Slovenski pesnik Gorazd Šifrer je pri mariborskem Kulturnem centru v Zbirki Frontier objavil novo pesniško zbirko, ki nosi naslov Vse je ena sama ljubezen (2022). Knjiga je likovno zelo razkošna, saj so svoja umetniška dela prispevali Dominik Olmiah Križan, Oto Rimele, Aleš Lombergar in avtor.
Že Šifrerjeva prva pesniška zbirka Pesmi (2020) je vzbudila pozornost z nenavadno in občuteno lepoto, nova pa prinaša še veliko novosti. V njej se uveljavljata tako povezava kot prepletanje pesmi, ki govorijo o duhovnosti in osebni rasti, ter pesmi, v katerih se uveljavlja lirika par excellence. Pesnik abstraktni vidik ljubezni prenese na vse obstoječe, ontološki aspekti so potemtakem tej determinanti podrejeni, hkrati pa zatrjuje, da je vse eno in da ni časa. Šifrer je subtilen človek in občuti vesolje kot celoto, zgodi se, da se vse zgosti v njegovih pretanjenih občutkih, zanesen je in usmerjen nekam navzgor. Nakazovanje poti z nekaterih vidikov nekoliko spominja na daoizem, toda v iskanju spoznanj je poet izviren, samosvoj in estetsko prepričljiv. Zdi se, kot da je v svoje dlani in verze ujel modrost in zdaj jo želi deliti z drugimi. Ne gre pa samo za vednost, saj je lirski subjekt tudi sočuten in ves razbolel zaradi zla in trpljenja, ki ju vidi okrog sebe. Rad bi se razdajal, se drugim ljudem izročal s svojo dobroto, toda včasih ga kaj zaustavi in priznati si mora svojo nemoč. V verzih zasije tudi angažiranost – umetnik namreč verjame v novi svet. S tem ga seznanjajo znanilci sprememb, po drugi strani pa je močno predan prepoznavni dialektiki obstoječega, v kateri se dinamično prepletajo vidiki časa, spomini preteklosti, določila sedanjosti in pričakovanja v zvezi s prihodnostjo. Seveda se bo nekega dne vse končalo, smrt je neizbežna, toda pesnik pestuje svoj zdaj, tako zelo napolnjen z možnostmi, očaranostjo in gledanjem, s katerim zna čarati in banalnosti spreminjati v bisere. Zahvaljuje se razkošju bivanja, ves predan je in izročen lepoti. Če v svoji metafiziki ne priznava časa, pa ga zato občuti v ljubezenskem objemu; tedaj se namreč čas ustavi. Tisto, kar se lahko ustavi, tudi obstaja.
Gorazd Šifrer občuduje lepoto narave, sočasno je on sam tisti, ki vanjo vnaša občudujoč pogled, s katerim se razkriva posebna estetika. Pesnika sprejme gozd, drevesa v njem se mu ponujajo, da jih objame in poljubi, pri tem pa je v tej poeziji očitno še nekaj: posebna tišina. »Lahko noč, tišina, / pozdravljena noč, / ti mirna milina, / svet dvojni naš, / vesel odhajam / na pot spomina.« (strani niso označene).
Veliko lepote se namesti v stihe, ki govorijo o osebni ljubezni. Namenjena je ženski in prijateljem. Izkazovanje naklonjenosti je nežno in ljubeznivo, izpoved je iskrena in izrečena naravnost. Pesnik ponavlja besede, kako veliko ljubezni je v njem, ves predan je, zbližuje se z ljubljenim bitjem. Pravi, da je resnica sestra ljubezni. Poet se razdaja in noče ostajati zaprt v samega sebe, temveč se mu zahoče k drugim, podarja se z vso svojo pojavnostjo, krhek je in močan hkrati. Njegovo iskreno čustvovanje je bogastvo, ki ga ne želi zadržati zase. Verz: »To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen,« je zapisal pokojni pesnik Marko Pavček. Pri Gorazdu Šifrarju je pesem ljubljena ženska, izbranka jo pooseblja in je z njo izenačena, toda občutje se razširja v vesoljno oznanilo. V ljubezenskem plesu je vse uresničljivo, v objemu ženske in moškega se lahko strne ves svet. »Videl in začutil boš, / kar vedno ponavljam, / da vse je le / ena ljubezen sama, / da to je, / kar gor in skupaj / nas v siju drži.« Pa ne samo to, pesnik je doživel mrak in svetlobo, toda spreminjanje in skrajnosti niso razlog za žalost, kajti dokopal se je do spoznanja, da je življenje lepo. Morda se kak dan po vseh bitkah opoteka ves prazen in sam, le počasi se pomika proti domu in odrešitvi, vendar ga mir in tišina pomirita. Zgodilo se je in bilo je vredno. Ve, da se mora razdajati, on sam je tisti, ki vsemu dodeljuje smisel, vseeno pa verjame, da je tukaj vedno nekdo, ki misli nanj. Samota torej ni nikoli absolutna. Ljudje so kot zvezde: sijejo in kažejo pot. Zmeraj morata obstajati jaz in ti, osebi, ki se dopolnjujeta, podarjata in včasih druga drugo tudi boleče jemljeta. Besede o tem, da se imata rada, poet izreka z lahkoto. V iskreni ljubezni ni sramu, prikrivanja in sprenevedanja. Zaradi neodgovorjenih vprašanj ni zamere, zahvala gre gladko z jezika. Čeprav se včasih poraja občutek, da se je marsikaj že zgodilo, je ljubezen dvojice nova pojavnost in last dveh, ki sta se združila v objemu.
