Piše: Matej Krajnc

Columbia, 2022

Padli heroj delavskega razreda je po dolgem času naredil vsaj eno razveseljivo stvar: odrekel se je polizdelkom iz svoje avtorske delavnice in za novo ploščo izbral pesmi drugih. To mu ne uspe vedno: svojčas, v svojih najbolj iskrenih rockerskih letih, je soulovske in rockovske klasike znal navdihniti s svojo energijo, entuziazmom, ki je iz njega kar lil. Nato je postal institucija in dobil mesijanske težnje. Z avtorskim navdihom in energijo je bilo konec. Njegovi maratonski koncerti so še vedno trajali štiri ure, a prenehali so biti pretirano navdihujoči; že leta 2012 ob promociji precej povprečne plošče Wrecking Ball sem se na Dunaju spraševal, kaj je zdaj to: Springsteen se je mesijo šel že prej, a je to počel precej prisrčno, samoironično, z dobro mero duhovitosti. Nato se je to spremenilo, zlasti po letu 2002. Spremenil se je tudi njegov odnos do “coverjev”: leta 2006 je denimo postregel z mišmašem, ki ga je poimenoval The Seeger Sessions in v pripadajočem dokumentarcu solil pamet prekaljenim folkerjem, ki so v svoji karieri že bili Seegerjevi sodelavci. Nastopi so bili zvečine videti in slišati kot napol pijanski hoedowni, čeprav so fani kar hrumeli nanje. Ko je letos napovedal ploščo soulovskih klasik (nekatere pesmi so sicer tudi novejšega datuma, tako da ne gre zgolj za Oldies Goldies), sem pomislil: dobro, slabše kot nove avtorske pesmi najbrž ne more biti. Imel sem prav. Ni slabše, pravzaprav je tole, kar zadeva koherenco, najboljši Springsteenov album po letu 2007, kar je precej pomenljivo, težava pa je v tem, da še vedno ne gre za presežno ploščo.

Springsteen iz sedemdesetih in osemdesetih bi s tako tematsko ploščo ne mogel zgrešiti. Povabil bi Sama Moora (kot ga je tudi zdaj), morda še kako Aretho (ki je zdaj ni mogel več) in z malce več Pattijinega soulovskega vokala v ospredju bi naredil zelo dobro ploščo pomembne plati svojih glasbenih korenin. Naslov iz pesmi Jerryja Butlerja bi takrat ponudil še nekaj več dodatnih dimenzij. Springsteen iz novega tisočletja pa takšni nalogi ni več dorasel. S konstantnim avtorskim krčem in izbruhi megalomanskosti je izginil tudi njegov nekoč nezgrešljivo simpatičen in dostojanstven smisel za poklanjanje koreninam. Nihče sicer tudi dandanes ne dvomi, da ima Springsteen to glasbo nedvomno rad, a skozi leta je – dokazov za to pa je kar precej tako v njegovi diskografiji kot tudi sicer – izgubil osebnostno in čustveno globino, ki jo je nekoč premogel, in je nujna za adekvatno interpretiranje soulovskih klasik. To ni nič novega, zgodilo se je prenekaterim najboljšim izvajalcem/kam, ki so se v poznejših letih začeli preveč prepuščati produkciji ali želji po vnovični relevanci, da jih je to stalo … hja, soula. Že dolgo se dogaja tudi Springsteenu. Zdaj to ugotavljajo tudi vobče, očitki plošči so bili povsod približno isti: zadeva je prijetna za poslušanje, a nič več kot to: ni presežka, ni energije, band (ki ni E Street) je soliden in sterilen, kar se da, Springsteen sledi izvirnikom in jim ne doda ničesar svojega, skratka: odpoje po šabloni, to zapakira v najbolj fotošopovsko podobo svoje osebnosti, kar jih je bilo možno sproducirati, in pripiše: Covers, Vol. 1. Pomeni, da bo najbrž tudi Vol. 2. Pomeni to, da iz njegove hiše še nekaj časa ne bo novih avtorskih pesmi? No, vsaj to. Spomnimo se njegove zadnje avtorske plošče Letter To You, kjer so najboljše pesmi datirale v sedemdeseta. V čase torej, ko nam je še imel kaj povedati na pristen in prepričljiv način. In če še dvomite, poslušajte, kaj je iz naslovne pesmi nainterpretiral denimo Elvis Presley leta 1969. Za zvočno kuliso pa je pričujoča plošča čisto ok. Dokler vas morda ne prešine, da ste vse te pesmi že slišali drugje in se vprašate, ali je Springsteen tole pel na karaokah.