Slovenska pisateljica Magdalena Cundrič je pri Kulturnem centru Maribor v Zbirki Frontier, Proza objavila roman Med nevidnimi (2022). Avtor grafične zasnove je Peter Dobaj, oblikovanja in prelom je opravil Romeo Štrakl, naslovnico je ustvarila avtorica sama. Doslej je napisala trinajst romanov, zadnji deli, detektivka Blodnjak in mladinski roman Robert in Rebeka, sta izšli pri Kulturnem centru Maribor. Kar pet pisateljičinih romanov je ovrednotenih kot dobre knjige – bralke in bralci v knjižnicah radi posegajo po njih.

Žanrska opredelitev novega romana Magdalene Cundrič nikakor ni lahka. Trditev, da je delo humoristični roman, je preveč preprosta in poenostavljena, saj je v avtoričinem pisanju namreč mogoče odkrivati veliko več. Res je, da je pisateljica duhovita, iskriva in domiselna, toda nikakor ne gre prezreti tudi njenega sarkazma, ironije, nagnjenosti k pretiravanju in obešenjaškega humorja. Zelo opazna je njena družbena kritičnost, tisto, kar nekoliko načenja opredelitev humorističnega romana, pa je nazorno opisovanje nasilja, tragikomičnih momentov in tudi dogodkov, v katerih ubijajo otroke. Smeh se spremeni v osuplost, branje vzbuja srh in grozo. Roman Med nevadnimi ima tudi prvine kriminalke, grozljivke in groteske, v njem je mogoče prepoznati vidike negativne utopije, se pravi upodobitve občutkov groze glede usode človeštva in slikanje brezupa.

Magdalena Cundrič je mojstrica nonsensa. Slovenska pesnica, pisateljica in literarna teoretičarka Barbara Simoniti ga v svoji knjigi Nonsens (1997) definira kot zelo duhovit literarni žanr, tak, ki se igra z jezikovnimi možnostmi in spreminjanjem pomenskih odnosov, ne pa s smislom; nonsens v literaturi ni nesmisel, ki bi bil kakorkoli soroden na primer absurdu. (str. 3) Slog pisateljice Magdalene Cundrič je živ, opisovanje je razgibano, polno paradoksov in obratov. Glavni osebi sta hči in mati, osebi, ki sta vpeti v dogajanje skupine, nekakšnega debatnega krožka. Pripoved ne teče linearno, temveč avtorica preskakuje in se zaustavi pri dekletovi idilični preteklosti na podeželju, se zatem pomudi pri njeni selitvi in dolgočasnem zakonskem življenju, vrhunec pa vse skupaj doseže tedaj, ko se skupina zaplete v strašno družbeno dogajanje, politično, policijsko in vojaško nasilje neslutenih razsežnosti in grozljivih skrajnosti. Gre jim za preživetje samo. Se je sploh mogoče kam umakniti? Ali naj ogroženi ljudje pobegnejo v vesolje?

Glavna oseba živi s svojo materjo in možem, njihovi odnosi so prignani do absurdne pojavnosti. Mati je oseba, ki najde odgovore na vsa vprašanja, kvartopirka in polaščevalka svoje potomke; ženski sta nezdravo navezani druga na drugo, ves čas sta na bojni nogi; hčerka daje materi prednost pred možem, možakarjem, ki je nadvse pasiven in skoraj polovico romana prespi. Tako miren je, da soproga sploh ne bi opazila, če bi bil že mrtev. V nadaljevanju pa se v njem iznenada zgane uporniški duh, zaspanec se prelevi v junaka in pobudnika odrešilnih dejanj. Prizadeva si, da bi rešil skupino, ki se znajde v ogrožajočih okoliščinah. Posamezniki in posameznice, ki so dejavni v pripovedi, so poimenovani po značajskih lastnostih in posebnostih svoje zunanjosti. Tako se imenujejo: Vol, Štrleči, Mala, Puklasti, Brezzobi, Rumenka, Aktiva, Enozob, Enooki, Učeni, Deseti … Pisateljica je dobra psihologinja in predvideva, da imajo tisti, ki kritizirajo napake koga drugega, takšne napake pravzaprav sami. Prvoosebna pripovedovalka (tako je roman napisan) o sebi meni, da je njena največja napaka pomanjkanje odločnosti. Kot rdeča nit se vlečejo izreki v verzih, ki jih neprestano trosi Rimljan, tako poimenovan, ker piše v rimah. Izreka življenjske resnice, posmehljive opazke, literarizirane očitke in preroške napovedi in z vsem tem učinkuje na poslušalce precej različno – nekateri od njih bi mu najraje izpulili njegov strupeni jezik.