Šifrerjeva poezija je slogovno prečiščena in bogata z izbranim besediščem. Rime, ki tu in tam popestrijo verze, so ubrane in lepo zveneče. Tudi izražanje, ki je samo na videz starinsko (vrstni red besed in postavljanje zaimka na desno stran samostalnika), ponuja nove barve, žlahtnost in prepričljivost povednosti. Gorazd Šifrer nekatera življenjska spoznanja vedno znova ponavlja, zlasti tista, ki so mu razkrila resnico o ljubezni. Svoje bralke in bralce nagovarja in jih spodbuja, da bi tudi sami spoznali veličino in magično moč ljubezni. Kar se je zgodilo njemu, je lahko dano tudi drugim.
V kratkem zapisu Vrnitev na začetek Aleš Lombergar spregovori o Mariboru, njegovi stavbni dediščini in uničenju tega lepega mesta med vojno. Okrasna jedkana stekla so na Krekovi ulici 14 med bombardiranjem ostala cela. Pisec omeni družinsko zgodovino in prispeva fotografijo te lepe steklene umetnine.
Gorazd Šifrer pod lastnim fotografskim posnetkom sporoča, da je navdih za pesniško zbirko dobil pri ženi in otrocih. Vsem izrazi hvaležnost, posebej pa se zahvali svojemu prijatelju prof. dr. Günterju Neblu, mecenu in viteškemu bratu, ki mu je omogočil »vpogled v zakulisje teatra«, ki se imenuje življenje.
Pesniku v pozdrav je objavljenih več besedil. Nekdanja avtorjeva profesorica Danica Geršak pravi, da Šifrer v svojih pesmih iskreno razkriva svoje najintimnejše globine. Njegove besede občuti kot kažipot k pozabljeni svetlobi v ljudeh. »Sodobni človek, zazrt predvsem vase, prevzetno misli, da ima naravo že povsem v oblasti, a se večinoma niti ne zaveda, da ne pozna niti samega sebe.« Pesnik zna razkrivati pravo bistvo. Danica Geršak citira njegove verze in ima lirikove pesmi za ogledalo, ki nas kaže in nam spregovori o nas samih, krhkih in minljivih posameznikih.
Tone Partljič zapiše, da Šifrerjeve pesmi ljubijo tišino. Med drugim govorijo o minljivosti, toda pesmi so tiste, ki človeka tudi ohranjajo. »Pesnik se čuti doma v vseh ljudeh, krajih, celo v vsakem drevesi.« Partljič svoj zapis sklene z ugotovitvijo, da je to svež šopek poezije, ki se mu vidi, da ga ni nabrala aranžerka, ampak pesnik.
Diana Bohak Sabath meni, da je pesniška zbirka prelepa in lirično izpovedna. V njej nadaljuje premišljevanja iz prve pesniške zbirke Pesmi. Povzame njegova metafizična in druga spoznanja. »Gorazd Šifrer je poet, je človek, ki popolnoma razume in živi enost in povezanost vesolja na vsakem koraku, je človek, katerega credo je, katerega življenjsko vodilo je: ‘Vse je ena sama ljubezen.’ Ljubezen je edina, ki lahko rešuje svet in ga drži skupaj. Kjer je ljubezen, vedno zmaga svetloba, tam je vedno svetloba.« Nekaj prijateljskih, toplih in spodbudnih besed napiše tudi Marjana Pavliha. Pesniku iz srca želi, da nadaljuje pot, ki ga uvršča med umetnike.
Oto Rimele je avtor slike iz serije dvanajstih akvarelnih listov pod naslovom Morje, nebo in lestev, listov, ki so nastali kot »intimna apoteoza občutkov, razmišljanj o naravi in mestu človeka v tej čudoviti tvorbi vseobsegajoče resničnosti vesolja«. Dominik Olmiah Križan je prispeval sliko sijočih barv v postmodernisnični maniri. Zapisane besede so vzete iz poezije Gorazda Šifrerja, pred njimi se pomikata vozili iz starih časov.
Marija Švajncer