Legacy, 2023

Piše: Matej Krajnc

Bob Dylan je eden tistih redkih umetnikov, ki se med vzpostavljanjem novega svetovnega reda 2020-22 niso javno šli poslušnega vazala velikih; sredi prvega navala neumnosti se je oglasil z eno svojih najboljših plošč Rough And Rowdy Ways (2020), julija 2021 pa je posnel pričujoči internetni nastop, ki je zdaj na voljo na nosilcih zvoka. Kaj govoriš, bo kdo dejal, bend je zakrabuljen, a v kontekstu koncerta to bolj deluje kot angažirani statement, ne toliko naravnost ubogljivo kot pri komu drugemu. Ko je Dylan rezumiral nastopanje, tudi ni trobil o segregaciji svojega občinstva – to mu nikoli ni šlo z jezika, raje je ljudi dejansko odjebal in jih z odra oklical za lažnivce. Lepo je oznanil nastope in šel na pot.

Kakšen pa je kontekst? Nastop je bil podnaslovljen “zgodnje pesmi Boba Dylana”. Mojster se je torej sprehodil skozi svoja zgodnja leta, bi pomislili. No ja, glede na to, da je star 82 let, to drži: pesmi, ki jih poje, so nastale do njegovega tridesetega leta. Ni pa vključeno zgolj čisto najzgodnejše avtorsko obdobje: pesem When I Paint My Masterpiece je denimo nastala, ko je imel za sabo že lep pušeljc antoloških albumov in ko je na svojo grozo že bil oklican za glasnika generacije. Nočem, da mi ljudje sledijo, je nekoč povedal. Rad bi, da mislijo po svoje. Leta 1969 je po sedmih letih preobračanja pravil v t. i. popularni glasbi vstopil v kratko “nashvillsko” obdobje, pravijo. Wrong, bi rekel Waylon Jennings: z Nashvillom se je zbotal že 1966 na snemanju Blonde On Blonde, kar je povzročilo tektonske migracije rokerjev v Music City USA. Obdobje 1969-70 je bilo pravzaprav nekakšno precejanje občinstva: za kratek čas je prenehal kaditi in napisal nekaj klasičnih countryjevskih melodij (kar je spet understatement, a o tem več kdaj drugič), pa ugotavljal, kdo mu bo ostal zvest. Najbolj odkrit preizkus je bil z dvojnim albumom Self Portrait, ki pa je uspešno prestal kolesje časa; gre za enega zanimivejših Dylanovih albumov, kar se je pokazalo pred nekaj leti, ko je genezi te plošče posvetil eno od poglavij svojih “uradnih piratskih” izdaj.

A julija 2021 je Dylan zbral vkup svoj kombo in naredil nekaj podobnega kot že leta 1995 za znamenito serijo MTV Unplugged – svoje pesmi je znova premeril in premotril, da bi videl, kako jih lahko v svojih letih naslavlja v intimnejšem okolju, kot so svetovni odri. Najlepša izkušnja na njegovem koncertu je namreč ta, da se moraš kot poslušalec potruditi, da prepoznaš pesem. To namreč pomeni, da gre zares: ni neumnih skandiranj, ploskanj, pozivanj občinstva k repeticijam, takojšnjega zborovskega petja … Dylan je na odru gospodar svojega izraza in časa; ni entertainer, pač pa song and dance man, kot je sam že večkrat povedal. In tudi pričujoči nastop je v tej maniri; a če smo leta 1995 slišali petdeset in še nekaj letnega Dylana z nekolikanj bogatejšim akustičnim zvokom, je zdaj starejši, intimnejši in zrelejši. Pesmi so izbrane na drug način in tudi odigrane drugače: mojster spet igra kitaro, za njim pa intimnost majhnega komba, akordionično ustvarjanje atmosfere (harmoniko je znal vedno izrabiti nadvse imenitno) in zlasti njegov glas, ki ni (več) glas dinga, ki se natakne na ograjo iz bodeče žice. Dylan tudi ne momlja, ni več ne rezek ne parlandičen – glas je kot s plošč, na katerih je pel Sinatro, le da je še nekolikanj čistejši in močnejši, a s twistom: Dylan je enostavno jazz singer, mogočen interpret lastnih pesmi, ki poje, kakor se mu zahoče, enkrat morda hote brezizrazno, v narekovanjih seveda, tokrat pa besede dejansko izgovarja, igra se z njimi, meče jih poslušalcu v naročje, a takrat taisti poslušalec odkrije, da imajo te besede rezilca in da je z njimi treba previdno. Most Likely You Go Your Way, Queen Jane, Wicked Messenger, Baby Blue … In tam nekje vmes Forever Young, tokrat brez refrena med kiticami: reimaginirana očetovska poslanica iz leta 1973 zazveni kot psalm. In ko mislite, da je najboljše že za vami, je tu What Was It You Wanted, že v Lanoisovi različici iz 1989 z neverjetno swampovsko atmosfero, v pričujoči pa njena intima zareže v prazen, temen prostor, kjer stoji Dylan kot silhueta, za njim pa prav tako silhuetična zasedba, zgolj nakazana, nekje daleč. Če bi moral videozapisu tega nastopa iskati epitetonične primerjave, bi ga postavil tja nekam med Peggy Lee iz 1957, Casha iz leta 1959 in Brelovega duha iz Olimpije sredi šestdesetih, čeprav je mojster statičen, če odmislimo gibanje rok in izraz na obrazu, ki priča o dolgih letih potapljanja v lasten opus in raziskovanja njegovih ozadij. Dylan je v belem gvantu hkrati kot bigbandovski pevec iz tridesetih in kot A. P. Carter, ko mu Sara pove, da ga zapušča, a: I’m pledging my time to you, hope you’ll come through, too.

Zaključna inštrumentalna pesem Sierra’s Theme je zgolj podčrtaj, Dylan z njim umerja tišino, ki bo sledila. Če bi ne imel tako dobrega benda, bi sam s kitaro še vedno dosegel večino istega učinka. Morda bi vse skupaj zvenelo še bolj osebno. Čeprav niti ni tako zelo osebno, kajne, pri Dylanu nikoli ne gre zgolj za to enoznačnost. On ne poje “tebi”, kot je to počel Elvis. Ali Frank. On poje sebi in vsem. In mu pri tem dol visi, kdo bo na koncu zadovoljen. Naslov nastopa (in albuma) priklicuje prvo ploščo standardov iz 2015. A gre za precej več. Gre za zarotitve. Gre za ohranjanje dostojanstva sredi kaosa. Gre za vrhunec avtorske besede vseh naših stoletij in kdo ve, kako se jih bomo spominjali. Veš morda ti, Queen Jane?