Matej Krajnc

ko grem zjutraj v službo, večkrat tuhtam, kako

se obnašam do svojih pesniških zbirk. dvomim,

da je za to tuhtanje kriv mariborski zrak, ampak

nekaj mora biti, morda občutek krivde,

da redko grem v kino, čeravnoprav živim čez cesto in

bi moral videt vse predstave. a kart mi ne dajo, 

sam pa ne odniham nihajnih vrat, ne pozdravim

leopolda, ne odvržem cigarete čez ramo, da

pade na šipo šleperja, ki obrača v mojo stolpnico,

skratka: popolnoma nekoristen sem in ljudje

mi iz avtomobilov kažejo sredince, češ: 

nikoli ne gre v kino, pa živi čez cesto, do

svojih pesniških zbirk se obnaša, kot da so

samoumevne, misli pa, da mu bojo pri vhodu

v kinodvorano poklanjali vstopnice?! kak

drekač! prislovična cigareta obupa in se vrže

v odprtino kanalizacije, poprej pa izreče

prekletstvo, ki me potlej spremlja v službi,

kjer ne dovolijo tobaka v pisarni. če obljubim,

da bom dober do pesmi, ki jih pišem, dobim 

z naslednjo plačo vrečico druma. prvič.