Piše: Matej Krajnc

ATCO, 2022

Ko tole pišem, po svetu odmeva novica, da je po kratki obolelosti od meningitisa umrl Jeff Beck, kitarski mojster, ki je že v šestdesetih redefiniral pristope k igranju kitare, pozneje pa je skozi bogato in variabilno kariero izdajal bolj ali manj zanimive albume in sodeloval z nebrojnimi umetniki. Sam ga najbolj cenim iz obdobja Yardbirds in Jeff Beck Group, njegova solistična dela mi niso vselej sedla, me je pa vedno navduševal kot glasbenik vobče … njegova sodelovanja so bila tako pisana, da je zanje pobiral tudi očitke, kritiki pa za nekatere njegove solistične sicer komercialno bolj ali manj vidne plošče niso vedno pokazali naklonjenosti. Status kitarskega heroja je sicer zasluženo držal ves čas, od šestdesetih do konca; skromen in sramežljiv, se je zdelo, po drugi strani na odru neverjetno suveren in brez pretiranih ekshibicionističnih izpadov. Zelo rad sem poslušal njegove nastope z Imeldo May in nasploh rokabilijevske izlete, ko pa sta z Johnnyjem Deppom naznanila, da prihaja skupna plošča, sem zastrigel (ne nujno z ušesi). Johnnyja Deppa na splošno kot glasbenika ne jemljejo preveč resno, kar je po svoje tudi krivica, ker ni slab kitarist in tudi otroško veselje na odru je jasno vidno, ko se z neverjetnim entuziazmom in spoštovanjem poklanja svojim vzornikom. Njegovo glasbeno udejstvovanje spremljam že iz časov vrhuncev kluba The Viper Room, ko je tam igral tudi Cash, in že tam je pokazal dovolj adekvatno raven glasbenih sposobnosti, da bi brez večjih težav lahko vidneje vozil vzporedno kariero. Njegova igralska in siceršnja razvpitost je to plat precej povozila, sploh v zadnjem času, ko smo spremljali tiste sodne peripetije. Ljudje so se opredeljevali tako ali drugače, on pa je vzel kitaro in z Beckom pripravil album pesmi, ki jih oba spoštujeta, nekaj pa je tudi avtorskega dela.

V Guardianu so ploščo sesuli. Ne ve se, ali zaradi zamer do Deppa in Becka (tega odpišejo kot nekakšnega polovičarja, ki kao nikoli več ne objavi ničesar prelomnega, kot da je to v dotičnem kontekstu pomembno), ali jim plošča dejansko ni sedla. Po pravici povedano tudi sam ne menim, da gre za nekakšno ultra prelomno kolaboracijo, ki bi s svežino pretresla sceno, kot se je to denimo zgodilo s Traveling Wilburys, pač pa gre za prijetno, četudi nekolikanj predvidljivo ploščo: Beck igra, kot zna, Depp pa tudi, multiinstrumentalistično. Ve se, da je Depp poslušal Pet Sounds in tudi Everly Brothers, da o soulu ne govorimo. Let It Be Me, denimo, je bila že tolikokrat preigrana, da od nje ni ostalo več kaj dosti, zato je izziv tolikanj večji; Beck se potrudi s kitarskim solom, atmosferično podložen Deppov vokal pa tudi ni slaba ideja, pesem zazveni kot nekaj, kar bi tudi Knopfler zaigral v kaki kolaboraciji, a na koncu se tudi What’s Going On, Ooh Baby Baby, Caroline No in Don’t Talk izkažejo za čisto prijetne izvedbe. Ni, da bi se za te nove različice posebej tepli, je pa zanimivo slišat, kako sta pristopila. Ne docela šablonsko, kar bi se lahko zgodilo, a z manj studijskega entuziazma, kot bi morda pričakovali. Depp navsezadnje ni slab pevec. Sad Motherfuckin’ Parade je ena od dveh avtorskih, nekolikanj preveč na prvo žogo, zanimiva najbrž zlasti v kontekstu sodnega procesa, a ravno v tem kontekstu kaj zlahka dvorezen meč, ker lahko izpade bodisi klišejsko badass (ker je Depp pač tako tipiziran) bodisi kot samopomilovalna tožba ali pa nekaj iz geta, kar se še ni čisto odločilo, kaj bi. Depp je boljši kot klasičen roker. This Is A Song For Miss Hedy Lamarr je zanimiv avtorski poklon filmski legendi, kjer ugotovimo, da bi avtorsko besedilopisje Johnnyja Deppa lahko ustvarilo spodoben album.

Album zaključi izvedba Lennonove Isolation, nekolikanj preveč bombastične, da bi dosegla globino izvirnika, a hej, poslušamo mainstream rock, kar je bila najbrž tudi zavestna odločitev; Depp kot eden tistih alter-osebkov, ki so hkrati tudi komercialno zanimivi in Beck kot kitarski idol imata vendarle tudi nekaj komercialne teže, čeprav bi se lahko po drugi strani odločila za zelo minimalistično, intimno ploščo. Pričujoča je najbrž bila mišljena kot taka, sploh glede na repertoar, vendar se Depp, kot smo že ugotovili, dobro počuti (in je tudi najbolj prepričljiv, vsaj tokrat) kot klasičen rocker in to zahteva bend, določene obrazce in legitimnost v podobi starejšega uglednega kolega. Naslednji korak bi lahko bila solo plošča, pa da vidimo. Do tedaj pa ganjeni pomahamo v slovo Jeffu in pomislimo, da bomo to muziko sicer še poslušali, a verjetno bolj v kulisni varianti, ob delu: prelomnih sporočil namreč ne prinaša, a to nas ta hip v tem kontekstu tudi ne zanima tako zelo.