Pisateljica Nada Šribar je v zadnjih treh letih izdala kar nekaj romanov (Jelena, Ema, Beli jasmin, Oropano otroštvo), v katerih izstopajo močne protagonistke, ki jih življenjske okoliščine tako rekoč prisilijo v dejanja iz obupa. Nič drugače ni z Natašo iz prve (resnične) zgodbe romana Nekje na jugu Balkana, ki se še zelo mlada zaljubi v Marka, vendar zaradi sovražno nastrojene tašče zbeži v Belo krajino, kjer vzgoji tri otroke. Prvi sin zaradi dolgotrajnega bivanja v inkubatorju postane slep, drugi sin izkoristi mater za denar in nepremičnino, medtem ko se hčer zaljubi v protestanta in zaradi njega prestopi v drugo religijo. Poleg nenehnih težav, ki jih ima z odraščajočimi otroki, ji nevšečnosti povzroča tudi partner, ki celoten čas nameni delu, spoznavanju novih deklet in pijančevanju: “Marko je bil tačas kdo ve kje. Bil je nekje daleč stran od Natašine bolečine, kot bi ne bil član v družinskem orkestru. Kot da ni bila njegova skrb, kaj bo z otroki, kaj bo z Natašo, ki ima toliko skrbi in ki ni kos vsemu, kar se ji dogaja. Marko je živel svoje življenje in skrbel za svoje zadovoljstvo. Ona pa je bila oče in mati … Kolikokrat se je zjokala zaradi svoje usode, svoje izgubljene mladosti, zaradi Markove lažne ljubezni.” Glavna junakinja, ki se nenehno spopada z nadvse ambivalentnimi in nepredvidljivimi ljudi, ki so nastanjeni ob Kolpi, obenem pa jo niz posilstev, ropov in umorov navda z nihilističnim pogledom na svet okoli sebe, v nekem trenutku zaradi poskusa samomora pristane na Psihiatrični kliniki, kjer nariše sliko svoje bodoče hiše, ki se nahaja v idiličnem okolju. Od takrat naprej preživi čas v njenem iskanju in iskanju notranjega miru, ki ga redno spodkopavajo mimoidoči moški in neprivoščljive sosede. Ko se v nekem trenutku že zdi, da je v prijatelju Jošku našla pristan, ki ga je tako dolgo iskala, ter svojo hišo iz sanj, ji Marko znova premeša načrte. Po Joškovem samomoru napiše in odpošlje pismo ljubljanski Psihiatrični kliniki, v katerem navede, da sta kar dve življenji morali ugasniti, da je lahko prišla do hiše, ki jo je narisala ob odpustu iz klinike, in doda: “Poiskati cilj ni lahko. Človek mora do uspeha prek trupel.” Prva zgodba v trodelnem romanu, ki se na nekaterih mestih bere kot avtobiografska drama, na drugih pa kot misteriozna kriminalka, vsebuje zagoneten zaključek, v katerem avtorica namiguje, da protagonistka zaradi vseh nakopičenih razočaranj in osamljenosti na koncu vendarle naredi samomor.

Tudi druga resnična zgodba v romanu, ki nosi naslov Dogodivščine med prišleki in domačini, govori o seriji družinskih tragedij, ki se odvijejo ob Kolpi, ko člani revne družine prišlekov iz Balkana iščejo tako poslovne partnerje kot ljubezenske družice znotraj finančno bolj preskrbljene družine domačinov, pri tem pa ne morejo mimo ljubosumja, posesivnosti in celo umorov. V zadnji, najkrajši zgodbi z naslovom Violetina ljubezen pa je prizorišče dogajanja Velika planina, na kateri se 16-letna hčerka revnih staršev zaljubi v privlačnega mladeniča iz sosednje vasi, ki kljub nosečnosti zavrne poroko, kar posledično vodi do zamer, samomora in umora. Vsem trem zgodbam je skupen osrednji motiv nasilja, ki poraja nasilje v vseh možnih oblikah, ne glede na to ali gre za ljubezensko razžalitev oz. ponižanje ali za ugotavljanje družbene (pre)moči med prišleki in domačini. Kljub temu, da avtorica čas dogajanja umesti v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, v obdobje, ko so bile poroke na Balkanu v veliki meri vnaprej dogovorjene, romantična zaljubljenost pa je veljala bolj kot ne za vir trpljenja in nesreče, se lahko s protagonistko, ki prihaja iz osrednjega dela Bosne, poistoveti marsikatera Slovenka.

Kljub temu pa bralec ne more mimo nekaterih vprašanj, na katere ne dobi odgovora, kot so: Zakaj protagonistka skrivaj celo življenje upa, da ji bo Marko namenjal čas in pozornost, če se že po rojstvu prvega otroka izkaže za slabega moža in očeta? Zakaj večkrat ne obišče slepega sina, ki že zelo zgodaj pristane v zavodu za otroke s posebnimi potrebami, če ji druženje z njim predstavlja največjo tolažbo? Kako to, da Nataši ni jasno, da serija nasilnih dogodkov, četudi se le-ti zgodijo le kot rezultat obrambe pred ropom in posilstvom, ne more pripeljati do občutka notranjega miru? Če pogledamo na roman oz. zgodbe iz geopolitičnega vidika pa ne moremo mimo vprašanja nestabilnega Balkana oz Bosne in Hercegovine, ki se nenehno nahaja v primežu vojn in politično / nacionalnih / verskih delitev, kar posledično prispeva k razseljevanju ljudi na vse konce Evrope.

Čeprav se zdi, da domačini ob Kolpi med prišleki iz juga in domačini ne delajo razlik, pa ostaja zavedanje o “tujih” genih globoko zasidrano pri obojih. Ko glavna junakinja Nataša posmehljivo poimenuje prišleka, ki nekega dne potrka na vrata njene lesene kolibe, Bosanec, se ne zaveda, da to stori zaradi nezavedno potlačenih mazohističnih tenzij, ki ji onemogočajo, da bi se osvobodila patriarhalnih vzorcev, ki jih je v otroštvu privzgojila njena družina. To je tudi razlog, da v svoje življenje nezavedno privablja izkoriščevalske, dominantne in nasilne moške, ki vsakič znova v njej zbudijo ranjeno zver, ki ima občutek, da se nenehno vrti v krogu zaprte kletke.

Stil pisanja Nade Šribar je realističen in nadvse minimalističen – v kratkih in odsekanih stavkih pove samo tisto, kar se ji zdi nujno potrebno za razvoj zgodbe. Bralec se tu in tam vseeno ne more znebiti občutka, da so ključni segmenti iz dramaturškega vidika precej pomanjkljivi, vendar na srečo naši možgani delujejo tako, da sami zapolnijo vrzeli v zgodbi. Nenazadnje pogrešamo tudi podrobnejše orise pokrajine, ki v različnih letnih časih kaže drugačne barve ter bolj dinamične psihološke opise junakov, ki so predstavljeni precej skozi črno-belo prizmo. Vsekakor pa lahko za zaključek potrdimo, da ima Nada Šribar v sebi nazoren občutek za življenjsko dramo, saj so zgodbe v romanu Nekje na jugu Balkana izjemno dramatične in hitro berljive, obenem pa terjajo od bralca poglobljen premislek o večplastnosti življenja, ki je morda na Balkanu še toliko bolj očitno kot drugje, razpeto med bolečino in užitek ter ljubezen in smrt. Miša Gams