Piše: Matej Krajnc
Croatia Records, 2022
Nisem eden tistih, ki bi odmevnost in pomen zgodnje Azre pripisoval zgolj avtorju in frontmenu – prepričan sem, da je glasbeni prispevek preostalih dveh članov, čeravno diktiran s strani Štulića, takisto prispeval k razvpitosti in kakovosti zgodnjih plošč Azre. Po drugi strani pa sem tudi v poznejših ploščah, zlasti v četvorni Zadovoljštini, našel precej zanimivega; že sam format me je pritegnil: četvorna plošča, na kateri se znajde vse, tudi slaba dikcija coverjev, ki pa imajo druge vrste čar: Štulić je takrat že bil zagrenjen in eratičen, pa vendar se na Zadovoljštini še vedno sliši vsaj nekaj otroškega veselja do klasik popularne glasbe. Morda imam do Zadovoljštine nekakšen nostalgičen odnos tudi zato, ker sem jo poslušal v obdobju postoperativne rehabilitacije, bil pa je prvi album Azre, ki sem ga zares pozorno poslušal. Doma smo sicer imeli skoraj vse plošče benda, ki so izšle do takrat, a poslušal sem jih, negoden mladič, dokaj površno, bolj naklonjen nekolikanj neposrednejši poeziji Bore Đorđevića in Panonskega mornarja. So se pa izdatno vrtele v gimnaziji.
Kar zadeva pričujoči jubilejni ponatis “v živo iz Kulušića 1982”, sem ga vesel: vinilni izvirnik je že precej zguljen in edina kaseta od treh, ki jo imam v zbirki, tudi. Sem pa pričakoval sodomo in gomoro, čisto zares. Štulić že leta govori o založniških krivicah; poznavši založniške politike velikih založb najbrž ni vse iz trte izvito, a ker nismo insajderji, resnične zgodbe okrog tantiem in dovoljenj ne bomo nikoli izvedeli. Odvisno je, komu verjamemo. Ko je izšel pričujoči jubilejni ponatis, je Štulić takoj zagnal mašinerijo. Začelo se je govoriti o tem, kdo je koga naplahtal, kdo bi moral kaj dovoliti in kdo je pravzaprav tu žrtev. Pomislili smo: če je Croatia pravna naslednica Jugotona, Jugoton pa je plačal snemanje plošče Ravno do dna, založba pravzaprav ne potrebuje neposrednega Štulićevega dovoljenja za ponatis, saj je lastnica trakov. Zadeva postane bolj zamotana, ko se spomnimo na tisti nedavni prosluli sodni proces v zvezi z založbo Croatia Records in kako se je končal. Je Croatia zares polnopravna naslednica Jugotona? In kako je potem z lastnino? O tem se bo najbrž še govorilo in razglabljalo, dejstvo pa je, da je (dolgo pričakovani) ponatis izšel in bil tudi skoraj takoj razprodan. Z webshopa Croatia Records je posledično izginil, moč ga je kupiti zgolj še pri drugih prodajalcih, med drugim so ga ponujali tudi pri Nika Records v Sloveniji kot uvozniki in distributerji izdaj Croatia Records, kjer sem ga še pravi čas ujagal. Poznavalci vedo, da je izvirnik silno drag, celo v kasetni različici dražji kot običajno, a to je dandanes normalno stanje, kar zadeva določene izvajalce s področja bivše skupne domovine. Azra je sicer med najbolj cenjenimi in tudi najdražjimi, v tem rangu je še izvirna vinilna izdaja Balaševićevega albuma Marim ja iz 1991 in še nekaj drugih. Cene so navite iz različnih razlogov, najbolj pa najbrž zato, ker so lahko, dokler obstaja en sam kupec, ki je pripravljen plačati tak drag denar … podobno je na trgu vintage kitar, stripov in še kje.
Kar zadeva muziko, seveda ni kaj … album vsebuje Štulićeve avtorske vrhunce. Ravno do dna na lestvicah koncertnih albumov ponavadi kotira čisto na vrhu. Zadovoljština tu ne konkurira povsem, Štulić je bil leta 1982 v čisto drugem mentalnem in ustvarjalnem šusu kot 1988 ali 1989. Mi je pa osebno Zadovoljština še vedno bolj vznemirljiva, prav zaradi eratičnosti in variabilnosti. Na Ravno do dna me je takisto vedno pritegnil koncept, pa ne samo zato, ker se tudi sam ukvarjam z glasbo in imam podobne kreativne porive kot Štulić, da se namreč vedno dodaja nekaj novega. S tem ostaja delo na odru (ali tudi sicer) zanimivo in nikoli rutinsko. Koncept koncertnega trojčka mi je blizu že samo zato, ker je ena sama plošča za špil običajno premalo, vsaj za tiste, ki niso bili tam. Pri velikih založbah grejo potem legende večkrat tudi popravljat v studio, kar izniči legitimnost in tisti “live” v naslovih. Popravljal je celo Springsteen, kar je bila moja prva davna zamera. Štulić ni popravljal. Je pa Azra bila takrat “a tight little rock band”, kot temu radi rečejo v tujini. Kaj naj bi sploh popravljali? Poleg tega trojček deluje kot nekakšna antologija in še pesniška zbirka obenem, čeprav bi kakšno pesem tudi pogrešali, denimo Fa-fa-fa. Ni najbolj domiseln, niti duhovit double entendre, čeprav je obveljal za dober štos. A naposled je vse to rokenrol, kot bi rekli Stonesi. Beatli tudi, čeprav bi kdo pomislil, da ne.
Ponatis ne glede na vse okoliščine toplo pozdravljamo in priporočamo. Dodajamo: Džoni, budi dobar. Ni nujno povezano z zapisom, gre bolj za “catchphrase”. Štulić je bil na Ravno do dna še manično predan, na Zadovoljštini pa že mesijanski. In te komparacije niso zapisane kar tako. Preverite sami, med enim in drugim albumom ni minilo tako zelo veliko časa in oba sta neverjetno zanimiva.
