Višji kriminalist Zorko in kriminalist Špes sta poročala Kosu o poteku preiskave na naslovu Vrtna ulica 2. Predložila sta podrobno pisno poročilo, v katerem ni bilo oprijemljivih dejstev, ki bi preiskavo premaknila s slepega tira.

»Sta zaslišala čistilko in hišnika?« je vprašal Kos.

»Še ne,« je bil v zadregi Zorko.

»Pod drobnogled bi bilo dobro vzeti še podjetje C12,« je dodal Kos.

»Tisto, ki montira internetne priključke?« se je po glavi popraskal Špes.

»Tisto, tisto. Tudi od gospe Fani Pesek moramo pridobiti izjavo.«

»Kaj pa uslužbenci poštne enote? Mogoče kaj vedo,« je pripomnil Špes.

»Prav imaš. Kako dobro razmišljaš! Kar tako dalje. Te bom predlagal za napredovanje.«

Ob teh besedah se je višji kriminalist Zorko ugriznil v ustnico. Zorko se je namreč moral dokazovati deset let in rešiti na desetine primerov preden je napredoval, mladina pa ima priložnost le po nekaj letih dela in dveh treh uspešno raziskanih primerih, pri katerih bi brez mentorjeve pomoči pogorela.

»Kje naj začneva?« je vprašal Zorko.

»Kar pri uslužbencih poštne enote. In napišita dobro poročilo. Lahko mi ga pošljeta po mailu. Pričakujem ga še danes,« je bil odrezav Kos.

Zorko in Špes sta pokimala. Na hodniku sta si iz avtomata natočila kavo za zraven, sedla v službeno vozilo in se odpeljala do poštne enote, v kateri je bil zaposlen Jože Koren.

Pismonoše so na kolesih s prikolicami, obloženimi s časopisi, reklamami in paketi, že drugič ta dan zapuščali poštno enoto. Ob desetih dopoldan je bil prostor za stranke povsem prazen.  Za zastekljenim okencem je uslužbenka urejala dokumente, medtem ko je poštni uslužbenec pred okence postavil napis: zaprto. V rokah je držal škarje in nekaj izrezoval.

»Kriminalistična policija. Zorko in Špes,« ju je predstavil Zorko in uslužbenki pokazal službeno izkaznico.

»Pridita okoli stavbe k stranskemu vhodu v šefovo pisarno,« je rekla uslužbenka in ju posadila nasproti pisalne mize, sama pa sedla na šefov stol. »Ana Skok, danes nadomeščam šefa,« je pojasnila. »Kako lahko pomagam?«

»Ste slišali za primer vašega sodelavca Jožeta Korena?«

»Primer? Zadnje čase je raztresen. Vem. Strankam je dostavil napačno pošto. Šef se je z njim pogovarjal.«

»Je Jože z vami govoril o drugih težavah? Mogoče o ribolovu?«

»Ne, pa saj on ni ribič. Jaz pa tudi ne. Nimava nobenih skupnih interesov. Jaz sem mlada. On bi lahko bil moj ata.«

»Se lahko pogovoriva z vašim sodelavcem, ki je za okencem?«

»Seveda. Takoj ga pošljem. Miha, pridi v šefovo pisarno,« je zaklicala v sosednji prostor.

Miha je vstopil s škarjami v levi roki in z revijo v desni. Bil je namreč levičar. »Želite? Jaz sem Miha Polajnar. Se je kaj zgodilo mojemu Filipu? Je spet divjal z električnim skirojem brez čelade?« je bil zaskrbljen Miha.

»Ne. Nisva tukaj zaradi vašega Filipa. Nekaj vprašanj bi vam postavila o sodelavcu Jožetu Korenu. Ga dobro poznate?«

»Seveda. V tej enoti sva skupaj več kot deset let. Včasih sva bila oba na terenu. Odkar sem imel nesrečo, delam samo v pisarni. Se je Jožetu kaj zgodilo?«

»Nič se mu ni zgodilo. Ima kakšne osebne težave?«

»Mislite težave z mamo? In še s sošolko Lojzko? Ta bi ga rada zarinkala,« je bil zgovoren Miha.

»Ne, ne. Vam je znano kaj o ribah in ribarjenju?«

»Niti ne,« Miha je zardel in pogledal v tla, kot da išče zaveznika v laminatu.

»Kaj pa pisma brez znamke. Se je mogoče o tem pogovarjal z vami?«

»Nee  veem,« je pričel jecljati Miha. Na njegovem čelu so se pojavile potne kapljice, ki so počasi polzele proti bradi.

»Zakaj imate v rokah škarje in revijo?« je spremenil temo pogovora Špes.

»Izrezujem slike, črke, trakove. Sinu pomagam pri domači nalogi. Pri družbi mora izdelati kolaž.«

»Kolaž, črke, slike,« je ponovil Špes. »Jih lepite na kuverte?«

»Dobra ideja,« je pripomnil Miha.

Špes pa je vstal in ukazal: »Aretirani ste. Z nama greste na zaslišanje.«

Miha je obstal brez besed. Špes si je nadel rokavice iz lateksa in tako orokavičen zbiral dokazno gradivo, in to škarje, lepilo, izrezke iz Mihove pisalne mize in iz koša za papir. Pospravil jih je v plastične vrečke. S polnimi rokami dokaznega gradiva in z osumljencem v svoji sredini sta kriminalista sedla v avto in se odpeljala na Vošnjakovo.