Piše: Matej Krajnc

ZKP RTVS, 2023

Bil sem nekje na koncu gimnazije, ko je Mia Žnidarič, takrat, sredi devetdesetih, že priljubljena pevka po zaslugi nekaterih posrečeno prepresnjenih jazzovskih standardov in filma Babica gre na jug, nastopila v celjskem Bar-flyju. Moj takratni tretji dom (poleg matičnega in celjske študijske knjižnice, kjer sem preživel več časa kot v gimnaziji), kjer sem tudi sam že izdatno nastopal, je bil prijetno poln, v družbi dveh sošolk pa se je večer iz klubskega koncerta spremenil v prijetno druženje ob pesmih, ki sem jih, zakopan v enciklopedije jazza in vse plošče, ki sem jih lahko dobil, poznal že v več različnih izvedbah, a nad tem, kar se je takrat prodajalo kot jazz, sem bil nekolikanj razočaran – šlo je zvečine za pop pevke, ki so mislile, da znajo swingati, medtem ko je Mia prva po dolgem času zares pokazala, kako se to dela in to še na simpatičen, topel način. To je bilo še obdobje pred Stevom Klinkom, plošča, ki jo imamo pred seboj, pa z nami preskoči nekaj desetletij: Mia je zdaj inštitucija, pojem za kakovosten jazzovski šanson, kar je dokazala s številnimi ploščami, na katerih slišimo uglasbeno poezijo, zvečine Ferija Lainščka. A jazzovski standardi nikoli niso bili daleč stran in tale jubilejna izdaja, na kateri Mia nastopa z nacionalkinim Big bandom, precej dobro povzema vsa ta leta. Ob izidu plošče sem zasledil nekaj intervjujev, v katerih protagonistka pojasnjuje nastanek plošče in spregovori tudi o minulih letih … ni naključje, da se plošča konča ravno z My Favorite Things s prve plošče in to v izvirniku – to je eden od dveh njenih domačih terenov: mojstrska jazzovska interpretacija standardov; drugi je seveda petje avtorskih šansonov (Klink-Lainšček), ki nosijo na sebi težo poezije, podloženi z jazzovskimi inštrumentalnimi niansami. A ljubezen do zgodovine jazza in njegovih glasbenih dosežkov je prišla prej, zato je nekako kar logično, da se bo protagonistka na plošči poslovila s tem, kar jo je najbolj navdihnilo. V intervjujih spregovori tudi o pljučnici, s katero je pela nekatere teh pesmi – tri so uvrstili na ploščo. In na njej iz med vrsticami že zapisanih razlogov ne boste našli nekaterih uspešnic, ki so ime Mie Žnidarič v določenem obdobju ponesle tudi v mainstream do široke palete poslušalcev. Ostale so v njeni družbi, a masovna priljubljenost instagramskih instantnosti je ne zanima, ker ima svojo platformo, kjer je zadovoljna. Njena glasba tudi ne sodi v ta mišmaš.

Big bandu dirigira Steve Klink, gosta sta Gašper Bertoncelj in Peter Ugrin, pri posameznih pesmih pa so zapisani tudi drugi solisti. Med pesmimi ni samo Lainščkovih poezij, zasledimo med drugim tudi Čas z besedilom Dušana Velkaverha, Mia, kot se to spodobi, sproti predstavlja inštrumentalne soliste, v knjižici, ki je priložena, pa najdemo spremno besedo Steva Klinka ter uvodno besedo Alje Kramar in Simone Moličnik z nacionalke. Zapišeta: “(Klinkovi) aranžmaji odpirajo prostor širini Miinega izraza in njenim tankočutnim izvedbam, hkrati pa vabijo vsakega člana Big benda posebej, pa celoto skupaj k ustvarjanju zvočne edinstvenosti s subtilnim barvanjem pevkinega vokala.”

Tisti večer v Bar-flyju Mia ni imela za sabo Big benda. Imela pa je vokal. Z leti se je razvil v eno naših najmogočnejših jazzovsko-šansonskih zgodb.