Za cikel člankov Prevodni prebliski na portalu Kulturno medijskega centra Slovenije smo k sodelovanju povabili priznano prevajalko Urško P. Černe, ki bo v teh člankih predstavila droben del svojega prevajalskega opusa. S ciklom člankov Prevodni prebliski želimo izpostavljati prevodno literaturo, ter morda tudi podati majhen vpogled v prevajalske probleme in dileme.

Peter Bichsel (*1935) je velikan literature v Švici, mojster kratke zgodbe.

Ob zgodbi O možu, ki ni hotel nič več vedeti pomislimo na stanje zavesti, ki ga je v spisu Epilog und lyrisches Ich (Epilog in lirski Jaz), prvič objavljenem leta 1922, kot samodiagnozo opisal Gottfried Benn:

Poskušal sem si pojasniti, kaj je to, kar me muči. Od učbenikov psihiatrije, kjer sem iskal razlago, sem prešel k sodobnim razpravam iz psihologije, od katerih so bile nekatere zelo nenavadne, predvsem razprave francoske šole; poglobil sem se v opise stanja zavesti, ki ga označujejo kot depersonalizacijo ali potujitev zaznavnega sveta, Jaz sem začel razpoznavati kot tvorbo, ki s silo, proti kateri je težnost lahna kot snežinka, teži v stanje, v katerem vse, kar moderna kultura imenuje duhovna sposobnost človeka, izgubi veljavo, in kjer vse, kar je v civilizaciji pod taktirko šolske medicine postalo sumljivo, živčno slabost, duševno utrudljivost, psihastenijo priznava kot globoko, brezmejno, mitološko staro tujost med človekom in svetom.

Peter Bichsel

O možu, ki ni hotel nič več vedeti

“Nič več nočem vedeti,” je rekel mož, ki ni hotel nič več vedeti.

Mož, ki ni hotel nič več vedeti, je rekel: “Nič več nočem vedeti.”

Lahko reči.

Lahko reči.

In že zazvoni telefon.

In namesto da bi izpulil kabel iz stene, kar bi moral storiti, ker ni hotel nič več vedeti, je dvignil slušalko in izrekel svoje ime.

“Dober dan,” je rekel oni drugi.

In tudi mož je rekel: “Dober dan.”

“Lepo vreme, danes,” je rekel oni drugi.

In mož ni rekel: “Tega nočem vedeti,” rekel je celo: “Da, zares, danes je zelo lepo vreme.”

In potem je oni drugi še nekaj rekel.

In potem je mož še nekaj rekel. In potem je odložil slušalko in zelo se je jezil, ker je zdaj vedel, da je vreme lepo.

In potem je vendarle izpulil kabel iz stene in vzkliknil: “Tudi tega nočem vedeti, pozabiti hočem.”

Lahko reči.

Lahko reči.

Kajti skozi okno je sijalo sonce, in če skozi okno sije sonce, vemo, da je vreme lepo. Mož je zaprl naoknice, a zdaj je sonce sijalo skozi reže.

Mož je poiskal papir in prelepil okenska stekla in obsedel v temi.

In tako je dolgo sedel in prišla je njegova žena in zagledala je prelepljena okna in se zgrozila. Vprašala je: “Zakaj pa to?”

“Da zaustavi sonce,” je rekel mož.

“Ampak potem nimaš svetlobe,” je rekla žena.

“To je pač slaba stran,” je rekel mož, “vendar je bolje tako, kajti če nimam sonca, sicer nimam svetlobe, ampak tako vsaj ne vem, da je lepo vreme.”

“Kaj pa imaš proti lepemu vremenu?” je rekla žena, “lepo vreme prinaša veselje.”

“Nič nimam proti lepemu vremenu,” je rekel mož, “sploh nimam popolnoma nič proti vremenu. Samo vedeti nočem, kakšno je.”
“Potem pa vsaj prižgi luč,” je rekla žena in hotela prižgati luč, toda mož je potegnil svetilko iz stropa in rekel: “Tudi tega nočem več vedeti, tudi tega nočem več vedeti, da lahko prižgem luč.”

Tedaj je njegova žena zajokala.

In mož je rekel: “Jaz namreč nočem popolnoma ničesar več vedeti.”

In ker žena tega ni mogla razumeti, je nehala jokati in je pustila svojega moža v temi.

In tam je ostal zelo dolgo.

In ljudje, ki so prihajali na obisk, so ženo vpraševali, kje je njen mož, in žena jim je pojasnjevala: “No, s to stvarjo je namreč tako, on namreč sedi v temi in noče nič več vedeti.”

“Česa noče vedeti?” so vpraševali ljudje in žena je rekla:

“Ničesar, popolnoma ničesar več noče vedeti.

Noče več vedeti, kar vidi – namreč tega, kakšno je vreme.

Noče več vedeti, kar sliši – namreč tega, kar govorijo ljudje.

