Letos mineva 30 let od smrti enega izmed predsedniških kandidatov prvih slovenskih demokratičnih volitev. Čeprav umor Ivana Krambergerja uradno nima političnega ozadja, je veliko okoliščin njegove smrti še vedno nepojasnjenih. Seveda tudi knjiga, ki jo je napisal Igor Kršinar in ki nosi naslov »Komu je bil napoti Ivan Kramberger«, ne ponuja dokončnega odgovora na vprašanje, kaj se v resnici skriva v ozadju njegovega umora, kljub temu pa odpira zanimiv pogled na čas in okoliščine negotovih začetkov slovenske demokracije.
V zakulisju: Igor Kršinar – Komu je bil napoti Ivan Kramberger
Kramberger je večkrat trdil, da mu strežejo po življenju. Telex je na primer že leta 1988 poročal o tem, da so mu grozili z umorom sina, kar pomeni, da je imel nevarne sovražnike že prej, preden je postal znana politična osebnost. Po objavi njegove predsedniške kandidature so se pritiski nanj še okrepili. Leta 1990 je Dnevnik poročal, da so mu zaklali opico, s katero je med svojimi političnimi nastopi zabaval svoje privržence, med poskuse atentata pa bi najbrž lahko prišteli tudi prometno nesrečo, ki jo je Kramberger doživel istega leta. Kljub temu, da so mu pred nesrečo grozili s smrtjo, Krambergerja policija ni varovala, pa tudi dovoljenje za nošenje orožja mu ni izdala. Po atentatu na Jurovskem Dolu 7.7.1992 so časopisi poročali, da na zborovanju policija ni bila prisotna, Jože Urankar, Krambergerjev politični sodelavec in predsednik njegove prve stranke, pa je dejal, da so po umoru na policijo zelo dolgo čakali.
Junija 1992 je Franc Furland v časopisu Nova doba zapisal, da gre ne glede na rezultate policijske preiskave pri Krambergerjevi smrti vendarle za svojevrstni politični atentat in da so si njegovo smrt želeli mnogi in to tako doma kot v tujini.
V Kršinarjevi knjigi bomo zaman iskali enoznačno tezo o tem, kdo se skriva v ozadju atentata na Ivana Krambergerja. Njenega avtorja veliko bolj zanima odgovor na vprašanje, kateri politični struji je bil Kramberger napoti. Toda celo izsledke njegove domiselne in sistematične statistične analize si je mogoče razlagati ne več različnih načinov. Nobenega dvoma ni, da je bil Kramberger predstavnik tradicionalnih krščanskih vrednot in da je bil neprizanesljiv kritik partijske politike, drugo vprašanje pa je, če je bil njegov politični vpliv dovolj močan, da bi lahko ogrozil tradicionalne centre moči. Je Krambergerjev politični nastop res pomeni grožnjo opešanemu režimu ali je šlo bolj za Udbin zadnji poskus, da razdeli svojo opozicijo?
Temeljit premislek o tem in podobnih dilemah nas bo morda nazadnje vendarle pripeljal nekoliko bližje odgovoru na vprašanje ali je Krambergerja ubil na smrt pijani lovec ali je šlo za obračun bivših in novih političnih elit.
Po mojem mnenju je glavna lekcija Kršinajeve knjige, ki je letos izšla pri Kulturnem centru Maribor, spoznanje o pogubnih posledicah politične polarizacije. Krambergerjevo razumevanje pluralne družbe je bilo globoko humanistično, predvsem pa je bilo v popolnem nasprotju z vzorcem, ki nam ga vsiljuje sodobni politični diskurz. Njegova kritika in pohvale lastnih političnih nasprotnikov so presegale ideološko navijaštvo, za katerimi se pogosto skrivajo obveščevalski manevri in ozki politični interesi. Bistvo demokracije, kot jo je razumel Ivan Kramberger, je v iskrenem dialogu in v našem skupnem vrednotenju različnih političnih zamisli.
