Piše: Matej Krajnc

III.

Janko Perčič se je nagnil v sedežu viličarja.

Viličar tisti dan ni ubogal.

Janko Perčič je pljunil in si prižgal prvo »viličarsko cigareto« tistega dne. Svojo cigareto je tako poimenoval zato, da se je vedelo, kakšna je tobačna hierarhija v skladišču. Še bolj zato, da se zavojčki ne bi zamešali, ker so vsi kadili isto znamko.

Po drugi cigareti se je odločil, da bo viličarja naučil pokorščine.

Polil ga je s kanto bencina, ki ga je Heli, tajnica skladišča, oni dan prinesla z domačije pri Štorah. Pridelovali so ga kar doma, starši njene mame so imeli t. i. »varilnico bencina«.

»Kr njes jim ga, Heli, kr njes!« je bila nekoliko pokroviteljska sicer podjetna mama, ki bencina nikoli ni dala odsé ne zlahka ne poceni. »Kurba, kolk tta računa!« so se ponavadi čudili po Celju.

A biti tajnica v skladišču širfabrike za Helijino družino ni bilo kar tako. Ded je bil izumitelj, tetka transkriptorka na sodišču, ampak širfabrika! Ko je Heli omenila, da bi rada šla študirat slovenščino, so ji rekli: »Zaka si pa ti, čuj, ne najdeš šihta u kaki pisarni u širfabrik?« Saj res, je poskočila Heli in tako se je tudi uresničilo.  

»Iz tti slovenščini bi lahka sam na šoli učila, puol bi pa ziher začela pit!« so modrovali doma. »Tak pa lahka delaš u pisarni, mogoče te puol še promovirajo u računovodkinjo!«

Heli je bila srečna, ker je z okna pisarne gledala na dva kamenita leva pri vhodu v poslovno stavbo.

»Jz sn tak srečna,« je pravila doma. »Jezus, kok je tta muoja pisarna lepa!« Znana popevka Jz sn tak srečna, ki sicer ni nikoli prišla na noben festival, nosi ime po tej izreki. Zapisal jo je Mojmir Sepe na enem od obiskov Celja, tudi on je namreč kupoval bencin pri Helijinih, ni pa je nikoli prijavil ne na Opatijo ne pozneje na Slovensko popevko. Pesem je živela skoz ustno izročilo žvižganja po Sepetovi predlogi. Mojzes je, atipično zanj, spisal tudi besedilo.

»Besedil nikoli ne pišem sam,« je dejal, »a saj tudi bencin ne raste na vsaki veji!«

Janko Perčič ni imel razgleda na leva, pač pa je svoje orodje želel obvladovati čimbolj suvereno. Pred prihodom v širfabriko je popravljal kolesa, to je bil družinski posel, »ta star Pjerčič je bil mojster, čuj, kok mi je un tt moj bicikl zrihtu!« – »A tjeb tut?« – »Pje, je biu dober!« A ko je oče Perčič umrl, se sin ni odločil, da bi nadaljeval.

»Jz se bom motoriziru!« je oznanil doma in njegova mama sploh ni več snela črne rute. »Čujte, Lizika, kaka žalost je to,« je tožila sosedi, »Franci je tulk uložu u tt kšeft, Janko bi biu pa rad zej kej druga!« – »Bohpomagi,« je komentirala Lizika, »mogoče bo pa za župnka šou!« – »Za župnka pa nje, ko psuje!« – »Jezus Kristus, zej res usi tak grd gourijo, naš tut, hod iz jenim barabim, u Gaberjih pijejo po cele večire!« – »Čujte, Lizika, kok je zej vaša mama, nč jo ne vidn!« – »Jezus, mama je pa slab, slab, čist nč vječ ne čuje, si lahk mislte, tak da sploh ne gre vječ vn, ko se boji, de nje bi čula čjesa na cest, puol bi jo pa povozl!« – »A k Tončki tut ne gre?« – »Nje, una hod k nam!« – »Sej se mi je zdel, de jo vidn prletet črez cesto!« – »Bohnampomagi, nje,« je zavzdihnila Lizika, »sam de bi še vidla, de bi lahk kuhala, jz ne morn, tta opeklina se mi še ni unjesla!« – »Čakte, kok mate pa zej turnus pr Jarh?« – »Sej nisn vječ tam!« – »Kok de nje?« – »Zej sn u mesnic u Gaberjih!«

»Janko, čuj, prit ti mal k mjen zejle!«

»Ka pa je?«

»Čuj, kdaj si ti iz Leotam gouriu?«

»Jz? Jz sn gouriu iz Titam!«

»Iz Titam si gouriu? Kdaj?«

»Un dan, ko sn šou na sjervis u Beograd!«

»Čuj, ka prau Tito, kok bo zej iz ttn Fenderjim?«

»Mjen je reku, de se bojo druk kedn dobil, nč še ne vem točn, sam reku je, de bi se zej splačal uzet mal vječ robe, un bo uzeu za držaune zaloge, de bojo kitare pr rok!«

