Od Francijevega stanovanja se je trojica napotila v drugo nadstropje k vedeževalki Veroniki. Jože je odločno pritisnil na zvonec in vrata so se takoj odprla, kot da bi jih vedeževalka pričakovala. Pa ni bilo tako. Veronika je bila oblečena v plašč, ker se je odpravljala na snemanje oddaje Vedeževanje s tarot kartami.

Veronika je prišleke premerila z ledenim pogledom: »Danes ne delam.«

Kriminalista sta brez besed pokazala svoji službeni izkaznici in tarotarkin pogled se je odtajal kot se talijo ledeniki na Aljaski. »Imate službeni nalog ali ste prišli privatno?«

»Službeno. Če nočete sodelovati, bomo priskrbeli sodni nalog in vas povabili na policijo.«

»Vse davke plačujem. Če mi kdo da prostovoljni prispevek, pa to ni greh. Raje se ukvarjajte s tistimi, ki skrivajo denarce v davčnih oazah.«

»Nisva iz finančen policije. Vaši honorarji naju ne zanimajo.«

»Če je tako, rada pomagam reševati nerešene primere. Vstopite,« se je še dalje tajala Veronika in jih povabila v svoje prostore.

»In ti sosed? Kakšno vlogo imaš pri primeru?«

Špes se je vmešal: »Z vami bi govorila samo jaz in višji kriminalist.«

Vedeževalka je pokimala in v predsobi Jožeta posadila na neudoben okrogli stol brez naslonjala, namenjen obuvanju čevljev, kriminalista pa v svojo delovno sobo. Oblazinjena vrata je tesno zaprla, da bi zagotovila intimnost pogovora.

Kriminalista sta se udobno namestila pred mizo, obloženo s pisanimi kristali, skozi katere so se lomili sončni žarki. Kdor je prvič zašel v vedeževalkino sobo je imel vtis, da se je prišel v pravljico iz tisoč in ene noči. Mavrična svetloba je stranke zaslepila, tako da niso bile sposobne jasnega razmišljanja.

Veronika je slekla plašč in sedla na stol.  S hrbtom je bila obrnjena k oknu. To je bil strateški položaj. Obsijana s soncem in s pogledom usmerjenim proti vratom, je obvladovala prostor in zmanjšala pomembnost kriminalistične preiskave.

»Poznate Jožeta Korena?«

»Seveda ga poznam. Le kdo ne pozna poštarja? Pa še sosed je. Čisto v redu moški. Včasih je malo izgubljen. Veste on je samski. Še nikoli ga nisem videla z žensko. Kakšna škoda. Vam povem, samski moški so bolj občutljivi. Če zbolijo, se zdravijo dlje časa. Slabše se prehranjujejo. In ta alkohol. V njegovih smeteh so vsak teden prazne pločevinke piva in plastična embalaža instant hrane. Bioloških smeti skoraj ni.«

»Ta vidik naju je zanima. Prišla sva zaradi poizvedovanja o ribarjenju.«

»Ribarjenje?« je ponovila vedeževalka in mešala karte.

»Ne mešajte kart. Kaj veste o ribarjenju?«

»Ne ukvarjam se z njim. Tudi moji sorodniki se niso nikoli in se ne ukvarjajo z lovljenjem rib. V šoli nisem bila dobra pri zoologiji. Bi morala poguglati. Poznam samo sardine in skuše v konzervi. Včasih spečem postrvi ali ribje fileje, pa še svinjsko ribico. To je vse, kar vem.«

»Nisva se razumela,« je globoko vzdihnil Špes. »Se je pri vas oglasil Jože zaradi ribarjenja in pisma?«

»Ne bi vedela. Pojma nimate, koliko strank imam. Naj pogledam v karte.«

»Ni treba gospa Veronika. Če se boste česa spomnili, kakršnekoli podrobnosti, tukaj je moja posetnica. Lahko me pokličete. Hvala za pogovor. Še se bova slišala.«

»Vedno vam na voljo,« je pokimala Veronika in na hodnik pospremila kriminalista in Jožeta.