Slovenske pesnice Vlasta Črčinovič Krofič, Milena Nemec – Mimi, Ana-Marija Pušnik, Ivana Rečnik, Draga Reichenberg in Ksenija Šešerko so pri mariborskem Kulturnem centru v zbirki Frontier objavile pesniško zbirko Prepletanja (2022). Izdaja je nastala v sodelovanju s Kulturnim društvom Studenci Maribor in Literarno-recitacijsko sekcijo Vedrina. Zbirko je uredila dr. Vlasta Črčinovič Krofič, recenzentka je bila mag. Nada Holc, lekturo je opravila Jana Hartman Krajnc, oblikovanje in prelom je delo Romana Štrakla, sliko na naslovnici je narisala dr. Vlasta Črčinovič Krofič.

Urednica Vlasta Črčinovič Krofič v uvodni besedi z naslovom Pesniški zbirki na pot pravi, da ima Kulturno društvo Studenci Maribor posluh za želje in potrebe po izobraževanju svojega članstva. V letu 2022 je pripravilo pesniško delavnico, ki jo je kot mentorica vodila pesnica in literarna kritičarka mag. Larisa Javernik. Avtorice, ki so združile svoje pesmi v skupni pesniški zbirki Prepletanja, niso novinke, saj so svoja dela objavile v literarnih zbornikih, samostojnih pesniških zbirkah in na recitalih. Urednica zapiše: »Želimo si, da bi vam verzi, objavljeni v tej pesniški zbirki, polepšali dan.« (str. 7)

Sodelovanje v skupini ima kar nekaj skupnih lastnosti. Videti je, kot da so se pesnice dogovorile, o čem bodo pisale, še bolj verjetno pa je, da jim je tematiko predlagala njihova mentorica. Tako namenjajo pozornost razlogom za pesnikovanje, notranji potrebi in vsemu tistemu, kar jih navdihuje, da ustvarjajo in pišejo o morju, prijateljstvu, naravi v najširšem pomenu besede, ljubezni, samoti, minevanju in spominom na doživetja v preteklosti. Skupen je tudi ustvarjalni namen, da se na pisanost življenja odzivajo s pesmijo. Poudariti pa je treba, da življenjski položaj, eksistencialne vidike in okoliščine vsaka izmed njih občuti po svoje in tako nastanejo subtilni in izvirni verzi o življenju, žalosti in ohranjanju upanja. Skupno odzivanje ničesar ne odvzame estetski prepričljivosti njihove poezije.

Pesnica Vlasta Črčinovič Krofič je avtorica angažiranih in refleksivnih pesmi, pa tudi takih, ki govorijo o individualnih občutkih in univerzalnosti človekovega bivanja. Tokrat je svoje globoko občuteno pesniško snovanje oblikovala kot poezijo v prozi. Enkrat samkrat se pojavi rima, zelo zgovorne in prefinjene so metafore. Jezik je lep, slog izbrušen, ritem kljub izbrani formi tekoč in estetsko vabljiv. Pesnica piše v prvi in tretji osebi ednine, njena prizadetost nad zlom v svetu je iskrena, vendar tudi obvladana in umetniško prepričljiva. Piše o individualni stiski in ujetosti v moderno tehnologijo, toda zelo zgovorno je njeno spoznanje, da je prav vse mogoče ujeti v pesem ter bralkam in bralcem ponuditi tako lepoto kot globino spoznanj. Parafraza Platonove prispodobe o votlini govori o pesničinem hotenju in hrepenenju po svobodi; svobodna je v pesniškem snovanju in iskanju novih najdb in osrečujočih zaustavitev. Vlasta Črčinovič Krofič je tudi mojstrica v slikanju življenjskih kontrastov in skrajnosti. Dober dan, o katerem piše, je podoba vsega najlepšega, toda poosebljenec se mora srečati z vojno in grozo, ki jo spopadi povzročajo. Vsega hudega, kar človek stori človeku, ne bo nikoli konec. Morda daje prav poezija kanec upanja, da je humanost vendarle uresničljiva.