»Ka bo uzeu?«

»250 telekastrou, 510 stratokastrou, dva dóbrota!«

»Pa bo to duost za celo držauno upravo?«

»Ka pa jz vem, nisn sprašvau, Dolanc je biu pr jem, ne morn tam slokint pa preuč sprašvat zej … Že itak …«

»Zaka pa tvoj foter ne gre tej se zment, sej sta bla skupi u Drvarju …?«

»Ker je mrtu!«

»Aja, sej res!«

»Ja, tak je, ka nej jz zej!«

»Čuj, Janko, midva iz Gogijam bi uzela mal vječ robe spt!«

»Za Austrice?«

»Nehi no … Sej Austrici ne rabjo. Bolgarija, Grčija … Romunija … Albanija … Mama že pouprašvaje!«

»Zaka pa Austricom ne prodajata vječ? A nista une Gibsone u Grac furala?«

»Čuj … tihbod, mulc! Đorđ, tta pizda, je šou direkt do jih, namest de bi nama ponudu … Nama pa zej stojijo superđamboti u skladišu!«

»Ka, a zram oltarja? Heee …«

»Čuj, ti … mišji drjek … de te nam usmégnu zej!«

»Če je pa tak vlažn u tti cirkvi, ka nej ti jz … Drug kedn ti povem, kok nej bi se tt puosu izvršiu. To veš, de morš Titoju puol mal odtegnt … ne jemu, un ne nuca, državi …?«

»Kulk?«

»Deset posto za tjebe!«

»Janko, sprau se nazaj na viličarja! Je foter vedu, kaka kurba si? Jebemti … deset posto za mjene … Kulk pa drgač uzame?«

»A država? Katebriga!«

»Čuj, mali, nje me zajebavat, jz bom iz Popitam tut gouriu, tak da če zdej kej štrikaš slučajn …«

»Popit? Popit nau kej duost vedu! Un ne rihta električnih kitar, un ma simfonične orkestre, violine pa to …«

»Ka nima un držaune nabave komplet?«

»Ma, ja, sam un sam podpiše, briga jega … Ko vid violino, še mogoče kej trzne, drugač pa nje, to gre vsje skoz druge kanale!«

»Hm …«

»Pejd uprašat, švidu!«

»Nam zej sprašvau okol ko trotl! Sam pazi se, če nauš taprau cajt povedu!«

»Profesor?«

»Ja?«

»Sam jeno tako še!«

IV.

Maršal je odložil cigaro in se namrščil.

»Janko? Kateri? A Čretnik? Kovačič? Glazer? Moder? Ropret?«

»Perčič, tisti, ki je bil že prejšnji teden tu. Menda je sin tvojega soborca iz Drvarja …«

»A, Francev Janko! Pet minut mi daj, pa pridem!«

Janko Perčič je vedno občudoval zavese v Titovi hiši. Dom 65 se je zdel majhen za voditelja države, a Tito je trdil, da bi bil Dom 66 prevelik, Dom 64 pa se ni tako dobro slišalo. 

Razvoj tipa hiše Dom 65 se je začel z Domom 0 nekje v drugi polovici 19. stoletja, malo pred Titovim rojstvom. Dom 0 je bil pravzaprav plahta, podobna šotoru, in se ni prijel. Domovi od 1 do 23 je niso odnesli dosti bolje, niti enodružinski niso bili. Vsi so precej hitro izginili s trga, obstoječe pa so porušili in njihovim lastnikom ponudili Dom 38.

»Oho, kakšen preskok v številkah!« se je čudil eden lastnikov Doma 18. »Kaj pa dobim za teh dvajset preskokov?«

»Tuš,« je začel naštevati nadzornik gradnje, »in sicer za vso družino. Večje stopnišče, 5 kvadratov več shrambe, kitarsko sobo …«

»Kitar ne potrebujem, citre imam in klavir,« je dejal že omenjeni lastnik Doma 18. »Na osemnajstih kvadratih tega nisem imel kam dat, vse to sem hranil pri bratrancu na podeželju, blizu Podčetrtka stanuje …«

»Za citre in klavir boste potrebovali vsaj dom 80,« so mu povedali.

»Se mi je zdelo …«

»Domov 80 še ne gradimo,« so dodali. 

»Kje dobiš te zavese, Đos?« je zanimalo Perčiča, ko se je Tito prikazal iz delovne sobe. »Varaždin? Metlika? Čelopek?«

»Ovaj …« je zamrmral Tito, »prinesejo jih, pa jih razobesimo, sad delavskih rok, zakaj zdaj picajzlaš, bogtevido? Nimaš nič dela v Celju, da ves čas tekaš v Beograd?«

»Viličarja vozim, Đos,« je zagodrnjal Perčič. »Veš, kakšno znanje zahtevajo za viličarja? Še smerokazov nima, vse moraš sam …«

»Janko,« se je nasmehnil Tito, »jebem te v glavo, pomiri se, no … Priden si, viličar je smotana reč, sam sem se odločil za ključavničarstvo ravno zato, ker se mi je viličar zdel malce handful, saj veš …«

»Poznaš Profesorja, Đos?« je nato z nekoliko tišjim glasom pobaral Janko Perčič.

