Piše: Matej Krajnc
New West Records, 2022
Tretji iz niza, v katerem se Earle poklanja tistim, ki so ga navdihovali. Začelo se je s Townesom van Zandtom, nadaljevalo z Guyem Clarkom (2009 in 2019), zdaj je na vrsti še Jerry Jeff Walker, vmes pa se je Earle poklonil še sinovemu spominu (J. T., 2021). Splošno mnenje velja, da naj bi prva dva po avtorski moči nekolikanj nad tretjim, a to mnenje zna biti subjektivno; Walkerjev vpliv seže daleč, neverjetno je razvejan in tudi, ko pregledujemo opus, se nam zdi, da je o bolj polnih ali praznih baterijah nehvaležno govoriti: vsi trije avtorji so imeli svoj poseben “štih”. Lahko vprašate tudi Todda Sniderja ali magari celo Gartha Brooksa, ki je tudi izpričeval Walkerjev vpliv. Če bi se Brooks ne šel countryjevskega Claydermana/Liberaceja, bi imelo njegovo mnenje morda še malce večjo težo. A pustimo to: dejstvo je, da je Walkerjev opus pomemben in močan in da je tudi kot vokalist in kitarist izkazoval nemalo talenta. Earle se, če zdaj pozabimo na Mr. Bojanglesa (pa seveda docela ne moremo), sprehodi po njegovem opusu z jasno poznavalsko in ljubiteljsko žilico. Izbral je take pesmi, ki so ga (jasno) osebno nagovarjale, pa tudi take, s katerimi je lahko neposredno ponazoril avtorske kakovosti svojega učitelja. Bend, The Dukes, je “na visini zadatka” kot ponavadi, nihče ne sili v ospredje, pa tudi pesmi ne prevpijejo s kakršnimi koli izkazovanji inštrumentalnih vratolomnosti. Te prihajajo same po sebi in se v pesmi vključujejo povsem naravno: od uvodne Gettin’ By preko že omenjenega Bojanglesa do My Old Man in Old Road je album posvetilo prehojeni poti. In če je kdo bil popotnik v duhu starih trubadurjev, je bil to Jerry Jeff. Nikoli zares pod žarometi kot Townes ali Guy, ki tudi nista bila pretirano, a vendarle nekolikanj bolj obsevana, je imel mir za izklesovanje svojih pesmi, zdaj subtilnih, zdaj igrivih, a vedno nekolikanj lukethedrifterjevskih.
Steve Earle je izkusil svoj delež tistega, čemur v ZDA pravijo “hard life”, od zapora do izgube sina, boril se je z odvisnostmi in jih premagal, nehal je celo kaditi. Njegov glas premore patino protagonistov iz Walkerjevih pesmi, avtoriteto ima, s katero nam pesmi predloži na način, ki govori iskreno, neolepšano. Belkantovski glasovi nam redko približajo življenje, kakršno je, teksaški trubadurji pa so vedno znali zaobiti obstakel, da bi zveneli lepo. So pa zato zveneli mogočno, kar je tolikanj lepše. “Učiteljski trojček” naj bi bil torej zaključen, poznavši Earla pa naslednje poglavje ni nikoli zelo daleč.