Piše: Matej Krajnc

Subkulturni azil, 2005

Davnega leta 1953 so proslule štiri pesnike, avtorje Pesmi štirih, pobarali po tem, kaj je poezija. Vsak je odgovoril po svoje, vsak pogled na to, kaj poezija je, je bil nekolikanj drugačen. A imeli so eno skupno točko: poezija vseh štirih je priklicevala glasbo, kar se je dogajalo tudi pozneje, v modernističnih in avantgardističnih časih, ko je mnogokdo trdil, da se take poezije ne da uglasbiti. A praksa pove, da se da uglasbiti čisto vse, le pravi pristop do različnih poetik je treba najti. Da sta poezija in glasba pravzaprav eno, so vedeli že v antiki, leta 2016 se je to potrdilo tudi v sodobnem času, ko je Nobelovo nagrado za literaturo dobil Bob Dylan, mi pa se prestavimo še malce nazaj, v leto 2005, ko je izšla pričujoča plošča z zajetno vsebino: 22 poglavij uglasbljene poezije. Pred nami sta tretji in četrti del Rokerjev, ki pojejo pesnike, tokrat na skupni plošči, zraven pa je knjižica z besedili in spremno besedo; kot na dvojki sta jo spisala Petra Kolmančič in Dušan Hedl.

Tudi nekaj pesnikov/pesnic in izvajalcev/izvajalk nam je znanih z dvojke: tu so CZD, Kvinton, Sleazy Snails in Xenia Jus. Med avtorji/cami Jožek Štucin, Borut Gombač, Lidija Gačnik Gombač. Nekatera imena, ki jih na dvojki ni: Pop corn, Gregor Podlogar, Miša Gams, Marko Samec, Low Value, MI2, Dežurni krivci, Starlight Express. Podrobni podatki o izvajalcih/kah in avtorjih/cah so takisto v knjižici, projekt pa si je spet prislužil izdatno podporo pravih sponzorjev. Spominjam se, ko sem v Ljubljani hodil mimo kolodvora proti glasbeni trgovini Čurin, se tam pogovarjal o kitarah, nakar so lepega dne zaprli. Tu je MKC, Študentska organizacija Maribor, podpora pa je prišla tudi z ministrstev in mestne občine. Zanimivo je pomisliti, da so bili Rokerji diskografsko takrat šele na štirki, če vemo, kaj vse je še prišlo pozneje. A štimunga je bila prisotna ves čas in šlo je za udarne izvedbe, kjer se ni preračunavalo za všečnost redkih televizijskih pogovornih oddaj (v glavnem Mario) in radijskih postaj, ki so se že takrat izgovarjale, da vrtijo to, kar je ljudem všeč. Resni avtorji in izvajalci takim izgovorom seveda niso nikoli verjeli, vedoč, da je ravno obratno: ljudje poslušajo, kar jim ponudiš; če je to poceni pop ali pa uglasbena poezija, je odvisno od programa posameznega medija – dokaz za to je denimo kar festival Slovenska popevka, kjer je nastalo precej kakovostnih pesmi (lahko rečemo tudi uglasbenih poezij), ki so se prijele pri poslušalcih in postale zimzelene. Nekaj primerov: Orion s poezijo Strniše, Uspavanka za mrtve vagabunde z Ježkovim besedilom, Lastovka z Jesihovo poezijo …

Ker je fizične kompilacije RPP iz zgodnjih let težko dobiti, upamo, da se pojavijo na digitalnih platformah, izbor iz vseh let pa bi bil zelo primeren tudi za vinilni medij, morda za dvojni album. Gradiva je kar nekaj in te dni ljudje segajo po alternativah, ker jim je dovolj instantne ponudbe na radijskih postajah, pa tudi na festivalih še zgolj redkokdaj slišimo kaj svežega. RPP pa ni nikoli izrabljal obrazcev – tudi klasični rokenrol ostaja vedno svež, kitarski rifi iskreni, in če slišimo šansonsko ali kantavtorsko štimungo, vemo, da ne bo cenena. Še ena dragocena kompilacija torej, ki nam je v letu 2005 dala naslutiti še precej rodovitnih let RPP, vse tam do 2017.