Piše: Ivan Vogrič
Silvira Tomasini je bila rojena v Trstu isto leto kot Boris Pahor – leta 1913.* Lahko pa jo povsem štejemo za Mariborčanko, saj se je družina preselila v mesto ob Dravi že pred koncem 1918. Njen oče Virgilio, po poklicu stražnik, je namreč nosil breme svojega očeta, prav tako stražnika z istim imenom, ki je leta 1882 sodeloval pri aretaciji Guglielma Oberdana, italijanskega iredentista sicer mešanega zakona (mati je bila Slovenka), ki je bil kmalu potem obsojen na smrt. Ker so ga mnogi Italijani imeli za mučenika, je Virgilio ml., kmalu po prihodu italijanskih čet v Trst, sklenil da se z družino preseli v novonastalo kraljevino Karađorđevićev. Ko je družina prispela v Maribor ni sploh slutila, da bo zaradi množičnega prihoda drugih Primorcev to mesto v naslednjih letih postalo »Trst v malem«.
Dobršen del Silvirinih sošolcev in sošolk je, tako kot ona, izhajal iz Julijske krajine; pri pregledu izvestja državne realne gimnazije v Mariboru, kjer je maturirala v šolskem letu 1932/33, najdemo med njimi Alojzija Geržiniča, poznejšega šolskega organizatorja, ki je ob koncu vojne deloval na Tržaškem in se nato izselil v Buenos Aires, kjer je postal član vodstva Slovenske kulturne akcije. Paralelko pa je obiskovala Herta Haas, kasnejša Titova žena. Silvira se je veliko družila z učiteljiščnico Branko Jurca, ki je prav tako izvirala s Primorske.
Študij je nadaljevala na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je obiskovala germanistiko. Istočasno je delovala v levičarskih študentskih društvih in se angažirala v ilegalnem komunističnem gibanju. Sredi tridesetih let je spoznala književnika in nekdanjega delavca jeseniške železarne Toneta Čufarja, prav tako partijca, s katerim sta imela intimno zvezo. Po diplomi leta 1938 ni našla zaposlitve, bržkone zaradi političnih prepričanj. S Tonetom sta odšla v Maribor, kjer sta se preživljala z občasnim delom. Do redne zaposlitve je prišla oktobra 1940, ko so ji dodelili mesto učiteljice nemščine na gimnaziji v Kosovski Mitrovici.
V narodnostno mešani Kosovski Mitrovici, kamor se je preselila, je delovala v skupinah za pravice žensk in rudarjev iz bližnjega rudnika svinca v Trepči; še naprej se je angažirala v vrstah komunistov. Postala je sekretarka ene od tamkajšnjih celic.
Po zasedbi Jugoslavije aprila 1941 so oblast v mestu prevzeli Nemci in eno od žarišč podtalnega odpora je postalo prav Silvirino stanovanje. Kot članico narodnoosvobodilnega odbora so jo maja 1942 aretirali in hudo mučili. Ker ni izdala imen sodelavcev in odkrito izrazila prezir do okupatorjev, so jo 13. avgusta 1942 ustrelili (ker je to bilo v nočnih urah se v nekaterih biografskih podatkih pojavlja podatek, da je bila usmrčena med 13. in 14. avgustom). Le nekaj dni prej, 11. avgusta, je v Ljubljani padel Tone Čufar.
Kljub temu, da je bila proglašena za narodno herojinjo (njeno ilegalno ime je bilo Slovenka), bomo ime Silvire Tomasini zaman iskali na seznamu žrtev med drugo svetovno vojno na Slovenskem (ureja ga Inštitut za novejšo zgodovino). Na njem so namreč le stalno bivajoče osebe na ozemlju današnje Slovenije, ki so izgubile življenje zaradi vojnega nasilja in posledic vojne (povojni poboji). Ker se je slabega pol leta pred začetkom vojne izselila na Kosovo, se šteje, da od tedaj naprej ni več bivala na Slovenskem; ne glede na to, da je tri četrt življenja živela v Mariboru.
Po vojaškem posegu NATO leta 1999 so gimnazijo v Kosovski Mitrovici, ki je dotlej nosila ime po Silviri Tomasini, preimenovali v Frang Bardhi. Silvirin spomenik ob šoli pa je izginil. Po njej so poimenovane četrtna skupnost v Teznu in ulice v Mariboru, Gornji Radgoni in Lošinju, kraju rojstva njenih prednikov.
*Pisatelj Giacomo Scotti z Reke trdi, da je bil izvorni priimek družine Tommasini; v krstno knjigo župnije pri Sv. Ivanu v Trstu je bila Silvira vpisana kot Sylvia Antonia Maria. Pogovorni jezik doma je bil italijanščina, slovenščine se je Silvira naučila v Mariboru.