Mrzla je soba,

prazen je lonec,

v očeh žalost:

le kdaj bo konec?

Konec te bede,

konec temine,

konec brezupa

in bolečine.

Vstopi Micika

s polno košaro

in ji ponudi

še vročo obaro.

Potem pride Franc,

drva prinese,

ogenj zaneti,

žalost odnese.

Prinese nasmeh,

prinese še up,

toplino v srce,

konča njen brezup.

Ko človek ni sam,

ko najde oporo,

se v njem zbudi moč,

preplezal bi goro.

Prijatelj je ta,

ki te opazi,

posebej takrat,

ko se vse skazi.

Ko te pogreje

z lepo besedo,

ko ti pomaga

skozi vso bedo.