Glavna protagonistka je v marsičem antijunakinja. Če je treba, je tudi nasilna, in to tako zelo, da napadenega človeka telesno poškoduje. Med telesom in duševnostjo je nenavadna povezava. Poškodbe je z naslednjim premišljenim udarcem mogoče vrniti v prvotno stanje. Pisateljičino opisovanje je nazorno in tudi strah vzbujajoče; avtorica se ne brani vulgarnosti in aluzij na spolnost ali pa kar neposrednih opisov teh dejanj, seveda pa je o tem mogoče prebrati tudi vrednostno sodbo, in sicer: »Grobo izražanje sproži grobo vedenje, posledično pa groba in nevarna dejanja. Zato ker vulgarizmi ne poznajo nobenih moralnih ovir. Nikogar ne cenijo, razen svojega jezika, ki sika in seka.« (str. 74– 75)

Magdalena Cundrič tu in tam natrosi tudi modrosti in življenjske nauke. »Sovražim ljudi, ki kar naprej žalijo. Kaj imajo od tega? Se zato počutijo večvredne, boljše? Namesto da bi odpravili svoje napake, se spravljajo na druge. Najbolje je, da takim ljudem obrneš hrbet.« (str. 46) Protagonistka je dejavna na družbenih omrežjih, in če je treba, jih uporabi za širjenje novic. Tako se domisli, da nanje namesto anonimnega sovražnega govora prenese pohvale, namenjene odstavljenemu direktorju zalivanja rož v parku, vendar kaj kmalu ugotovi, da tudi to ni kdove kako učinkovito. Pohval ljudje ne vzamejo resno in jih obrnejo v njihovo nasprotje. Zakaj ne prenesejo pohval? Zakaj se jim posmehujejo? »Če bi pisala grde stvari o direktorju, bi me vsi hvalili. Tako pa sem podkupljenka, kurba, ki se vlači z njim, gnoj, poden, skratka, ničvrednica.« (str. 78) Mati jo tolaži, da so ljudje pač takšni – sebični in nevoščljivi.

Družbena kritika je namenjena tudi ekološkim vidikom. Ljudje nepremišljeno posegajo v naravo ter sami sebi ožijo in kratijo svoj življenjski prostor. Zastrupljajo ozračje, izvajajo genske spremembe, kopičijo odpadke in z njimi povzročajo neznosen smrad. Lahko se zgodi, da si bodo domiselni trgovci prilastili celo zrak in ga začeli na veliko prodajati. O kaotičnem svetu in sovražnih ljudeh v njem si protagonistka zastavlja številna vprašanja, na primer: »Le zakaj različna drevesa in grmi lahko rastejo drug ob drugem in skupaj v vsej svoji raznolikosti tvorijo lepoto, ki se je ne moreš nagledati, ljudje pa sovražijo pa tudi ubijajo tiste, ki se kakorkoli razlikujejo od njih, sem se vprašala – kot že tolikokrat.« (str. 26) Iz vsega, kar se dogaja na svetu, je mogoče sklepati, da je božja milost lumpom nadvse naklonjena. Nekateri verjamejo, da je Bogu všeč, če ljudje čim bolj trpijo. Rimljan seveda pripomni: »Bog nam govori: Boga, glejte, ni.« (str. 27)

Veliko ostrih besed pisateljica uperi tudi v politike. Ošvrkne tiste, ki govorijo eno, delajo pa nekaj čisto drugega, lažnivce, tatove in druge dejavnike, ki jim je poštenje španska vas. Ena od oseb je celo prepričana, da smo se znašli v modernem sužnjelastništvu. Magdalena Cundrič piše o ukrepih v času korona krize in se norčuje tako iz ravnanja cepilcev kot tudi anticepilcev in spopadov med njimi. Nekateri se bojijo, da jim bodo s cepivom vred vnesli v telesa čipe in jih zatem brez konca in kraja nadzorovali. Pandemični svet je podlegel vsem vladam sveta, situacija je naravnost nora. Svet je bolan in v tako bolnem svetu so primorani ljudje živeti in se ohranjati, kakor vedo in znajo. Nenadoma se prikaže do zob oboroženi kordon policistov, ki za sabo vleče ogromen vodni top. Mrzel curek zalije cepilce, nekdo vzklikne, da ima pravico do svobodne izbire in demokracije. Ljudje se zmerjajo z izdajalci, ovcami in lažnivci. O obstoju virusa imajo pač različno mnenje. Prvoosebna pripovedovalka je nasprotnica orožja, toda zaradi nevarnih okoliščin postane zagovornica njegovega nakupa. Na ameriških šolah se vsevprek streljajo (zdaj se je to začelo dogajati nedaleč od nas, v Srbiji), tako ali drugače se je po njenem mnenju treba braniti. Ljudje vladi očitajo, da jih ne zaščiti dovolj. »Presneto, ko bi nam obrambni minister razdelil pištole namesto trapastih turističnih bonov, bi bil moj problem rešen.« (str. 72)

V romanu je veliko besednih iger in slikovitih nesmislov. Ženski sta si na primer skočili v lase, čeprav sta bili brez njih. Pisateljica se domisli vedno novega situacijske komike, ne manjka pa tudi prividov, sanj in oživljanja spominov (protagonistka se večkrat spomni umrle prijateljice; knjiga je posvečena pokojni prijateljici Mariji). Roman Med nevidnimi bodo z navdušenjem prebrali tisti ljubitelji in ljubiteljice humorja, ki vedo, da si duhovito pisanje ne dovoli meja in se lahko pomika v različne, tudi strašljive in temačne skrajnosti.

Marija Švajncer