Vlasta Črčinovič Krofič: Ribarjenje, 9. del

Jože je naredil tri korake do vrat z napisom psiholog dr. Igor Zvedav in obstal. Saj nisem neumen. Pogumen sem, se je prepričeval. Zakaj bi svoje težave razlagal neznani osebi? Kriminalista Kosa sem z vsem seznanil. Raje se bom odpravil h gospe Fani. Večkrat me je povabila na kavo. Izgovarjal sem se, da ne utegnem, ker imam ogromno dela. Pa to so bili izgovori v sili. Ob gospe Fani mi postane vroče. Ob njej ne najdem pravih besed.

Nasmehnil se je. Danes bo drugače. S Fani bom spil kavo in poklepetal o vsakdanjih dogodkih. Vmes bom kar tako mimogrede omenil svoje težave z ribarjenjem. Fani je svetovljanka. Zelo je razgledana. Prepričan sem, da me bo razumela in mi modro svetovala.

Rečeno, storjeno. Iz Vošnjakove se je odpravil proti cvetličarni na Gosposki ulici, kjer je kupil tri vrtnice marelične barve. Tako mu je svetovala mlada prodajalka in mu mimogrede pojasnila pomen barv: »Rdeče vrtnice si podarjajo zaljubljenci in tudi tisti, ki hočejo izraziti ljubezen do bližnjih sorodnikov. Bela vrtnica je simbol nedolžnosti. Primerna je za poročne šopke, rumena predstavlja ljubosumnost, roza in marelična sta primerni za vse priložnosti.« Ker roza vrtnic ni bilo na zalogi, je ostala ena sama izbira, torej vrtnica marelične barve.

Jože je plačal račun in se s prožnim korakom napotil proti Glavnemu trgu. Na vogalu Gosposke in Jurčičeve ulice je v košarico znanega uličnega lutkarja, ki že desetletja razveseljuje mimoidoče z nostalgično jugo glasbo Miše Kovača in Krunoslava Slabinca, vrgel dva evra.  Srce mu je pospešeno bilo in počutil se je, kot da so mu zrasla krila. Neprijetne misli so se raztopile kot lanski sneg in spet je videl svet v mavričnih barvah. Temnozelena Drava se je umirjeno prelivala. Na urejenih nabrežjih se je sprehajala množica narave željnih mamic z vozički in rekreativnih športnikov. Na umirjenih valovih Drave so se pozibavale race in labodi, medtem ko je Dravska vila mirovala na privezu. Na desnem bregu reke se je na levi strani kot smaragd bleščala Medicinska fakulteta in na desni z žarki ožarjena stoletna vila.

Vsa ta lepota je napolnila Jožeta z optimizmom. Neprijetne misli so izpuhtele iz njegove zavesti, ko je pozvonil na zvonec pri gospe Fani. »Kdo je? Ste najavljeni?« se je oglasila Fani.

»Dober dan. Tukaj poštar Jože.«

»Je zame pismo?«

»Ne. Na kavico sem prišel.«

V domofonu je škrtnilo in Jože je obstal. Seveda, na obiske se moraš najaviti. Ne smeš ljudi kar tako vznemirjati kot nepovabljen gost. Še za obisk pri mami se je najavil po telefonu. Prešinilo ga je, kaj če je gospa Fani bolna, okužena s kovidom, ali pa ima v gosteh ljubimca?

Obrnil se je, da bi odšel, ko je v domofonu znova škrtnilo: »Odpiram vrata. Vstopite. Sem v četrtem nadstropju, brez lifta.«

Jože je kot mladenič preskakoval po dve stopnici hkrati, kot da bi se bal, da si bo gospa Fani premislila in mu zaprla vrata pred nosom. Fani se je naslanjala na podboje vrat, se smehljala in opravičevala: »Dobrodošli Jože. Stanovanje je malo razmetano. Kava bo takoj kuhana.«

Posadila ga je na kuhinjski stol in na mizo položila skodelico z domačimi piškoti. Kavo je nalila v ljubke skodelice z rožicami. Pogovor med njima pa ni in ni stekel. Kadar je prevzemala pošiljke iz njegovih rok, je bila Fani zgovorna, v tem trenutku pa brez besed, kot da je v zadregi. Jože se je spomnil, da Angleži prebijejo led s pogovorom o vremenu: »Kakšno lepo jesen imamo,« je pripomnil. Fani se je razvezal jezik, in kot da bi se po pobočju zvalil hudournik, je začela pripovedovati o svoji revmi, ki ji v vlažnih in hladnih dneh povzroča bolečine v sklepih. Besede je podprla z neštetimi primeri znancev in pokojnih sorodnikov, ki so imeli podobne težave.

Jože je prikimaval in srebal vročo tekočino. Svojih težav ni uspel obelodaniti, ko je pri vratih pozvonilo. »Goste pričakujem. Mlada dekleta. Ne želim, da se srečate,« mu je pomežiknila.

Jože je razumel, da ni zaželen. Še preden so dekleta prisopihala do četrtega nadstropja, se je od gostiteljice poslovil. Zato, da se ne bi srečal z obiskovalkami, se je umaknil nadstropje višje, ki je vodilo na podstrešje in prisluškoval. Sklonil se je čez ograjo in ujel pogled na zapirajoča se vrata. Previdno kot mačka se je spustil do Faninih vrat in na nje prislonil uho. Iz notranjosti pa se je slišal le razposajeni smeh in nič več.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.