»Profesor? Veliko jih poznam, tudi takih, ki so samo učitelji … Pa zdravnike, ki so medicinski bratje in nosijo stetoskope okrog vratu, da time zavaravaju radničku klasu … Ovaj … Zakaj?«

»The Profesor, Đos,« je še vedno precej tiho nadaljeval Perčič. »Meter sedemindevetdeset, črna očala, bež plašč, rjavkasti lakasti čevlji, kitarist?«

»Kitarist?« je začudeno pogledal Tito. »O neka mi ne svane!, pa menda ni … Ovaj … Menda ni …«

»Đos, samo en Profesor obstaja … A ni bil tudi on s teboj na fronti?«

»Več kot to,« je zamrmral Tito. »V osmem razredu me je učil matematiko …«

»Kje, v Kumrovcu?«

»Ne, kakav Kumrovec, osnovna šola Veljko Vlahović Lava … Takrat so pravili, da nadomešča, sicer je učil na gimnaziji …«

»Na Lavo si hodil v šolo?«

»Šolo bodo zgradili leta 1977, Lavo malce prej, takrat bom že nekolikanj opešan,« je zaupno nadaljeval Tito, »a to naj ne moti velikega duha! Drobne stolce smo imeli in … po šolskem radiu so vrteli Stara mama, kje si zdaj, kdaj povrneš se nazaj …«

Vstal je in se začel vrteti.

»Spet pazila vnuke boš, spet boš prala hlačice … Helidon FSP 5-046, bože moj …«

»Bože?« ga je začudeno pogledal Perčič.

»Beže,« je hitro zinil Tito. »Omer beže … Jugoton SY 22524 …«

»Đos, kakšen deal ti je zdaj ponudil Fender?« je Perčič končno prešel na bistvo in začel nenadoma glasno kihati, upajoč, da to ni posledica.

Tito je zmajal z glavo. »Nič posebnega, saj sem ti že zadnjič povedal: 250 telekastrov bomo vzeli, 510 stratokastrov, dva dóbrota … To bo za sekretarje, da se ne bojo kurbali v pavzah za malico …«

»To vem,« je že nekoliko nestrpno govoril Perčič, »a Profesor bi rad naročil večjo količino … Gibson ga je najebal in bi …«

»Saj vem, saj vem, slišal sem …« je rekel Tito, »da je nekdo imel čéz Gibson, a nisem vedel, da on! V neki stari cerkvi jih skladišči ali kako že …?«

»Đos, Profesor pravi, da provizija ni problem, ti pa povej, če lahko govoriš z Leom …«

»Ovaj …« je skoraj vzrojil Tito, »kakšna provizija – v socialističnem sistemu smo tovariši, pomagamo si, roka roko zvije … Koliko kitar bi rad imel Profesor?«

»Tule je vse zapisano,« je rekel Perčič in Titu pomolil modro ovojnico z napisom Za Tita. »Profesor je hotel govorit s Popitom, a z njim ni baš s…«

»S Popitom?« je zdaj kriknil Tito. »Popit je za godala, kaj zdaj meša češnje in želod, jebo ga locksmith! Kdo je že kdajkoli govoril s Popitom o električnih kitarah, ključnih za naše društvo?«

»No, saj sem mu rekel …«

»Čudi me, jako čudi …« je zagodnjal Tito. »Profesor je bil vedno precej pri sebi, luciden, hiter kot pionirska zaprisega … Ovaj … zdaj pa nalaga o Popitu in ponuja provizije …«

»Preberi pismo, Đos, mogoče pa pojasni …«

»Nisi prebral, kaj?«

»Ne!«

»Res nisi?«

»Ne, če rečem!«

»Pazi, vedel bom, če je bila kuverta ovaj odprta! Obesil te bom za vse pare jajc, Francev Janko! Drvar ali ne Drvar! Mladi ste zdaj nabrisani, kaj lahko bi odprl, pa jaz sploh ne bi vedel! Boš šel na partizansko sodnijo?«

»Umiri se no, saj ti bo še noga odpadla!« je Perčič miril maršala. »Ni na meni, da bi kukal v tuja sporočila! Grem še do Marice na Kalemegdan, potem pa na vlak. Imaš kakšno povratno sporočilo?«

»Kdaj greš na vlak?«

»Jutri zjutraj ob sedmih!«

»Ob pol šestih se oglasi pri meni, dal ti bom povratno informacijo!«