Jože je pred kriminalistoma ubral korak po stopnicah navzgor. Onadva pa sta s težko opremo počasi sopihala za njim. V pritličju je trikrat pozvonil pri Franciju in se postavil tako, da bi ga sosed dobro videl skozi kukalo. Ta način zvonjenja je bil običajen. Pomenil je, da je pozvonil kdo izmed sorodnikov ali prijateljev. Tisti, ki so ponujali izdelke od vrat do vrat, ali nagovarjali k pristopu k drugi veri, so namreč zvonili neučakano, enkrat na dolgo.

Za vrati so se slišali drsajoči koraki in Franci je vrata na široko odprl. V naslednjem trenutku je v obraz posivel kot stena na hodniku, z jezikom je obliznil zgornjo ustnico, na debelo požrl slino in sključil ramena.

»Franci, to sta kriminalista. Pa ja ne bomo stali na hodniku. Stopimo v kuhinjo,« je rekel Jože.

»Višji kriminalist Zorko in kriminalist Špes,« se je predstavil Zorko in pokazal službeno značko.

Franci je pogledal levo in desno po hodniku, če jih morebiti ne opazuje katera izmed hišnih tercialk. Hitro se je zbral in prišlekom s tresočo desnico pomignil naj vstopijo.

Drug za drugim so se zrinili v Francijevo tesno kuhinjo in obstali z odprtimi usti. Na kuhinjski mizi so bili zloženi kupčki bankovcev. V škatli za čevlje, nedoločljive znamke, pa jih je bilo še več.

»Od kod vam denar? Se ukvarjate s pranjem denarja? Z nezakonitimi posli?« je s strogim glasom vprašal Špes.

»Iz zapuščine je. Ko sem pospravljal stričevo hišo, sem ga našel. Nič ni vreden. Same nemške marke, boni in tolarji so. Stric ni zaupal bankam. Denar je spravil v škatlo in nanj pozabil.«

In res so bili na mizi v veliki večini bankovci z natisnjenim Triglavom, čebelo in knežjim kamnom ter tolarski bankovci s podobo Ivana Cankarja, Ivane Kobilice in Franceta Prešerna.

»Bankovce lahko še vedno zamenjate v evre pri Banki Slovenije, nemške marke pa v kateri od nemških bank,« je pojasnil Špes.

Franci je oživel: »Nisem vedel. Bom poskusil.«

»In nikar ne govorite, da je denar iz zapuščine. Boste plačali davek na dediščino. Če se pojavijo morebitni drugi dediči, lahko izvisite.«

Ta kriminalist je zelo prijazen, je Franci v mislih premleval koristne napotke.

Nenadoma je Špes spremenil temo in usekal: »Prišla sva zaradi ribarjenja.«

Franci je spet prebledel. Jecljal je: »Nnič, nnič ne vem.«

»Kaj ste počeli 7. novembra ob 22.00 uri?«

»To je tako daleč nazaj. Še za včeraj ne vem, kaj sem jedel.«

»Se spomnite večera, ko ste spremljali Jožeta v kletne prostore?«

»Več ljudi spremljam. Veste, spodaj je tema. Bojijo se. Sploh ženske, ko grejo v klet po krompir ali ozimnico. Včasih so spodaj miši in pajki,« se je razgovoril Franci.

»Torej nič ne veste?«

»Ne. Ne spomnim se.« Franci je s trpečim pogledom ošinil Jožeta. Jože je zmajeval z glavo, ta moj prijatelj ima luknjast spomin.

»Če se boste česa spomnili, pokličite ali pridite na postajo,« je poizvedovanje zaključil Špes in Franciju izročil posetnico s svojimi službenimi podatki.