Mrzla je soba,
prazen je lonec,
v očeh žalost:
le kdaj bo konec?
Konec te bede,
konec temine,
konec brezupa
in bolečine.
Vstopi Micika
s polno košaro
in ji ponudi
še vročo obaro.
Potem pride Franc,
drva prinese,
ogenj zaneti,
žalost odnese.
Prinese nasmeh,
prinese še up,
toplino v srce,
konča njen brezup.
Ko človek ni sam,
ko najde oporo,
se v njem zbudi moč,
preplezal bi goro.
Prijatelj je ta,
ki te opazi,
posebej takrat,
ko se vse skazi.
Ko te pogreje
z lepo besedo,
ko ti pomaga
skozi vso bedo.