New West Records, 2022
Piše: Matej Krajnc
Tony Joe White sam. Izvirni album je izšel leta 2001, a komercialno poniknil. Spet je oživel lani, ko so pri New West Records izdali vinilko. TJW je umrl 2018 in za sabo pustil zajetno in konsistentno zapuščino avtorske glasbe, brezkompromisni opus, ki je imel celo svoj zvrstni predalček: swamp rock. Šlo je za avtentično nadgrajevanje korenin, TJW ni zgolj v mislih potoval po Louisiani, kot denimo svojčas Fogerty. V kolektivno zavest poslušalstva se je zapisal zlasti kot avtor nekaterih “velikih pesmi”, ki so jih peli drugi, denimo Elvis Presley (Polk Salad Annie) ali Dusty Springfield (Willie And Laura Mae Jones), podpisal pa je denimo tudi Steamy Windows na albumu Foreign Affair Tine Turner in tako dalje. Tega je precej.
White ni obveljal zgolj za referenčnega avtorja, v nekaterih posvečenih krogih velja tudi za referenčnega kitarista. Redkokdaj se je uklanjal klišejem pop obrazcev, sploh ne pri pesmih za svoje plošče, da pa njegov slog ni bil polikan, posledično pa manj zanimiv za mainstreamovske medije, postane kar hitro jasno, ko v roko vzamete katero od njegovih plošč. Kritiki so se dokaj hitro naveličali njegovega sloga in (razen tistih najbolj zapriseženih) bolj ali manj pozabili nanj, sam pa se tudi ni silil v ospredje. Nastopal je in dokaj redno izdajal nove plošče, ne da bi bistveno spreminjal svoj slog. Ko je leta 2001 pripravil pričujoči album, se je odločil, da ga posname sam, brez zasedbe, odtod tudi naslov: začetek popolnoma solistične poti. Nadaljevanja nekako ni bilo: po Začetku je spet snemal s sodelavci, zadnja studijska plošča Bad Mouthin’ je izšla 2018 pri založbi Yep Roc, kjer je našel zatočišče marsikak neortodoksen izvajalec (Dave Alvin, Loudon Wainwright III …), na njej pa je lepo zaključil krog z izvedbo pesmi Heartbreak Hotel, ki je bila prvi Elvisov milijonski singl leta 1956. Njegova izvedba je docela intimna, glas in kitara, deluje pa še bolj obupano kot Elvisova, v odmeve zakopana različica.
The Beginning pravzaprav po ničemer ne odstopa od Whitovih začrtanih poti, le da je glas brez basa in bobnov še bolj v ospredju, še bolj funkcionira kot instrument. In če so nekateri trdili, da je Whitov glas pravzaprav bas kitara, se je ob poslušanju pričujoče plošče najbrž moral vsaj malo nasmehniti. Nekatere pesmi, denimo Wonder Why I Feel So Bad, so čisti blues, medtem ko se pri nekaterih baladah spogleduje s folkovsko štimungo (Down By The Border). Njegova Louisiana ni nikoli prav daleč (Who You Gonna Hoo-Doo Now), čeprav bi pomislili, da se je obrazec do zdaj morda že obrabil, ni več tako udaren in prepričljiv, saj je TJW vse to povedal že prej. Pričujoči album bo v svoji vinilni obleki služil kot nov vpogled v manj opazno obdobje Whitovega opusa, najbrž ga bomo zaradi njegove intime poslušali v izbranih trenutkih, a saj je takih izbranih precej. Vsekakor gre za eno poznejših referenčnih, čeravno že poprej izrečenih poglavij velikega mojstra.