Piše: Matej Krajnc

Multimedia/PGP RTS/Croatia Records/ZKP RTVS

Še pomnite, tovarišice in tovariši – medtem ko se je jugoslovanski pop dokazoval v Splitu, Zagrebu, Beogradu, na Bledu in še kje, je podmladek imel svoj fazon: Subotico. 60 let je mimo, odkar se je vse skupaj začelo in na festivalu ste lahko slišali najrazličnejše napredne zvoke. Začne se v letu 1963 z Zoranom Rambosekom, ki se ga morda spomnete s tistega albuma o Titu iz leta 1979, Tito voli pionire, kjer najdete tudi proslulo Kad su Tita Jožek zvali. A leta 1963 je v Subotici pel Bez oproštaja in pesem se je znašla na festivalskem EPju. Pa Nevenka Ivošević, Stevan Zarić in Vladislav Konić … to boste slišali iz tega prvega leta, a dragi moji, razmahnilo se je, in leta 1967 slišimo Kemala Montena s Helgo Vlahović, naslednje leto Zlatne akorde, leta 1969 pa je Ivica Percl, takrat že znan po pesmi Stari Pjer, pel Svaki dan sam, ki sta jo napisala z Vojkanom Borisavljevićem. V redu, v redu, Subotica ni bil kak privzet festival za bitniško mladež, na njem so se pojavljali tudi že veterani, denimo Bajaga, omenjeni Percl, tudi Tomaž Domicelj ni bil več popolnoma neznan, ko je leta 1971 pel Jutri bo vse dobro, a lejte, na festivalu se je med drugim podolgem in počez kalila srž jugoslovanskega rocka, panka in novega vala/alternative. Martin Krpan so nastopili 1982, Lačni Franz leto prej, Haustor še leto prej, Pekinška patka leta 1979, tu so Indexi, Horizont, Laboratorija zvuka, Teška industrija, Avtomobili, Psihomodo pop, Prljavo kazalište, KUD Idijoti, Indust bag, CZD …

Kaj imamo pred seboj, porečete? 7 zgoščenk z izborom iz šestdesetletne zgodovine, vmes je kar nekaj neobjavljenih komadov, precej jih je s festivalskih kompilacij. Kot piše Branimir Lokner v spremni besedi, Subotica je bila odprta. Za nove zvoke, za eksperiment, za prebijanje kalupov in klišejev. Izdatna kompilacija je izšla v koprodukciji domala vseh jugoslovanskih diskografskih velikanov – tu so PGP RTS, Croatia Records/Jugoton, ZKP in srbska Multimedia, med posnetki pa so tudi Helidonovi. Pesmi so na kompilaciji uvrščene kronološko, vsaka zgoščenka pokriva svoje obdobje. Kako zelo zgodovinsko pomembna izdaja je to, lahko razberete že iz prvega odstavka tega zapisa, a kljub temu poglejmo: leta 1963 so festivali bili še mladi, domala vsi razen Opatije, sploh pa denimo Slovenska popevka, a v Subotici so že dobili alternativo nekateri, ki so za klasične festivale morda bili … prebeatniški. Donele so orgle, zvok je sledil smernicam z Otoka, kjer se je kalila nova zgodovina sodobne glasbe v obliki merseybeatniških in blusovskih bendov. Vse to smo lahko slišali na Radiu Luxembourg, vse to smo imeli skoraj sočasno že pri nas. V Subotici so bile izvedbe tudi bolj udarne, saj so uveljavljene pevke in pevci tistega časa, denimo Đorđe Marjanović, Nada Knežević, Robić in podobni peli bolj omehčane različice tujih popevk. Nekaj ni čisto kliknilo, medtem ko je na subotiških posnetkih že od vsega začetka prisotna rockerska drža, ki se tudi sliši. Pričujoča kompilacija je torej končno tisto, kar je že dolgo manjkalo, pomembno vrzel pokriva, in v zadnjih letih se vrzeli intenzivno polnijo. Oprema je lična; vsaka zgoščenka je v žepku, na hrbtni strani vsi pripadajoči podatki, v knjižici pa slikovno gradivo (ovitki, kratka spremna beseda).

Slovenskih izvajalcev na kompilaciji ne umanjka: Mladi levi, Tomaž Domicelj, Horizont, Boomerang, Buldogi, Lačni Franz, Martin Krpan, Avtomobili, Imer Brizani in Black & White, Rock’n’Feler, Indust bag, CZD. Ne umanjka kantavtorjev in kantavtoric, Jadranko Stojaković denimo slišimo iz leta 1973, tu sta Kemo in Tomaž Domicelj, tu je Percl … Legenda sicer govori, da mi na bratskih festivalih nismo veliko nastopali, a to sploh ne drži. Morda nismo pobirali velikih nagrad, vsaj ne pogosto, a sodelovali smo redno, tako v pop kot ostrejših oblekah, od šansona do progresive. 60 let Subotice je torej tudi naših 60 let, privoščimo si jih in bodimo nanje tudi ponosni. Ostalo je obilo dobre glasbe in želja po še več, a saj se dogaja; zadnja leta arhive praznijo domala povsod: pri Croatii/Jugotonu, pri ZKP, pri Helidonu … Morda bo naslednji na vrsti festival Boom, ki je sicer nedolgo tega že dobil vinilni ponatis kompilacije iz leta 1972, a ostalo je še precej. Morda se pri nas najdejo kakšna skrivna poglavja iz Slovenske popevke, festivalov šansona … Pa box z MAKfesta bi tudi prijal. In tako naprej, a stanje ni tako slabo. Glede na to, v kakšnih časih živimo, je treba reči, da je scena izdaj in reizdaj pravzaprav “vzporedna” – na njej ni zamer iz preteklosti in najboljši dokaz sodelovanja je ta hip pričujoča kompilacija. Že to je dovolj velik razlog za praznovanje.