Pesnica Milena Nemec – Mimi napiše nekaj nežnih verzov svoji prijateljici, ki jo je spodbujala na ustvarjalni poti. Svojo naklonjenost izraža z lepimi metaforami, na primer: »S polnim naročjem uvelih rož / sem stala na križišču dogorelih sveč.« (str. 21) Pravi, da ne mara črnih zastav, kajti zastave bi morale plapolati v vetru zmag in življenja. Tako pogumno je šla skozi življenje njena prijateljica. Vidi jo, kako na hribu stoji obsijana s soncem in maha z zastavo v barvah življenja. Pesnica si želi, da bi njene pesmi naletele na odziv. V njih se pojavijo črni ptiči in jo kljuvajo do kosti. Tu in tam se v pesničinih občutkih porodi pesimizem, toda simbolika upanja vseeno prevladuje, pa tudi ljubezen je tista, ki človeka ohranja. Svet je včasih videti kot čarobna pravljica, v njej je očitna želja po miru. Pesnica bojevnikom zaželi lahko noč in jih pozove, naj odložijo orožje in pospravijo strupene puščice besed. »Utrujeni od bojev, / obupani in upajoči, / objeti zdaj zaspimo / pod svetlim sijem zvezd.« (str. 31) Sicer nekoliko črnogledo pesnico v hipu prešine spoznanje, kako je svet lep. Z lepoto jo napolni narava, njeno spoznanje je globoko in zavezujoče. Pesmi bodo ostale tudi tedaj, ko nje ne bo več. Napisane so v kiticah, v njih je tu in tam refren, nekatere imajo ločila, druge so brez njih.

Pesnica Ana-Marija Pušnik si odgovori na vprašanja, kakšno moč ima v človekovem življenju poezija, kako učinkuje in kakšen je njen pomen. Pesem je lahko tolažba, vrnitev v sanjski svet, zimska pravljica, nekaj, kar vzbuja smeh, in tisto, kar človeka spravi v jok. V pesnici se oglaša spomin na neuresničeno ljubezen. Narava vzbuja razkošne občutke, pomlad pomeni novo rast, ljudje ljubijo dolgo vroče poletje. Menjavanje letnih časov opozarja na minevanje. Pesnica se znajde v temi, globini in negotovosti, toda ogrožajoč položaj zna premagati, ker verjame, da se vedno najde kdo, ki ji bo podal roko. Treba je naprej, saj bo na koncu tunela zagotovo zasijala svetloba. Posebno moč in razlog za obstoj pa ima poezija. »Pesem ždi kot ptica v mojem srcu. / Ujeta je. Tesno ji je. / Kljuva me. Svobodo si želi. / Hoče med ljudi. / Poletela bi visoko nad oblake. / Proti soncu. Svobodna in lepa. / Razvedrila bi mrke obraze. / Prinesla bi upanje. / Zasijala bi v svoji lepoti.« (str. 42) Nežna je pesem Šivam oblekico, v kateri pesnica govori o pričakovanju otroka. Zbode se z iglo in priteče kri, toda bolečina ne vpliva na sladko pričakovanje. Pesmi so oblikovane v kitice, Ana-Marija Pušnik rada uporablja pomanjševalnice.

Pesnica Ivana Rečnik v verzih o hoji prikaže človekovo življenjsko pot. Najprej so koraki razigrani, sčasoma postajajo počasnejši, na koncu pa: »Poti ni več. / Zato ne hodim. / Samo občudujem / veselo, razigrano / PREHOJENO POT.« (str. 49) Pesnica z nežnostjo priznava, kako je v ljubezenskem objemu vse zelo romantično, dvojica posluša tihe zvoke morja, toda kmalu se v pesem ujamejo glasni zvoki ulice v New Yorku, še več pa je vsrkavanja lepote domače pokrajine. Ivano Rečnik preveva hvaležnost, da ji je bilo podarjeno življenje. Piše o lepoti življenjske poti v dvoje in zavedanju o minljivosti; skupno življenje nekega dne prekine neizbežna smrt. V njenih verzih je slutiti tudi ekološko problematiko – zemljo pesnica občuti kot svojo mater. Med sprehodom po gozdu občuduje drevesa in razgrinja njihovo zgovorno simboliko, saj ji govorijo o moči, ljubezni in sožitju dvojice. Osrečuje jo tudi dež, padavina, ki narava umije. Pomembno je naslednje sporočilo: »Ljubezen neizmerno široka, globoka. / Ljubezen je prava, ko jo začutita srce in duša. / Ljubezen do vseh živih bitij in narave. / Ljubezen da smisel življenju. / Ljubezen se postoteri, če jo delimo. – / LJUBEZEN JE DAR, / JE ŽIVLJENJE.« (str. 59) Večina pesmi je zapisana v trivrstičnih kiticah, v nekaterih je tudi refren.

