Piše: Matej Krajnc

Sony, 2022

V Elvisovem taboru so očitno našli smokinge – dokumentarni film, priložen tejle zbirki, je bil nagrajen (tu je seveda dodelan in obdelan, domala nov), sedem plošč, ki mu pritičejo, pa prinaša kar 91 poprej neobjavljenih posnetkov. Leto, v katerem se vse skupaj dogaja? 1972. Dokumentirali so Elvisovo ameriško turnejo, na kateri spet ni prišel čez meje svoje matične domovine, se je pa o njej še glasno govorilo. To je bil drug takšen Elvisov uradno dokumentirani koncertni podvig, začuda pa koncertnega albuma, ki bi beležil turnejo, niso izdali – izšel je posnetek iz Madison Square Gardena, ki je dolgo veljal za enega Elvisovih zadnjih vrhuncev, dokler ga seveda ne poslušate zares pozorno. Nato je naslednje leto nastopil na Havajih: satelit je koncert prenašal na vse strani sveta. Joj, kako dobro je videti Elvis, so govorili. Njegov poslednji triumf. A če ne želiš videti in slišati, seveda ni kaj reči … Od Elvisa, ki je leta 1968 in na prvih koncertih v Vegasu 1969 res presenetil, leta 1972 ni ostalo kaj dosti. Vidno zabuhel in oropan marsikaterega vokalnega odtenka je brcal in mahal in se znaveličano sprehajal skoz svoje stare uspešnice, stavil pa na melodramatične balade, s katerimi se je takrat lahko poistovetil. Na tiskovni konferenci je bil duhovit, a videti je bil tudi nekako odsoten. Osrednji studijski album, ki je izšel tistega leta, Elvis Now, je bil nabran z vseh vetrov, svetla točka pa posnetek iz leta 1969 (!), o katerem še dandanes večina govori omalovaževalno: Hey Jude. Izvedba je nastala bolj kot jam, Elvis niti ne zna besedila, vsaj ne “po muštru”, a ravno zato gre, po skromnem mnenju podpisanega, za najboljšo različico te pesmi po Wilsonu Pickettu, po občutku poseka celo Toma Jonesa, kar je že samo po sebi dosežek. Elvis je v začetku sedemdesetih razmišljal o folkovskem albumu, potem ko je udejanil countryjevskega (ki je bil bolj bluesovski, a pustimo), posnel je tudi čeden kupček tovrstnih pesmi, a so jih razčetverili in objavljali posamično na ne nujno navdihnjenih albumih (Elvis Now, Elvis (The Fool)). Tistim, ki so pri RCA sestavljali albume, bi morali podeliti plaketo za masakr marsikdaj presežne snemalne kariere, ki se je končala po letu 1973, ko je Elvis v Staxu zaključil zadnji “klasični” snemalni session. Potem je snemal v Gracelandu, a malo in z odporom.

Na turneji 1972 so lahko prisotni slišali kar nekaj novejšega gradiva z albumov in singlov: Bridge Over Troubled Water, Until It’s Time For You To Go, Never Been To Spain, Burning Love … Paul Simon, Buffy St. Marie, Hoyt Axton, Dennis Linde – vsaj za hipec se je zdelo, da je Elvis in medias res. Osrednja himna je postala An American Trilogy, ki jo je vkup dal Mickey Newbury, še eden čudežnih nashvillskih dečkov s konca šestdesetih. Elvis je pel Kristoffersona, Robbinsa, Gibsona … A Kristoffersona, Gibsona, Newburyja, Linda, Simona so peli skorajda vsi, ki so tedaj šteli v mainstreamovskih ali countryjevskih vodah in Elvisove izvedbe v tistem času niso nujno prispevale k novim pogledom na te pesmi (kot se je to dogajalo svojčas). In glede na to, da je na odru že takrat raje bombastično dvigal glas proti nebu (kar mu ga je še ostalo), kot pa da bi pomislil na kakšne manj invazivne interpretacijske postopke (kot je to znal svojčas), so najbolj zanimivi posnetki v zbirki pravzaprav tisti z vaj, na šesti plošči. Na vajah je Elvis sproščen, ni mu treba nastopati, a to kljub temu počne, precej bolj naravno in simpatično.

Na tako velikodušno dokumentacijo turneje iz 1972 smo čakali precej dolgo, čeprav so vmes padali “snippeti”. In izvirni dokumentarec v resnici ni bil več dosegljiv, logično. Zato je zanimivo slišati in videti, kaj je počel Elvis v letu 1972. Imel je Burning Love, a pesmi ni maral. Imel je Trilogijo, ki jo je oboževal. In to je pravzaprav vse, kar se je zares zgodilo.