JAKA TOMC: STOP IGRA

Pisatelj in založnik Jaka Tomc, avtor znanstvenofantastično obarvanih del kot so Zgodba o Davidu Locku, Dandy Dildo, Mali užitki, Pokanje mehurčkov, 720 utripov srca, Androidi čutijo v barvah, je 12 let po izidu uspešnice Manični poet izdal knjigo z naslovom Stop igra. V njej – tako kot v knjigi Manični poet – najdemo natančne opise občutij, ki se avtorju porajajo tako v času manije kot v obdobjih depresije, obenem pa lahko rečemo, da je tudi Stop igra očarala bralce, ki so jo že v prvih tednih po izidu razgrabili, tako da je spomladi prišlo do ponatisa. V osebno izpovedni knjigi lahko poleg dnevniških zapiskov najdemo tudi poročila psihiatrov, nevrologov in pričevanj prijateljev, ki so bili takrat z njim v stiku.

Tomc namreč nekje na začetku knjige omeni, da so mu nevrologi s pomočjo CT raziskav glave postavili diagnozo atrofije možganov, kar označuje kronični degenerativni proces, za katerega je značilna izguba funkcionalnosti določenih možganskih regij in postopno izgubo spomina z večjo verjetnostjo za razvoj Alzheimerjeve bolezni. Strah pred trajno izgubo spomina in kroničnim krčenjem možganskih funkcij tako veje iz različnih delov knjige, v kateri se avtor poskuša spomniti čim več situacij tako iz obdobja manije kot tudi depresije. V poglavju z naslovom Slab spomin na duhovit način opiše dialog z nevrologom:

Zakaj ste prišli?”Spomin me zafrkava.”Kaj bi se pa radi spomnili?”Kaj bi se rad spomnil? To vprašanje me je presekalo. “Vsega!” sem tulil v svoji glavi. Dogodkov, pogovorov, stvari, za katere sem se ustrašil, da so za vedno izgubljene. Prijateljica je (sicer nekaj let pozneje) izjavila, da je njen prvi spomin iz maternice. Ja, prav ste prebrali. Spominja se stvari, ki so se zgodile pred njenim rojstvom. Jaz se nisem mogel spomniti, kaj sem se pred nekaj urami pogovarjal po telefonu.”

Tomc v poglavju Zbujanje z nasmehom dodobra opiše manijo, ki jo loči na stanje hipomanije in hipermanije. Če je prva le mila oblika evforije, je druga pomešana z “blodnjami, strahovi in včasih tudi agresijo”, ki največkrat privede do hospitalizacije. Tomc tako brez zadržkov natančno opisuje številne hospitalizacije, ki jih beleži od leta 2007 naprej – nekaterih se zaradi pomirjeval komajda še spomni, pri drugih opisuje obdobje, ki ga je preživel na zaprtem oddelku psihiatrične klinike, kjer je tudi več dni skupaj ležal zvezan na postelji z zelo omejenimi možnostmi hranjenja in izločanja. Čeprav jih ima v spominu kot nujno potrebna obdobja za prizemljitev telesa in duha, v isti sapi opisuje navdušenje, ki ga preveva ob izpustu na odprti oddelek, saj lahko tam v miru prižge cigareto, si pogleda film in se sprehodi do bližnje brunarice, kjer ga čakajo obiski. Najbolj se razveseli obiska staršev in prijateljev, ki mu ob najtežjih trenutkih stojijo ob strani.

Manijo opredeli kot drznost biti to, kar si, obenem pa jo primerja z drogo: “Manija je kot droga. Ko jo imaš v telesu, je lepo. Kakšna droga? Odlično vprašanje. Sodeč po tem, kar sem poskusil, bi rekel, da je mešanica MDMA in kokaina. Imaš ogromno energije in vse (ali pa skoraj vse) imaš rad. Z vsakim se lahko pogovarjaš praktično o čemer koli. Imaš ogromno idej, ki pa v večini ostanejo neuresničene, saj se med analiziranjem ene že pojavi druga.” Možgane maničnega človeka primerja z razsvetljenostjo novoletne jelke in dodaja: “Vse je enostavno, ko si maničen. Pretirano premlevanje scenarijev je potisnjeno povsem v ozadje, odločaš se intuitivno in instinktivno. Popolnoma si zaupaš, saj se imaš neskončno rad. In ko imaš rad sebe, imaš lahko rad tudi druge.”

Čeprav izjemno podrobno opisuje občutja, ki se mu porajajo v fazi manije, pa po drugi strani precej skopo opiše stanje depresije. Bralec dobi občutek, da je to obdobje obeleženo z obžalovanjem glede maničnih “izpadov”, nemoči in jeze, ker se ni zmožen upreti želji po “še”. Vendar pa mu izražanje jeze obenem predstavlja ventil za nakopičeno energijo ter uvid v odkritje o vzroku njenega nastanka. Tako soborkam in soborcem, katerim namenja svojo knjigo, polaga na srce: “Če morate udarjati, izberite boks ali kako drugo borilno veščino. Če morate teči, tecite ali pa odigrajte uro košarke ali nogometa. Če morate tuliti, pojdite na tekmo priljubljenega kluba. Ali pa na koncert. Doma lahko to naredite v banji ali umivalniku. Seveda ju prej ne pozabite napolniti z vodo. Vpitja kar tako pa ne priporočam, niti v gozdu.”

V zaključku knjige Stop igra primerja bipolarno motnjo z alkoholizmom in loterijo ter opiše stanje “abstinence” kot nenehni strah, da ga bo odneslo v eno ali drugo smer: “Včasih se počutim kot vrvohodec. Dovolj je majhna napaka ali nepričakovan sunek vetra in treščil bom na trdna tla.” Čeprav priznava, da mu zadnja leta uspeva obdržati ravnovesje na tej tanki vrvi, pa ne pozabi dodati, da mu brez zdravil, natančno organiziranega vsakdana in odločnega odrekanja maničnim skušnjavam, to ne bi uspelo. In prav zato je njegova knjiga tako zelo dragocena odslikava tako psihičnega stanja “bipolarca” kot tudi primarne človeške narave v najbolj brutalni obliki. Vsakič znova nas namreč opozarja na to, da smo vsi pod kožo krvavi in kot vrvohodci izpostavljeni notranjim in zunanjim dražljajem, na katere imamo le omejene zmožnosti vpliva.

Miša Gams

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.