Pesnica Darja Reichenberger piše o potovanju skozi življenje, zavrnitvi obupa, iskanju smisla izgub, krhkosti življenja in ranjenih srcih, skozi katera vstopa svetloba. V njenih verzih so trenutki sreče, za katere si želi, da bi trajali večno, obdobje, ko je žalost zelo močna, taka, da bi lirsko subjektko skoraj zlomila. Piše o radosti in zavedanju o veselju v sebi in življenju samem. Spominja se ljubezni, ki jo je nekoč zapolnjevala, zdaj pa njenega dragega že dolgo ni več ob njej, toda v razkošju narave se zgodi, da se z njim spet sreča. Pride dan, ko podvomi o humanizmu in se vpraša, ali so ljudje drug drugemu postali tujci. V preteklosti je doživljala srečnejše dni, danes vsiljivo melanholijo premaguje z zazrtostjo v zvezde. Morda jo ohranja tudi vera v božje in skrivnostno, vseeno je žalost in samoto le težko obvladati. »Negativna misel / se spremeni v nevihto. / Vsak glas je v glavi krik. / V tišini.« (str. 70) Čas brez druženja jo ogroža, želi si, da bi se vrnilo druženje z objemi.

Pesnica Ksenija Šešerko izraža črnogledost: »Na mojo dušo je legla senca, / senca, temnejša od noči. / Negotovost / in strah / in žalost.« (str. 76) Njena duša tava po temni praznini in željno čaka na odrešitev, toda duša še vedno išče in ne obupa. Narava pesnico premami s svobodo, lahkotnostjo in mesečino. Življenje polepšajo spomini, v verze se naselita mir in večno upanje. Prijateljstvo življenje bogati in pripomore, da se otožnost spremeni v veselje. Pesnica piše pesmi, toda v hipu se ji zazdi, da jih piše življenje samo. Spomin na ljubezen je živ, kot sta živi človekovo sprejemanje danosti in podarjanje ljubezni.

Naslovnico pesniške zbirke Prepletanja je avtorica Vlasta Črčinovič krofič, pesnica in tudi uveljavljena slikarka, oblikovala kot preplet vej in grč na sivi podlagi, v knjigi pa so objavljene tudi fotografije pesnic.

Mag. Nada Holc v recenziji z naslovom Preplet izpod peres pravi, da so pesnice vir navdiha za svoje pesmi našle v tistem, kar jih je v preteklih letih najbolj zaznamovalo, zlasti razočaranja, odhodi, izgube in strahovi. Mag. Nada Holc domneva, da je marsikaj povezano tudi s pandemijo, ki je naplavila turobne občutke. »To je bil čas, ki je ljudi odtujeval, osamil, gnal v obup in ločil od ljubljenih in družine.« (str. 86) Pesnice pa vseeno zmorejo poiskati kaj lepega, znajo spodbujati druge in najti moč v samih sebi. V očeh mag. Nade Holc so avtorice take ženske, ki so borke, vajene hrabriti druga drugo in se povezovati med seboj. Njihove pesmi so nastale v skupni in vodeni literarni delavnici. Vlasta Črčinovič Krofič, Milena Nemec – Mimi, Ana-Marija Pušnik, Ivana Rečnik, Draga Reichenberg in Ksenija Šešerko ustvarjajo simbolične in asociacijske povezave. »Lirski subjekt se v pesmih pogosto pokaže kot iskalec sreče, ljubezni, miru in bližine, pa tudi iskalec zabrisanih sledi minulega življenja.« (str. 87) Pesnice izpovedujejo staro resnico, da ni življenja brez težkih preizkušenj, žalosti in trpljenja. Pomen pripisujejo ustvarjalnemu življenju. »Verjamemo, da bo ta ali ona pesem bralca navdihnila, se dotaknila njegovih čustev, mogoče nekomu ogrela dušo – nekomu, ki enako čuti. Ali mu bo vsaj, kot je zbirki na pot zapisala urednica, polepšala dan,« sklene svoje razmišljanje o pesniški zbirki Prepletanja mag. Nada Holc. (str. 90)

Marija Švajncer