In noče več vedeti, kar ve – namreč tega, kako se prižge luč.

Tako je namreč s to stvarjo,” je govorila žena.

“Ah, tako je s to stvarjo,” so rekli ljudje in niso več prihajali na obisk.

In mož je sedel v temi.

In žena mu je prinašala hrano.

In vprašala ga je: “Česa ne veš več?”

In on je rekel: “Še vedno vse vem,” in bil je potrt, ker je še vedno vse vedel.

In žena ga je skušala potolažiti in je rekla: “Saj vendar ne veš, kakšno je vreme.”

“Ne vem, kakšno je,” je rekel mož, “toda še vedno vem, kakšno bi lahko bilo. Spominjam se deževnih dni in tudi vseh drugih.”

“Jih boš že pozabil,” je rekla žena.

In mož je rekel:

” Lahko reči.

Lahko reči.”

In ostal je v temi in žena mu je vsak dan prinašala hrano in mož je gledal v krožnik in rekel: “Vem, da je to krompir, vem, da je to meso, in vem, kakšna je cvetača; in vse skupaj nič ne pomaga, vedno bom vse vedel. In vem vse besede, ki jih izgovarjam.”

In ko ga je žena naslednjič vprašala: “In kaj še veš?” ji je odgovoril: “Vem mnogo več kot prej, in vem ne le to, kako je, kadar je lepo vreme, in kako je, kadar je slabo vreme, zdaj vem tudi to, kako je, kadar ni vremena. In vem, da kadar je temno, še ni dovolj temno.”

“Pa vendar so stvari, ki jih ne veš,” je rekla žena in hotela oditi, in ko jo je zadržal, je rekla: “Ne veš namreč, kako se ‘lepo vreme’ reče po kitajsko,” in je odkorakala in zaprla za sabo vrata.

In mož, ki ni hotel nič več vedeti, je začel razmišljati. Kitajsko res ni znal in nič mu pomagalo, da bi rekel: “Tudi tega nočem več vedeti,” ker tega seveda sploh še ni vedel.

“Najprej moram vedeti, česar nočem več vedeti,” je vzkliknil mož in sunkoma odprl okno in na stežaj odprl naoknice in zunaj je deževalo in gledal je v dež.

Potem je odšel v mesto in si kupil učbenike kitajščine in potem se je vrnil in nekaj tednov sedel ob teh knjigah in na papir risal kitajske pismenke.

In ko so prišli na obisk ljudje in ženo vprašali, kako je z njenim možem, je rekla: “No, s to stvarjo je namreč tako, da se zdaj uči kitajsko, tako je namreč s to stvarjo.”

In ljudje niso več prišli na obisk.

Toda, da se človek nauči kitajščine, traja dolge mesece, leta, in ko je mož končno znal kitajsko, je rekel:

“Še vedno ne vem dovolj.

Vse moram vedeti. Šele potem bom lahko rekel, da vsega tega nočem več vedeti.

Vedeti moram, kakšnega okusa je vino, kakšnega je slabo in kakšnega je dobro.

In če jem krompir, moram vedeti, kako se ga sadi.

Vedeti moram, kakšen je videti mesec, kajti, če mesec vidim, še zdaleč ne vem, kakšen je videti, in vedeti moram, kako se tja pride.

In poznati moram imena živali in kakšne so videti in kaj počnejo in kje živijo.”

In kupil si je knjigo o kuncih in knjigo o kokoših in knjigo o gozdnih živalih in knjigo o žuželkah.

In potem si je kupil knjigo o indijskem nosorogu.

In indijski nosorog mu je bil všeč.

Odpravil se je v živalski vrt in ga tam našel, stal je v veliki ogradi, nepremično.

In mož je točno videl, kako je indijski nosorog poskušal misliti in kako je poskušal nekaj vedeti, in videl je, kako zelo se je pri tem naprezal.

In vedno, ko se je indijskemu nosorogu kaj posvetilo, je od veselja zdirjal po ogradi, dvakrat ali trikrat zakrožil in ob tem pozabil, kaj se mu je pravzaprav posvetilo, in potem se je ustavil in dolgo negiben obstal – eno, mogoče dve uri – in potem ko se je spet spomnil, je znova veselo zdirjal.

In ker je vedno zdirjal za hip prehitro, se mu v resnici ni posvetilo nič.

“Rad bi bil indijski nosorog,” je rekel mož, “toda za to je najbrž že prepozno.”

Nato je odšel domov in mislil na nosoroga.

In govoril je samo še o tem.

“Moj indijski nosorog,” je rekel, “prepočasi misli in prehitro zdirja in prav je tako,” in ob tem je pozabil, kaj je bilo tisto, kar je hotel vedeti, da ne bi več hotel vedeti.

In od takrat je živel svoje življenje tako kot prej.

Le da je zdaj znal tudi kitajsko.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.