. Avtorica je to knjigo morala objaviti. Sicer bi se razpočila, od vse te nakopičene energije življenja v njej. Močna je Slavica Božičević, močna, kot granatno jabolko. Čvrst zunanji objem v sebi pestuje nežna semena, krhke misli dobrote. Vsaka misel, zapisana v knjigi VREMENU U PRKOS, ima svoj namen, ima osebo, mesto, kateremu je posvečena. Avtorica je pesmi zbirala dolga leta, nastajale so spontano in s predanostjo. Prozna besedila, ki dopolnjujejo to zbirko, pa so čista esenca modrosti. Modrosti, ki jo je avtorica oblikovala skozi leta lastnih izkušenj. Čeprav ne gre za njeno prvo pesniško zbirko, jo preveva duh nedotaknjenosti. Kot bi bila hkrati prva in zadnja. Brezčasna. Večna.

SMRTI

Umire samo jednom…

Kad ja umrem
i tebi je tad kraj
Smrti

Ljudi vjeruju u
tvoju moć
konačnosti.

Al´ u onom drugom,
vječnom svijetu,
svemirskom,

ti Smrti
više nemaš moć.
Smrti – i ti umireš.

Moja pjesma i ja
govorimo, ostajemo
u vječnosti.

Neka znaš Smrti!

Tematsko se avtorica dotika občutkov do njej dragih oseb in prostorov, predvsem do njenega moža, do katerega čuti neizmerno ljubezen. Čeprav je od njegove tragične smrti minilo že sedem let. Sedem let samote, iskanja vloge in smisla. Pravo težo tej knjigi pa dodajajo misli, namenjene brezčasnim in brezosebnim resnicam, do katerih se je avtorica skozi svoja tavanja dokopala.

Slavica Božičević ima mnoge osebne izkušnje srečanj s smrtjo. Dolga leta se je sama borila za svoje življenje. In si ga izborila. Ugotovila je, za to je imela nešteto priložnosti, da se smrti ne smemo bati, saj je neizbežni del življenja. Smrti je treba pogledati v oči in se nanjo pripraviti, tako avtorica.

In potem … potem je nastopil trenutek, za katerega jo je življenje ves čas pripravljalo, a se tega sploh ni zavedala. Nekega dne, ko je to najmanj pričakovala, se je pojavila bolezen in pot v neizbežno smrt njenega moža se je pričela. Dramatičen potek dogodkov je presunljivo zapisan v zadnjem delu zbirke. Ta del zbirke je v celoti posvečen sami avtorici, v odnosu z umirajočim soprogom, njuni skupni energiji, povezanosti, predanosti. Splet proznih in poetičnih zapisov teče vse hitreje, stopnjuje se čas in intenzivnost čutenja, vse dokler se materija ne razblini v simbol belega metulja na okenskem krilu bolniške sobe.

Brez dvoma knjiga, ki globoko poseže v bralčevo dojemanje življenja.